Jedro

Pravni status enot stavbe v etažni lastnini je določen v etažnem načrtu. Tega pa ni mogoče spremeniti z golo uporabo določenega prostora, sploh ne, če gre le za del v etažnem načrtu opredeljene etažne enote. Tudi zgolj z vlaganjem v tujo nepremičnino ni mogoče pridobiti (so)lastninske pravice.

Izrek

I. Pritožba tožene stranke se zavrne, pritožbi tožeče stranke pa se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se ugodi tožbenemu zahtevku, ki se glasi: „Tožena stranka je dolžna prazno oseb in stvari izročiti družbi E., d. o. o., mat. št. 000, v posest in nemoteno rabo del poslovnega prostora površine 6,24 m2, z označbo „pisarna in kurilnica“, ki se nahaja kot nesamostojni del znotraj večjega prostora, imenovanega A., v pritličju stavbe na naslovu K., parcela ..., št. stavbe ..., identifikacija prostora št. 2, k. o. ..., vse v roku 15 dni pod izvršbo.“ in v stroškovnem delu tako, da se glasi: „Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 3.481,81 EUR stroškov prvostopenjskega postopka v roku 15 dni od prejema te sodbe, od tedaj dalje do plačila, skupaj z zakonskimi zamudnimi obresti.“

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati 660,04 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku 15 dni od prejema te sodbe, od tedaj dalje do plačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem sojenju razsodilo, da je tožena stranka dolžna izročiti družbi E., d. o. o. v posest in nemoteno uporabo del poslovnega prostora površine 6,24 m2 z označbo „pisarna in kurilnica, ki se nahaja kot nesamostojni del znotraj večjega prostora imenovanega A., v pritličju stavbe naslov K., parc. št. ..., št. stavbe ..., identifikacija prostora št. 2, k. o. ... (točka I. izreka); v presežku, kolikor se zahteva izključna posest in raba spornega prostora pa tožbeni zahtevek zavrnilo (II. izreka) in odločilo, da vsaka stranka trpi svoje pravne stroške (III. izreka).

2. Zoper zavrnilni del sodbe se pritožuje tožeča stranka „iz vseh pritožbenih razlogov“, pritožbenemu sodišču predlaga, da spremeni prvostopenjsko sodbo tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi s stroškovno posledico, podrejeno pa, naj sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je presodilo, da je dogovor za trajno uporabo prostora presegel obligacijsko zavezo in je prostor solastnina oziroma skupni del. Sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 440/2010 z obravnavano zadevo ni primerljiv. Izdatki z nekim projektom ne morejo pomeniti nastanka solastnine. Solastnina tudi ne more nastati na podlagi začasne obligacijske pravice. Tožeča stranka ni nikoli izrazila volje in namena obligacijsko zavezo prenesti na kupca stanovanja. Za ta prostor ni bila plačana kupnina, niti ni bilo intabulacije. Sodišče je nepravilno prevalilo dokazno breme negativnih dejstev, saj je lastnica poslovnega prostora, v katerem se nahaja sporni prostor, zato je tožena stranka tista, ki bi morala dokazati upravičenost do lastnine. Formulacijo „trajna souporaba“ je potrebno brati upoštevaje vsebino in naravo pravice ter okoliščine. Narava pravice je obligacijska, torej relativna. Glede na okoliščine primera pa bi bilo nesmiselno, da bi pravni prednik toženke urejal enotno inštalacijo za poslovni prostor in stanovanje, če bi nameraval poslovni prostor vrniti nazaj. Zaključek sodišča, da je toženka vložila izdatna sredstva v ogrevalni sistem, je protispisen. Tožena stranka je zgolj navedla nek izmišljen znesek, pa še prekludirana je bila pri tem. Aktivnosti S. oziroma toženke dokazujejo, da je obstajal namen odkupiti poslovni prostor in je zaključek sodišča, da namen odkupa ne izhaja iz nobenega dokumenta, pristranski. Sicer pa sama vlaganja in preureditev ogrevanja ne dajejo nobene podlage za priznanje lastninske pravice. V resnici je bil sporni prostor predviden za sanitarije za poslovni prostor.

3. Toženka se pritožuje zoper I. in III. točko prvostopenjske sodbe iz vseh razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga, da višje sodišče spremeni prvostopenjsko sodbo tako, da tožbeni zahtevek zavrže, podredno zavrne, tožeči stranki pa naloži plačilo stroškov postopka, ali pa izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje. Ugovarjala je pomanjkanje aktivne procesne in materialnopravne legitimacije v zvezi s spremenjenim tožbenim zahtevkom, s katerim tožeča stranka dejansko uveljavlja korist tretjega in ne lastne koristi. Zato bi moralo sodišče tožbo zavreči. Tožeča stranka ni navedla dejstev in pravne podlage, na kateri bi bila, glede na to, da je poslovni prostor prodala, še upnik iz materialnopravnega razmerja. Tudi izpodbijana sodba teh okoliščin ne ugotavlja. Opozarja na drugi odstavek 3. člena in 4. člen pogodbe z dne 10. 12. 2013 med tožečo stranko in E., d. o. o., ki izključuje prenos lastninske pravice in pravico do posesti in uporabe na spornem prostoru na družbo E., d. o. o. To dokazuje tudi primerjava kvadrature, ki je bila predmet prenosa. Ne obstaja niti pravna niti dejanska podlaga, ki bi upravičevala E., d. o. o. do (so)posesti in (so)uporabe spornega prostora. V pisni vlogi je pojasnila, da ni več lastnica nobenega posameznega dela v predmetni stavbi in da je trditveno breme glede uporabe spornega prostora in posledično pasivne legitimacije v pravdi na tožeči stranki. Sodišče pa ni upoštevalo trditve tožeče stranke, da ji ni znano, kdo uporablja sporni prostor. Sodba o tem nima razlogov. Ker je tožeča stranka očitno sama štela, da toženka spornega prostora ne uporablja več, bi bilo treba tožbeni zahtevek zavrniti. Točka I. izreka sodbe je sama s seboj v nasprotju ali vsaj nerazumljiva v delu, ki se nanaša na vprašanje (ne)samostojnosti spornega prostora. V tem delu obstaja tudi nasprotje med izrekom in obrazložitvijo sodbe, obrazložitev pa je pomanjkljiva. V delu, ki se nanaša na izmero spornega prostora in glede same oznake prostora ter glede obsega prepustitve v soposest in souporabo je I. točka izreka sodbe neizvršljiva. Sodba tudi nima razlogov glede oznake (identifikacija prostora št. 2) in namembnosti (pisarna in kurilnica) prostora. Iz obrazložitve sode izhaja, da je sporni prostor samostojen prostor, saj je sodišče ugotovilo, da gre za posebni skupni del stavbe in da gre za prostor z ločenim vhodom. Z ogledom na kraju samem, ki pa ga sodišče ni izvedlo, bi se izkazalo, da gre za samostojen prostor. To izhaja tudi iz sklepa Okrajnega sodišča v Novem mestu N 5/2009. Ni jasno soposest in souporaba katerih 6,24 m2 od dejanskih 6,3 m2 naj bi tožeči stranki oziroma družbi E., d. o. o. pripadalo. Zmotno je stališče, da v postopku vzpostavitve etažne lastnine ne gre za predhodno vprašanje za predmetno zadevo. Pravno nevzdržno bi bilo, da bi sodišče v predmetnem postopku tožeči stranki odmerilo več pravic oziroma drugačne pravice, kot bi ji šle na podlagi odločbe, izdane v nepravdnem postopku. Sodišče bi zato moralo postopek prekiniti. Posledično je zmotna odločitev o pravdnih stroških.

4. Na pritožbo tožeče stranke je toženka podala laičen odgovor, v katerem opisuje svoje videnje okoliščin v zvezi z nakupom stanovanja in najemom poslovnega prostora, preureditvijo ogrevanja ter postopki, ki tečejo med pravdnima strankama. Vloga dejansko ne vsebuje obrazloženega odgovora na pritožbo.

5. Pritožba tožene stranke ni utemeljena, utemeljena pa je pritožba tožeče stranke.

O pritožbi tožene stranke:

6. Ugovora pomanjkanja aktivne in pasivne legitimacije je sodišče prve stopnje obravnavalo v točki 5. obrazložitve izpodbijane sodbe. Materialnopravno pravilno je odločitev o zavrnitvi obeh ugovorov oprlo na določila 190. člena ZPP. Odtujitev stvari, o kateri teče pravda, ni ovira za dokončanje pravde med istima strankama. Materialno pravo ne prepoveduje pravdnim strankam, da bi odtujile stvar (ali pravico), o kateri teče pravda. Zato je nujno preprečiti, da bi se toženec, ki je bil obsojen na izročitev določene stvari, lahko svoje obveznosti rešil tako, da stvar odtuji. Glede odtujitve na strani tožnika pa je namen 190. člena ZPP zagotoviti, da obstoj pravde ne bo prizadel njegove razpolagalne sposobnosti. Odtujitev stvari med pravdo pripelje do ločitve procesne legitimacije od stvarne. Slednja preide na pridobitelja kot singularnega pravnega naslednika, procesna legitimacija pa kljub temu ostane pri prvotnem tožniku oziroma tožencu. Pri reividinkacijski tožbi (92. člen Stvarnopravnega zakonika – SPZ) se obstoj stvarne legitimacije veže na posest toženca. Zato je nujno, da je tožnik zavarovan pred možnostjo, da bi toženec med pravdo stvar odtujil. Če bi do prenosa posesti prišlo že pred pravdo, bi tožnik (lastnik) uspel le, če bi tožbo za vrnitev stvari vložil proti novemu pridobitelju. Glede na 190. člen ZPP mora tožnik izkazati, da je toženec, ki ni lastnik, stvar imel v posesti v trenutku, ko mu je bila tožba vročena. Sodba, izdana med „prvotnima“ strankama, neposredno učinkuje tudi proti osebi, ki je stvar pridobila med pravdo in v korist osebe, ki je stvar pridobila med pravdo. Učinek določbe je razširitev subjektivnih mej pravnomočnosti; razteza se tudi na singularne pravne naslednike pravdnih strank(1). Če do odsvojitve pride na strani tožnika, je dolžan zahtevek prilagoditi tako, da zahteva izpolnitev v korist pridobitelja. Če pa do odtujitve pride na strani toženca, tožnik ni dolžan (je pa upravičen) prilagoditi zahtevek tako, da naj namesto toženca obveznost izpolni pridobitelj. Če tožeča stranka ne ve, komu je bila stvar odtujena oziroma kdo je novi posestnik stvari, od njega ni mogoče zahtevati, da bi prilagodil tožbeni zahtevek.(2) Tožeča stranka je pojasnila, da ji ni znano, kdo je novi posestnik predmetnega prostora in predlagala izvedbo dokazov v zvezi s tem. Tožena stranka pa je temu ugovarjala z obrazložitvijo, da gre za nedovoljeni informativni dokaz. Že to kaže na pravilnost stališča, da od tožeče stranke ni mogoče zahtevati prilagoditve tožbenega zahtevka.

7. Pravni naslednik tožeče stranke bo tako lahko na podlagi sodbe, ki se glasi na toženko, zahteval izvršbo proti tretji osebi – pridobitelju predmetnih prostorov. To, da prvo sodišče ni obrazložilo učinkov 190. člena ZPP, ne onemogoča preizkusa sodbe. Toženko zastopa kvalificirana pooblaščenka – odvetnica, ki mora poznati učinke določila 190. člena ZPP. Nerazumevanja zakona ne more prenesti na sodišče, češ da ni navedlo podlage svoje odločitve oziroma so razlogi o tem nejasni.

8. Tožeča stranka je družbi E., d. o. o. prodala cel poslovni prostor, ker pa dela poslovnega prostora ni imela v posesti, sta v pogodbi kupnina in površina prostora, ki se izroči, prilagojeni temu dejstvu. To je vsebina določil drugega odstavka 3. člena in 4. člena kupoprodajne pogodbe, s katero je tožeča stranka odsvojila predmetni poslovni prostor. Kot bo razvidno iz nadaljnje obrazložitve, predmetni prostor ni samostojen del stavbe, zato je bil s prodajo poslovnega prostora prodan tudi sporni prostor, le v posest bo novemu lastniku izročen naknadno.

9. Individualizacija stvari, ki jo zahteva lastnik po prvem odstavku 92. člena SPZ, se doseže s takšnim opisom stvari v tožbi, ki ne pušča nobenega dvoma za katero stvar gre(3). Z označbo „pisarna in kurilnica“, navedbo približne površine, opisom lege z označbo identifikacijske številke poslovnega prostora 2, je tožeča stranka zadostila zahtevi, da prostor opiše tako, da ga individualizira. Točna kvadratura prostora ni pomembna. Tožeča stranka je tako opisala prostor, da je mogoča njegova individualizacija, tožena stranka tekom postopka temu opisu ni oporekala, zato se sodišču ni bilo treba posebej izrekati o tem. Sicer pa že iz trditev toženke, da gre za prostor, ki ga je sama zgradila oziroma dogradila ter ga v dovoljenju s tožečo stranko uporabljala, nedvomno izhaja, da ji je jasno točno za kateri prostor v naravi gre. Ker je ograjen od ostalega poslovnega prostora, ne more biti nobenega problema glede njegove individualizacije in izvršbe.

10. Ogled prostora ob dejstvu, da iz navedb obeh strank izhaja, da jima je jasno, kaj predmetni prostor predstavlja v naravi in kje je lociran, ni bil potreben. Sklep o vzpostavitvi etažne lastnine Okrajnega sodišča v Novem mestu N 5/2009 je višje sodišče razveljavilo(4), ker v nepravdnem postopku ni mogoče reševati spornih lastninskih vprašanj in katastrskih vpisov. Pritožnica se tako zaman sklicuje na sklep, ki ga je sodišče izdalo v postopku etažiranja objekta na naslovu K. po Zakonu o vzpostavitvi etažne lastnine na predlog pridobitelja posameznega dela stavbe in o določanju pripadajočega zemljišča k stavbi (ZVEtL).

11. Pravilna in toliko obrazložena, da je mogoč njen preizkus, je tudi odločitev sodišča prve stopnje, da ne prekine pravde do pravnomočnosti zadeve N 5/2009. ZVEtL omogoča vzpostavitev etažne lastnine in njen vpis v zemljiško knjigo v primerih, ko to doslej ni bilo mogoče, ni pa namenjen reševanju sporov med etažnimi lastniki. Ti se skladno s 25. členom ZVEtL rešujejo v pravdi. Vzpostavitev etažne lastnine tako ni predhodno vprašanje za odločitev v tej pravdi.

12. Pravilni so zaključki prvostopenjskega sodišča, da gre pravno za nesamostojen del znotraj večjega prostora. Posamezni prostori etažne enote niso samostojna stvar. Da je nek prostor lahko predmet stvarnopravnih razpolaganj, ne zadostuje pregraditev prostora oziroma njegova oddvojitev od ostalega dela nepremičnine.(5) Le na samostojenem telesnem predmetu, ki ga človek lahko obvladuje, pa je mogoče pridobiti stvarne pravice (prvi odstavek 15. člena in 3. člen SPZ). Vse kar se šteje za del druge stvari, je sestavina, ki ne more biti samostojen predmet stvarnih pravic, dokler se ne loči od glavne stvari (16. člen SPZ).

13. Pritožbene navedbe tožene stranke tako niso utemeljene. V zvezi z ugodilnim delom sodbe pritožbeno sodišče tudi nobene uradoma upoštevne kršitve iz drugega odstavka 350. člena ZPP ni našlo, zato je pritožbo toženke kot neutemeljeno zavrnilo.

O pritožbi tožeče stranke:

14. Dogovor med tožečo stranko in pravnim prednikom toženke v prodajni pogodbi z dne 30. 6. 2006 (priloga A3), da „prodajalec skupaj s stanovanjem dovoli trajno souporabo prostora, predvidenega za kurilnico v pritličnem prostoru, v času prodaje opredeljenem kot kava bar“, ni podlaga za pridobitev (so)posesti in (so)uporabo dela etažne lastnine brez soglasja njenega lastnika. Sporni prostor ni samostojna stvar, ki bi lahko bila predmet stvarnih pravic. Razen tega dogovor velja le med pogodbenima strankama, toženka pa to ni bila. Kot je opozorilo višje sodišče že v sklepu II Cp 330/2013, sicer lahko izjemoma obligacijski dogovor o načinu uporabe nepremičnine zavezuje tudi singularne pravne naslednike(6), vendar pa takih izjemnih okoliščin sodišče v obravnavanem primeru ni ugotovilo. Tožena stranka bi lahko po prejemu razveljavitvenega sklepa podala dodatno trditveno podlago, vendar tega ni storila. Glede na podano trditveno podlago, pa je odločitev prvostopenjskega sodišča materialnopravno zmotna.

15. Strinjati se je s pritožbo tožeče stranke, da je zaradi omejenosti stvarnih pravic (numerus clausus stvarnih pravic) nedopustna ekstenzivna razlaga navedenega pogodbenega določila. Sklicevanje sodišča prve stopnje na sklep v nepravdnem postopku N 5/2009 je brezpredmetno že zato, ker je navedeni sklep razveljavljen; razen tega v njem ni rešeno med etažnima lastnikoma sporno vprašanje lastništva predelanega prostora. Pogodbenika prodajne pogodbe za stanovanje, torej druge etažne enote, z dogovorom o trajni souporabi dela poslovnega prostora, nista mogla spremeniti lastninskega režima v objektu. Zaključek prvostopenjskega sodišča, da je glede na vsebino in namen dogovora o trajni souporabi dela poslovnega prostora zaradi skupnega ogrevanja, ta del postal posebni skupni del stavbe, bi povzročil spremembo lastninskega režima stavbe, ki bi bila v nasprotju z načrtom etažne lastnine, na podlagi katerega so se prodajale etažne enote v stavbi. Pravni status enot stavbe v etažni lastnini je določen v etažnem načrtu. Tega pa ni mogoče spremeniti z golo uporabo določenega prostora, sploh ne, če gre le za del v etažnem načrtu opredeljene etažne enote. Tudi zgolj z vlaganjem v tujo nepremičnino ni mogoče pridobiti (so)lastninske pravice. Ker vlaganja niso pravni naslov za pridobitev lastninske pravice, ni relevantno koliko je oziroma ali sploh je toženka financirala preureditev ogrevanja.

16. Ker je sodišče prve stopnje obravnavalo vsa zatrjevana dejstva, ki so relevantna za razsojo, naredilo pa materialnopravno zmotne zaključke, je višje sodišče ugodilo pritožbi tožeče stranke in spremenilo izpodbijano sodbo tako, da je tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo (5. točka 358. člena ZPP).

O stroških postopka:

17. Sprememba odločitve o glavni stvari terja spremembo stroškovne odločitve (drugi odstavek 165. člena ZPP). Skladno s prvim odstavkom 154. člena ZPP mora toženka, ki je v pravdi propadla, tožeči stranki povrniti vse stroške postopka, ki so bili potrebni za pravdo (155. člen ZPP). Višje sodišče je stroške prvostopenjskega postopka odmerilo na podlagi stroškovnika tožeče stranke, podanega na koncu glavne obravnave. Ugotavlja, da so priglašeni skladno z Zakonom o odvetniški tarifi (ZOdvT) in Zakonom o sodnih taksah (ZST-1). Skupaj znesejo 3.481,81 EUR, natančnejša specifikacija je razvidna iz stroškovnika (list. št. 194). Pritožbene stroške je višje sodišče odmerilo po stroškovniku na koncu pritožbe (list. št. 216); znesejo 660,04 EUR. Skladno s 313. členom ZPP je določilo 15-dnevni rok za plačilo stroškov postopka. Če jih toženka v tem roku ne bo plačala, bo prišla v zamudo in bo od tedaj dalje dolgovala še zakonske zamudne obresti (299. in 378. člen Obligacijskega zakonika).

Op. št. (1): Gl. komentar dr. A. Galiča k 190. členu v: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, izdala Založba Uradni list RS, GV Založba, leta 2006, stran 227 do 231. Op. št. (2): Gl. v prejšnji opombi navedeni komentar, stran 234 in 235. Op. št. (3): Prim. komentar dr. A. Berdena k 92. členu v: Stvarnopravni zakonik s komentarjem, izdala GV Založba v Ljubljani leta 2004, stran 476 in 477. Op. št. (4): Sklep VSL II Cp 2429/2015. Op. št. (5): Prim. sodbe VS RS II Ips316/2013, II Ips 10/2013, primerljiva tudi II Ips 57/2013. Op. št. (6): Prim. sodbo VS RS II Ips 440/2010.