Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Ker tožnik za varstvo zatrjevanih ustavnih pravic nima zagotovljenega sodnega varstva v pravdnem postopku, niti to zaradi izrecnega zatrjevanja kršitve ustavnih pravic iz 22. in 25. člena Ustave RS ne bi bilo učinkovito, je sodišče presodilo, da so podane procesne predpostavke za odločanje v tem upravnem sporu.
Ustavna pravica iz 22. člena Ustave RS kot ustavna pravica procesnega značaja zagotavlja enakopravno obravnavo vseh strank v podobnih ali enakih primerih in enakopravnost med strankami udeleženimi v postopku, zato v spornem postopku ugotovitev, da je bila tožniku dana možnost sodelovanja v postopku, možnost izjaviti se o vseh dejstvih in okoliščinah pomembnih za odločitev, ter da je bil z obrazložitvijo Zaključnega poročila seznanjen z razlogi tožene stranke za odločitev, po presoji sodišča pomeni, da ni prišlo do očitane kršitve 22. člena Ustave RS.
Tožba se zavrne.
Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.
Tožnik je na Upravno sodišče Republike Slovenije, oddelek v Celju, dne 25. 1. 2013, na podlagi 26. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), vložil tožbo, zaradi posega v človekove pravice in temeljne svoboščine, zoper Zaključno poročilo o nadzoru nad premoženjskim stanjem predsednikov parlamentarnih strank A.A., B.B., C.C., Č.Č., D.D., E.E. in F.F. (v nadaljevanju Zaključno poročilo), Komisije za preprečevanje korupcije, št. 06259-1/2013/1 z dne 7. 1. 2013, v delu, ki se nanaša na tožnika C.C. Tožnik v tem upravnem sporu zatrjuje kršitev pravice iz 22. člena Ustave RS (enako varstvo pravic) in pravice iz 25. člena Ustave RS (pravica do pravnega sredstva) in v zvezi s temi kršitvami zahteva pravno varstvo. Pojasnjuje, da Zaključnega poročila ni moč uvrstiti med upravne akte v smislu določil 2. člena ZUS-1, vsekakor pa je Zaključno poročilo posamični akt državnega organa, s katerim je organ posegel v človekove pravice in temeljne svoboščine tožnika, kar pomeni, da je na podlagi določbe 4. člena ZUS-1, Upravno sodišče stvarno pristojno za odločanje o vloženi tožbi. Tožnik izrecno poudarja, da ne uveljavlja kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin iz 35. člena Ustave RS (varstvo pravic zasebnosti in osebnostnih pravic), katerih varstvo je glede na določbo 134. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) treba uveljavljati pred sodiščem splošne pristojnosti. Svojo trditev, da je za odločanje v tem sporu pristojno Upravno sodišče, utemeljuje s sklicevanjem na odločbi Ustavnega sodišča RS, opr. št. Up 730/01 in št. Up 438/09 ter sklicevanjem na določbo 15. člena Zakona o integriteti in preprečevanju korupcije (v nadaljevanju ZIntPK), ki določa, da Komisija za preprečevanje korupcije (v nadaljevanju Komisija) v svojih postopkih uporablja zakon, ki ureja splošni upravni postopek, zoper odločbo komisije pa ni mogoča pritožba, dopusten pa je upravni spor. Gre sicer za določbo, ki je po mnenju tožnika nedorečena, saj govori o odločbi komisije, vendar jo je treba uporabiti tudi v konkretnem primeru, ko gre za odločitev, ki se nanaša na individualno določeno osebo in odločitev, ki posega v pravice in pravne interese posameznika. Tožena stranka je Zaključno poročilo objavila na svoji spletni strani 7. 1. 2013 ter istega dne z njim seznanila tudi javnost. Iz Zaključnega poročila o nadzoru nad premoženjskim stanjem predsednikov parlamentarnih strank je moč sklepati, da je bil izveden nadzor v skladu s V. poglavjem ZIntPK. Podrobneje je ta nadzor urejen v Poslovniku komisije za preprečevanje korupcije (Poslovnik, Uradni list RS, št. 24/2012), ki v IX. poglavju, v zvezi z nadzorom nad premoženjskim stanjem, določa tri vrste postopkov. Tožnik meni, glede na vsebino Zaključnega poročila, da komisija nadzora ni izvajala skladno z zakonskimi in poslovniškimi določili, ampak je šlo za bistveno širši nadzor, ki najbolj ustreza izrednemu nadzoru nad premoženjskim stanjem zavezancev. Za takšen nadzor pa ni izpolnjen pogoj iz prvega odstavka 87. člena Poslovnika, saj iz Zaključnega poročila ne izhaja, da bi komisija predhodno ugotovila sum, da tožnik ni prijavil vseh enot premoženja ali vseh sprememb svojega premoženjskega stanja.
V nadaljevanju tožnik opozarja, da Komisija tožnika ni seznanila z osnutkom ugotovitev, prav tako iz poročila ne izhaja, da je bilo pridobljeno mnenje pristojnega organa. Sklicuje se tudi na obveznost iz določbe osmega odstavka 13. člena ZIntPK, po kateri komisija svoje ugotovitve javnosti predstavi skupaj z odgovorom obravnavane komisije. V konkretnem primeru tega ni storila, še več, tožniku ni dala niti možnosti odgovora. Pred objavo Zaključnega poročila je komisija seznanila E.E. in D.D., ki sta bila prav tako kot tožnik v postopku nadzora, razlogov za takšno obravnavo pa ni navedla. Tožnik sicer opozarja, da med postopki navedenimi v prvem odstavku 13. člena ZIntPK ni izrecno naveden postopek nadzora nad premoženjskim stanjem, kar pa ne pomeni, da se te določbe ne nanašajo na postopke nadzora nad premoženjskim stanjem. Glede na sistematiko zakona in glede na pomen določila, predstavljajo določila sedmega in osmega odstavka 13. člena splošne določbe, ki so konkretizirane v 52. členu Poslovnika. Po svoji naravi te določbe zagotavljajo pravico nadziranih oziroma obravnavanih oseb do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS. Ker zaključno poročilo s sprejemom in objavo postane dokončno, je bistveno za zagotovitev te ustavne pravice, da se prizadeti posameznik lahko seznani z osnutkom ugotovitev in da ima možnost s svojimi pojasnili na te ugotovitve vplivati pred izdanim končnim poročilom. Pravice iz sedmega in osmega odstavka 13. člena ZIntPK in 52. člena Poslovnika, bi bilo treba tožniku priznati toliko bolj v primeru ugotovitve ravnanja, ki predstavlja izrazito sistemsko korupcijsko tveganje, resen sum kršitve 37. člena ZIntPK, ravnanje v nasprotju s pričakovano integriteto in celo sum zlorabe položaja. Ker tožnik z osnutkom poročila predhodno ni bil seznanjen, in ker Komisija poročila ni objavila skupaj z odgovorom tožnika, je ravnala v nasprotju z določili sedmega in osmega odstavka 13. člena ZIntPK in v nasprotju z določbo 52. člena Poslovnika ter z določbo 4. člena in 146. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP).
V nadaljevanju zatrjuje, da Zaključnega poročila ni mogoče preizkusiti. V Zaključnem poročilu je Komisija navedla, da je s tožnikom opravila razgovor, tožnik pa je Komisiji podal dodatna pisna pojasnila. V obrazložitvi Zaključnega poročila je na več mestih navedeno, da tožnik vprašanj Komisije ni razumljivo oziroma prepričljivo pojasnil, ni dal prepričljivih odgovorov in celovitih pojasnil, ni predložil nobenih izkazov, ki bi potrjevala njegove navedbe in podobno. Tožnik zatrjuje, da je Komisiji domnevno sporne ugotovitve jasno in razumljivo pojasnil ter v podkrepitev svojih navedb predložil tudi ustrezne listine. Navedbe Komisije o nezadostnem pojasnjevanju so očitno pavšalne in povsem arbitrarne. Glede na navedeno, in ker ni postavljen dokazni standard, po katerem se je Komisija ravnala, tožnik meni, da iz poročila ne izhaja jasno in določno, katera dejstva so bila ugotovljena in kako, zlasti pa ni jasno, kako se je Komisija opredelila do navedb tožnika, ki jih je ta dal kot odgovore na vprašanja v samem postopku. S tem je bila tožniku kršena pravica iz 22. člena Ustave RS in četrtega odstavka 15. člena Ustave RS.
Kršitev pravice do enakega varstva iz 22. člena je komisija storila tudi s tem, da tožnika ni seznanila z osnutkom ugotovitev in mu ni dala možnosti, da se izjasni o navedbah v ugotovitvah, posledično pa tudi Zaključnega poročila ni predstavila javnosti skupaj z odgovorom tožnika. S takim ravnanjem je tožniku preprečila udeležbo v ključni fazi postopka, v kateri bi tožnik še lahko vplival na zanj izredno neugodno Zaključno poročilo. Tožnik ni bil seznanjen, da Komisija ne sprejema oziroma, da zavrača njegova pojasnila, s čimer mu je bila odvzeta vsakršna možnost aktivnega sodelovanja v postopku. Kršitev iz 22. člena Ustave RS je torej tudi v tem, da je komisija arbitrarno in neargumentirano zavračala tožnikova pojasnila, kot je razvidno iz obrazložitve Zaključnega poročila.
V nadaljevanju zatrjuje, da je komisija z neobrazloženim Zaključnim poročilom tožniku odvzela tudi pravico do učinkovitega pravnega sredstva, ki mu ga zagotavlja določba 25. člena Ustave RS. Do kršitve četrtega odstavka 15. člena Ustave RS je prišlo zato, ker tožena stranka v aktu, ki je predmet izpodbijanja, ni jasno in določno navedla dejstev in okoliščin, na katerih temelji njena odločitev, poleg tega pa bi se morala opredeliti do strankinih navedb na način, kot izhaja iz zahtev 22. člena Ustave RS. Če tega ne stori, ne krši samo pravice do enakega varstva pravic, ampak tudi pravico do učinkovitega sodnega varstva.
Tožena stranka je skupaj s tožbo predlagala tudi izdajo začasne odredbe, ki pa jo je sodišče zavrnilo s sklepom opr. št. IV U 24/2013-21 z dne 4. 2. 2013. Odločitev prvostopenjskega sodišča je potrdilo tudi Vrhovno sodišče RS s sklepom opr. št. I Up 50/2013 z dne 21. 2. 2013. Tožena stranka v odgovoru na tožbo poudarja, da je Upravno sodišče v sklepu opr. št. U 24/2013 z dne 4. 2. 2013, presojo stvarne pristojnosti opravilo zgolj za potrebe odločanja o začasni odredbi, zato vztraja pri svojem mnenju, da bi se moralo sodišče v tej zadevi izreči za nepristojno. Sklicuje se na sklep VS RS opr. št. I Up 575/2008 z dne 21. 1. 2009. Navaja, da tožnik v svojih zatrjevanjih opozarja na poseg v njegovo subjektivno in objektivno čast, kar izhaja sicer iz navedb podanih v predlogu za izdajo začasne odredbe in kažejo na tožnikovo prizadetost zaradi objave Zaključnega poročila. Upravno sodišče je že v sklepu z dne 4. 2. 2013 navedlo, da Zaključno poročilo ne predstavlja akta v smislu 2. člena ZUS-1, lahko pa bi bilo akt o katerem sodišče odloča po 4. členu ZUS-1. V tem primeru gre po mnenju tožene stranke za akt zoper katerega je tožniku zagotovljeno drugo sodno varstvo, zato tožena stranka predlaga, da se sodišče skladno z določilom prvega odstavka 4. člena ZUS-1 izreče za nepristojno.
Tožena stranka podredno, če bi Upravno sodišče ugotovilo, da je pristojno za odločanje v predmetni zadevi, pojasnjuje pravno in dejansko naravo Zaključnega poročila in se pri tem sklicuje na navedbe, ki jih je že podala v odgovoru na zahtevo za izdajo začasne odredbe. Tako je že pojasnila pravno podlago izvedenega nadzora nad premoženjskim stanjem določenih zavezancev, zakonski razlog za neuporabo 13. člena ZIntPK glede pošiljanja Zaključnega poročila v predhodno izjasnitev in se v tem odgovoru opredeljuje le do navedb tožnika podanih v IV. točki tožbe (Zaključnega poročila ni moč preizkusiti). Opozarja na določbo prvega odstavka 45. člena ZIntPK, ki ureja tako imenovano obrnjeno dokazno breme, po katerem je zavezanec tisti, ki mora na nedvoumen in jasen način pojasniti izvor svojega premoženja. V obravnavanem primeru je bil tožnik, potem ko na razgovoru dne 5. 9. 2012 ni celovito in prepričljivo pojasnil izvora svojega premoženja, še dodatno pisno pozvan, da to stori. Tožnik je sicer odgovoril, vendar njegovi odgovori še vedno niso bili celoviti in prepričljivi, saj niso odražali dejanskega stanja v smislu pojasnila glede točno določenega posla oziroma nepojasnjenega dela premoženja. Med postopkom je tožena stranka med drugim pridobila podatke, ki so zadevali nakup trisobnega stanovanja v … in nakup hiše ter stroškov vzdrževanja nepremičnin in ki niso bili skladni s podatki, ki jih je toženi stranki sporočil tožnik sam. Iz navedenega razloga je bila tožena stranka dolžna preveriti in ugotoviti pravilno dejansko stanje. Odgovora tožnika z dne 24. 9. 2012 ni mogoče razumeti drugače, kot posredovanje odgovora zaradi odgovora, saj ne navaja dejstev, listin in podatkov, ki bi verodostojno pojasnjevali izvor nepojasnjenega dela tožnikovega premoženja. Tožnik je bil izrecno seznanjen, da je dokazno breme na njegovi strani, vendar kljub tej zakonski obveznosti in hkrati možnosti, da izvor svojega premoženja verodostojno pojasni, tako ustno kot pisno, tega ni storil, kar nedvomno izhaja iz predloženih spisov.
Pojasnjuje, da za toženo stranko v zadevi ni bilo sporno skupno lastništvo zavezanca in njegove soproge glede trisobnega stanovanja na naslovu … v …, ampak dejstva, ki se nanašajo na razliko med zneskom odobrenega kredita ter preostalo razliko do polovice kupnine. Kot zmotno opredeljuje prepričanje tožnika, da tožena stranka razpolaga tudi s pregledom premoženja zakonca. Tožena stranka je razpolagala s podatki, ki zadevajo transakcije prodajalcu stanovanja na naslovu … v …, ti podatki pa niso izkaz celotnega premoženjskega stanja zakonca, saj za celovito preverbo premoženja družinskih članov zavezancev tožena stranka nima pristojnosti. Tožnik je imel možnost, in je bil to tudi dolžan storiti, da pojasni in dokaže svoje premoženje, da pojasni in dokaže izvor tega premoženja in tako tudi pojasni ter dokaže, po navedbah samega tožnika, preverljivo pomoč družine. Tožnik toženi stranki neutemeljeno očita tudi manipulacijo v zvezi z ugotovitvami, ki zadevajo vzdrževanje nepremičnin, pri čemer ni pojasnil okoliščin, ki so bile za toženo stranko sporne. Pojasnjuje tudi, da je bil upoštevan tudi podatek, da je tožnik stanovanje v … oddajal v enoletni najem. Kot je razbrati iz preostalih navedb tožnika, le ta niti ne oporeka ostalim ugotovitvam dejanskega stanja, ki se nanašajo nanj. Citira sicer zadnji odstavek 15. točke Zaključnega poročila in meni, da izpodbijano poročilo ni obrazloženo v zadostni meri. Tožena stranka se ponovno sklicuje na dosedanje navedbe, ki se nanašajo na obrnjeno dokazno breme. Poudarja, da ugotovitve in mnenje Komisije, izraženo v napadenem poročilu, niti po obliki, še manj pa po vsebini, ne pomenijo upravnega ali posamičnega akta, s katerim bi komisija posegla v pravice, obveznosti ali pravni položaj tožnika, ampak gre za zaključni postopkovni in hkrati predstavitveni akt Komisije o izvedenem nadzoru nad premoženjskim stanjem zavezancev oziroma tožnika, s katerim komisija uresničuje dolžno obveščanje javnosti o svojem delu oziroma javni interes izražen v 18. členu ZIntPK. Vse značilnosti namena in vsebine Zaključnega poročila izključujejo, da bi poročilu lahko pripisali naravo posamičnega akta. Nadaljnji namen Zaključnega poročila pa je tudi v uveljavljanju preglednosti in krepitvi zaupanja v javne funkcije oziroma krepitvi transparentnosti v procesih in postopkih izvrševanja javne oblasti pri opravljanju javnih funkcij in opravljanju javnih zadev, kar je zakonodajalec z ZIntPK poveril in namenil prav Komisiji.
V zvezi z zatrjevanjem in domnevno kršitvijo človekovih pravic tožnika, se je tožena stranka že opredelila v odgovoru na začasno odredbo, zato dodaja, da podrobno obrazložena vsebina Zaključnega poročila ni pomenila posega v pravico iz 22. člena Ustave RS, saj utemeljitve tožene stranke ni mogoče šteti za arbitrarne in neargumentirane. Tožnik se je kot zavezanec zavedal, ker je bil na to večkrat opozorjen, da mora izvor svojega premoženja dokazati sam, da tega ni storil na razumljiv način, pa je razvidno iz obrazložitve Zaključnega poročila. Glede na to je očitek tožnika o neenakem varstvu pravic neutemeljen. Tožena stranka v zvezi z očitkom o kršitvi pravice iz četrtega odstavka 15. člena in 25. člena Ustave RS meni, da gre za navedbe, ki vsebinsko sploh ne zadevajo pravic, ki jih ščitita navedeni določbi Ustave RS. Pravica do sodnega varstva tožniku z izdajo Zaključnega poročila ni bila v ničemer odvzeta. Vprašanje, ki se v zvezi s tem postavlja, je le vprašanje, ali ima tožnik pravico do sodnega varstva pred Upravnim sodiščem ali sodiščem splošne pristojnosti. Tožena stranka tudi ni mogla poseči v pravice tožnika do pravnega sredstva. Zaključno poročilo je zadosti vsebinsko obrazloženo, da lahko tožeča stranka izpodbija ugotovitve iz poročila, pri čemur pa ocenjuje, da zatrjevanja in dokazovanja nasprotnih dejstev s strani tožnika niso utemeljena in so neprepričljiva.
Predlaga, da sodišče ugotovi, da ni pristojno za odločanje v predmetni zadevi, če pa bo sodišče ocenilo, da je stvarno pristojno za odločanje v tej zadevi, pa predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.
K I. točki izreka: Tožba ni utemeljena.
V obravnavani zadevi tožnik zatrjuje poseg v človekove pravice in temeljne svoboščine, in sicer pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS, pravico do četrtega odstavka 15. člena Ustave RS, ter kršitev pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS, ki naj bi bil storjen z objavo Zaključnega poročila, v delu, ki se nanaša na tožnika. Med strankama upravnega spora ni sporno, da Zaključno poročilo nima narave akta iz 2. člena ZUS-1, zato mora sodišče v tem postopku uvodoma presoditi, ali je v konkretnem primeru dopusten upravni spor na podlagi določbe prvega odstavka 4. člena ZUS-1. Po določbi prvega odstavka 4. člena ZUS-1 v upravnem sporu sodišče odloča tudi o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Akt, ki je napaden v obravnavanem upravnem sporu je Zaključno poročilo, ki je bilo izdano ob zaključku postopka nadzora nad premoženjskim stanjem zavezanca - tožnika po določbah ZIntPK. V obravnavanem primeru, upoštevaje postavljen tožbeni zahtevek, gre za posamični akt. Sodno varstvo zaradi kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin v upravnem sporu ima subsidiarno naravo (drugi odstavek 157. člena Ustave RS in prvi odstavek 4. člena ZUS-1), kar pomeni, da sodišče v tem postopku presoja zakonitost posamičnih aktov in dejanj, pri čemer je bistveno, da takšen akt ali dejanje posega tudi v človekove pravice in temeljne svoboščine. Subsidiarna narava upravnega spora v tem primeru pomeni, da mora sodišče najprej ugotoviti, ali ima tožnik za varstvo svojih pravic zagotovljeno drugo sodno varstvo.
Tožnik v tožbi izrecno zatrjuje kršitev dveh (postopkovnih) ustavnih pravic, in sicer kršitev pravice iz 22. in 25. člena Ustave RS in izrecno navaja, da ne uveljavlja kršitve osebnostnih pravic. Ne glede na ugovore tožene stranke, da tožnik smiselno uveljavlja kršitev osebnostih pravic, je sodišče tožbeni zahtevek obravnavalo tako kot je postavljen. Ob tako tako postavljenem zahtevku sodišče meni, da tožnik nima zagotovljenega drugega sodnega varstva (v pravdnem postopku). Zaradi izrecno zatrjevane kršitve določbe 22. in 25. člena Ustave RS pa tožnik v pravdnem postopku, kjer lahko uveljavlja kršitev osebnostnih pravic po določbah OZ, ob tako postavljenem tožbenem zahtevku, ne bi imel zagotovljenega niti učinkovitega pravnega varstva. Ker torej tožnik za varstvo zatrjevanih ustavnih pravic nima zagotovljenega sodnega varstva v pravdnem postopku, niti to zaradi izrecnega zatrjevanja kršitve ustavnih pravic iz 22. in 25. člena Ustave RS ne bi bilo učinkovito, je sodišče presodilo, da so podane procesne predpostavke za odločanje v tem upravnem sporu.
Kot že povedano, tožnik v tožbi zatrjuje, da je Komisija z Zaključnim poročilom kršila človekovo pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS in pravico do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS. Sodišče uvodoma pojasnjuje, da gre za ustavni pravici procesnega značaja, zato se bo sodišče v tem sporu opredelilo predvsem do vprašanja, ali so bile tožniku kršene z ZIntPK in ZUP zagotovljene temeljne procesne pravice. Glede na zakonsko ureditev področja integritete in preprečevanja korupcije, naravo in pomen ter položaj Komisije, ki je po določbi 5. člena ZIntPK samostojen in neodvisen državni organ, ki z namenom krepitve učinkovitega delovanja pravne države in preprečevanja njenega ogrožanja s koruptivnimi dejanji v okviru in na podlagi zakonov samostojno izvršuje pristojnosti in opravlja naloge, določene v tem in v drugih zakonih, pa je sodišče mnenja, da v obravnavanem upravnem sporu sodišče ne more prevzeti nalog Komisije in se do spornih vprašanj dejanskega stanja opredeljevati, saj je predmet tega upravnega spora subsidiarno varstvo posameznika v zvezi s posamičnim aktom, s katerim naj bi bilo poseženo v ustavne pravice tožnika.
Tožnik zatrjuje kršitev človekove pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS. Kršitev naj bi bila storjena tako, da je Komisija kljub določbam ZIntPK in Poslovnika, ki zagotavljajo osebam, ki jih Komisija nadzira in preiskuje, pravico do seznanitve z osnutkom ugotovitev in pravico, da se izjasnijo o navedbah v ugotovitvah, posledično pa tudi ni predstavila Zaključnega poročila javnosti skupaj z odgovorom tožnika. Gre za pravico iz 13. člena ZIntPK. Sodišče v zvezi z navedenim tožbenim očitkom, s katerim tožnik utemeljuje kršitev iz 22. člena Ustave RS, pojasnjuje, da se določba 13. člena ZIntPK nanaša na vse v prvem odstavku tega člena naštete postopke (zaradi suma korupcije, kršitve predpisov o nasprotju interesov, omejitvi poslovanja ali o lobiranju ali zaradi ocene in odprave posamičnih ali sistemskih korupcijskih tveganj ali kršitev etike in integritete javnega sektorja), kamor pa postopka nadzora nad premoženjskim stanjem, ki je umeščen v posebno, V. poglavje ZIntPK, ni mogoče umestiti. Sodišče, enako kot tožena stranka, meni, da gre za poseben postopek nadzora, pri razumevanju katerega je treba upoštevati vse v tem poglavju zajete določbe. Tako določba 41. člena ZIntPK določa dolžnost prijave premoženjskega stanja, tako da določa zavezance po tem poglavju; določba 42. člena določa obseg podatkov o premoženjskem stanju; 43. člen dolžnost sporočanja sprememb premoženjskega stanja; določba 44. člena ukrepanje Komisije v primeru, da zavezanec ne sporoči podatkov; določba 45. člena postopek v primeru ugotovitve, da je prišlo do nesorazmernega povečanja premoženja zavezanca in določba 46. člena pa zagotavlja javnost podatkov. Navedeno po presoji sodišča pomeni, da tožbeni očitki, ki se nanašajo na nespoštovanje postopkovnih določb iz 13. člena ZIntPK niso utemeljeni.
Nadzor nad premoženjskim stanjem tožnika je bil izveden skladno z določbo 45. člena ZIntPK, po postopku predvidenem v tej določbi, kar potrjujejo tudi tožbene navedbe in listine priložene odgovoru na tožbo. Upoštevanje teh postopkovnih določb (poziv zavezancu, da najkasneje v 15 dneh pojasni način povečanja premoženja oziroma razliko med dejanskim in prijavljenim premoženjem, prvi odstavek 45. člena ZIntPK) in upoštevanje drugega odstavka istega člena (obvestilo organu, pri katerem zavezanec opravlja funkcijo, oziroma obvestilo organu, ki je pristojen za izvolitev in imenovanje zavezanca), pa po presoji sodišča pomeni tudi upoštevanje določbe 15. člena ZIntPK, ki določa, da če s tem zakonom ni določeno drugače, Komisija pri svojih postopkih uporablja zakon, ki ureja splošni upravni postopek.
Sodišče ugotavlja, da so bile da so bile spoštovane vse v ZIntPK zahtevane postopkovne določbe, ki obenem pomenijo izpeljavo načela varstva pravic strank in varstva javne koristi iz 7. člena ZUP ter načela zaslišanja stranke iz 9. člena ZUP. Ugotovitve nadzora so zapisane v obrazložitvi Zaključnega poročila, kjer je tožena stranka obrazložila ves potek postopka in se opredelila do vseh tožnikovih pojasnil, danih v postopku nadzora. Ustavna pravica iz 22. člena Ustave RS, kot ustavna pravica procesnega značaja, zagotavlja posamezniku enakopravno obravnavo vseh strank v podobnih ali enakih primerih in enakopravnost med strankami udeleženimi v postopku, zato v spornem postopku ugotovitev, da je bila tožniku dana možnost sodelovanja v postopku, možnost izjaviti se o vseh dejstvih in okoliščinah pomembnih za odločitev, ter da je bil z obrazložitvijo Zaključnega poročila seznanjen z razlogi tožene stranke za odločitev, po presoji sodišča pomeni, da ni prišlo do očitane kršitve 22. člena Ustave RS.
Tožnik v tožbi zatrjuje tudi kršitev pravice iz 25. člena Ustave RS, to je pravice do pravnega sredstva. Tožnik zatrjuje, da Zaključno poročilo ni obrazloženo do te mere, da bi zagotavljalo učinkovito pravno sredstvo. V obravnavanem primeru Zaključnemu poročilu ni mogoče očitati, da ne vsebuje vsebinskih razlogov za sporne ugotovitve, kar je sodišče navedlo že v prejšnji točki obrazložitve te sodbe. Ta ugotovitev, ob dejstvu, da ima tožnik varstvo svojih pravic zagotovljeno v upravnem sporu pomeni, da je tožnikov tožbeni očitek kršitve pravice do pravnega sredstva neutemeljen.
Po povedanem je sodišče tožbo na podlagi 66. člena ZUS-1, ob smiselni uporabi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, kot neutemeljeno zavrnilo.
Sodišče v tej zadevi ni razpisalo glavne obravnave. Tožnik v predlogu zgolj navaja, da je predmet obravnave poseg v človekove pravice in temeljne svoboščine, ki še traja, zato je hitra obravnava nujna za zagotovitev učinkovitega sodnega varstva. Sodišče se strinja, da je potrebna hitra obravnava zaradi predmeta spora, glavna obravnava pa ni potrebna. Zaradi tega sodišče tožnikovemu predlogu ni sledilo in je na podlagi določila 2. alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, na nejavni seji.
K II. točki izreka: Tožnik je ob vložitvi tožbe predlagal povrnitev stroškov postopka. Skladno z določbo četrtega odstavka 25. člena ZUS-1 trpi v primeru če sodišče tožbo zavrne ali zavrže ali se postopek ustavi, vsaka stranka svoje stroške postopka. Ker je v obravnavani zadevi sodišče tožbo tožnika zavrnilo, je skladno s prej citirano določbo moralo zavrniti tudi njegovo zahtevo za povrnitev stroškov postopka.