Jedro

Tožena stranka, ki je izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podala, je bila v sodnem postopku dolžna dokazati obstoj utemeljenega razloga. Na podlagi tožnikovih navedb, da je spornega dne odšel z dela pred tem, preden naj bi storil očitano kršitev delovnih obveznosti, in da ga je tožena stranka šikanirala, ni mogoče šteti, da ni zatrjeval, da utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi ni obstajal in da ga tožena stranka ni bila dolžna dokazati.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani del sodbe in sklep se razveljavita in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v 1. točki izreka izpodbijane sodbe, ki ni pod pritožbo, naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku plačati sorazmerni del regresa za leto 2005 za čas od 10.10.2005 do 31.12.2005. V 2. točki izreka izpodbijane sodbe je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za razveljavitev sklepa tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja tožnika z dne 26.5.2006, ugotovitev, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo, temveč da mu še traja, da ga je dolžna tožena stranka pozvati nazaj na delo, mu za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja vpisati delovno dobo v delovno knjižico in mu izplačati pripadajočo plačo v neto znesku, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi po predhodnem odvodu davkov in prispevkov od bruto plače in za plačilo sorazmernega dela regresa za letni dopust za leto 2006. V 1. točki izreka sklepa je zavrglo tožnikovo tožbo v delu, ki se je nanašal na plačilo 50 nadur in plačilo dopusta, v 2. točki izreka sklepa pa je odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Zoper zavrnilni del navedene sodbe in zoper sklep se z laično pritožbo pritožuje tožnik in smiselno predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe in sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da njegovo delovno mesto ni bilo ukinjeno, da mu je zdravnik prepovedal delo na višini, tožena stranka pa ga je zato šikanirala. Tožnik je strojni delovodja, pri toženi stranki pa so mu odrejali "manj vredna dela". Tožena stranka je zaposlovala tudi tujce in upokojence, njega pa niso hoteli zaposliti. Tožena stranka se ga je želela znebiti, zato mu je nalagala dela, ki jih tožnik ni mogel opravljati zaradi težav s hrbtenico. 17.5.2006 je nekdo tožniku vlomil v njegovo garderobno omarico in mu odtujil podatke o nadurah, ki jih je opravil pri toženi stranki. Ž.B. ga 17.5.2006 ob 14.30 uri ni mogel videti, kako naj bi iz podjetja nesel pod roko polizdelke iz pločevine, saj je tožnik tega dne odšel domov že ob 11.30. Tega dne je tožnika napotil domov I.O., ki ga je tožnik tudi predlagal za zaslišanje. Tožnik je v obdobju od 10.10.2005 do 23.3.2006 opravil tudi približno 50 nadur. Te nadure sta mu pisala odgovorni skupinovodja M.M. in delovodja S.B..

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe in sklep v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) v zvezi s 366. členom ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo, vendar pa je zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno.

Iz spisovnih podatkov je razvidno, da je tožnik v tem individualnem delovnem sporu z laično oblikovano tožbo, ki jo je popravil oziroma dopolnil na podlagi sklepov prvostopenjskega sodišča opr. št. II Pd 765/2006 z dne 29.6.2006 in 5.10.2006, vtoževal razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki mu jo je tožena stranka podala 25.5.2006 (A2). Razlog za to izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi je bila hujša kršitev delovne obveznosti, ki jo je tožnik storil 17.5.2006 ob 14.30 uri tako, da je iz podjetja odnesel polizdelke iz pločevine. Posledično je vtoževal tudi vrnitev na delo k toženi stranki, vpis manjkajoče delovne dobe v delovno knjižico, izplačilo pripadajoče plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi, izplačilo sorazmernega dela regresa za letni dopust za leto 2005 in 2006, izplačilo 50 nadur in smiselno tudi odškodnino zaradi neizkoriščenega letnega dopusta. Sodišče prve stopnje z izjemo vtoževanega sorazmernega dela regresa za letni dopust za leto 2005 (za čas od 10.10.2005 do 31.12.2005) tožbenemu zahtevku tožnika ni ugodilo in ga je v preostalem v pretežni meri zavrnilo, del tožbe, ki se je nanašal na plačilo 50 nadur in plačilo odškodnine za neizkoriščen letni dopust pa zavrglo. Zavrnitev tožbenega zahtevka je utemeljilo z ugotovitvijo, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana tožniku po zakonito opravljenem postopku (tožena stranka mu je omogočila pravico do zagovora; izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi je bila podana v roku iz drugega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih - ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002; izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi je podala pooblaščena oseba) in da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tudi vsebinsko utemeljena, saj se tožnik do očitka, da naj bi 17.5.2006 ob 14.30 uri iz podjetja odnesel polizdelke iz pločevine, ni opredelil oziroma ni zatrjeval, da tak odpovedni razlog ne obstaja. Glede na to sodišče prve stopnje tudi ni izvedlo predlaganih dokazov z zaslišanjem prič, ki sta jih predlagala tako tožnik kot tožena stranka. Del tožbe za plačilo 50 nadur in dopusta pa je zavrglo zato (člen 108/4 ZPP), ker tožnik kljub pozivu sodišča, vsebovanem v sklepu o popravi z dne 29.6.2006 opr. št. II Pd 765/2006 in kljub temu, da ga je prvostopenjsko sodišče na glavni obravnavi opozorilo na nepopolnost tožbe, tega dela tožbe ni popravil. Drugi odstavek 82. člena ZDR določa, da je dolžna utemeljen razlog, ki upravičuje izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, dokazati tista stranka, ki izredno odpoveduje pogodbo o zaposlitvi. Ker je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana tožniku s strani tožene stranke, je bila tožena stranka dolžna dokazati obstoj utemeljenega razloga, ki je upravičeval to izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča je zmoten zaključek prvostopenjskega sodišča, da tožnik ni zatrjeval, da odpovedni razlog ne obstaja. Tožnik je v laičnih popravah oziroma dopolnitvah tožbe, ki ju je prvostopenjsko sodišče prejelo 12.7.2006 in 6.12.2006, navajal, da ga je O.I. dne 17.5.2006 zaradi pomanjkanja dela poslal domov že ob 11.30 uri (predlagal je tudi zaslišanje O.), kar je ponovil tudi na prvem naroku za glavno obravnavo dne 5.4.2007. Na tem naroku je dejal, da je spornega dne delovno mesto zapustil ob 11.30 uri in da ob 13.30 (očitno ob 14.30) uri sploh ni bil v firmi. Glede na to, da mu je bilo v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi očitano, da je hujšo kršitev delovne obveznosti storil 17.5.2006 ob 14.30 uri, je potrebno ugotoviti, da je tožnik, ki je prava neuka stranka, s tem, ko je zatrjeval, da je spornega dne odšel z dela že ob 11.30 uri in da ga je tožena stranka šikanirala, zatrjeval, da ni obstajal odpovedni razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Ker sodišče prve stopnje ni upoštevalo določbe drugega odstavka 82. člena ZDR, ni izvedlo predlaganih dokazov, ki sta jih v potrditev svojih navedb predlagali obe stranki, zaradi česar je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Iz tega razloga je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 355. člena ZPP pritožbi tožnika ugodilo in izpodbijani del sodbe razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje izvesti predlagane dokaze (zaslišanje prič,...) in nato ponovno odločiti o utemeljenosti tožnikovega tožbenega zahtevka.

Po stališču pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje vsaj preuranjeno zavrglo del tožnikove tožbe, ki se je nanašal na plačilo 50 nadur in na plačilo smiselno vtoževane odškodnine zaradi neizkoriščenega letnega dopusta. Z ozirom na nesporno dejstvo, da je tožnik prava neuka stranka in da za zastopanje v tem individualnem delovnem sporu ni imel pooblaščenca, bi mu moralo prvostopenjsko sodišče z ozirom na določbo 285. člena ZPP pomagati, da bi tožnik postavil tožbeni zahtevek za plačilo nadur oziroma odškodnine za neizkoriščen letni dopust po višini. Tožnik je namreč vložil v spis pogodbo o zaposlitvi (A1), v kateri je bila dogovorjena tudi višina njegove plače (XI. točka pogodbe o zaposlitvi), na podlagi tega podatka pa bi tožnik lahko ob upoštevanju določbe petega odstavka 46. člena Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti (Ur. l. RS, št. 40/97 in nadalj.) oziroma 41. člena Kolektivne pogodbe gradbenih dejavnosti (Ur. l. RS, št. 1/2005 in nadalj.), in ob pomoči prvostopenjskega sodišča svoj tožbeni zahtevek za plačilo nadur oziroma odškodnine za neizkoriščen letni dopust postavil tudi po višini.

Z ozirom na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika ugodilo in izpodbijani del sodbe ter sklep o zavrženju dela tožbe in o pravdnih stroških razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje (355. člen ZPP, 3. točka 365. člena ZPP). Sodišče prve stopnje bo moralo pred odločitvijo o utemeljenosti tožnikovega tožbenega zahtevka izvesti postopek v navedeni smeri in nato ponovno odločiti o tem, ali je tožbeni zahtevek tožnika, ki ga vtožuje v tem individualnem delovnem sporu, utemeljen.

Pritožbeno sodišče se je ob upoštevanju določbe 30. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) odločilo za razveljavitev izpodbijanega dela sodbe, saj izvedbe dokazov o odločilnih dejstvih (na podlagi katerih se ugotavlja utemeljenost določenega dela tožbenega zahtevka) ni mogoče v celoti prepustiti sodišču druge stopnje. Za "popravo nepravilnosti" po prvem odstavku 30. člena ZDSS-1 je po stališču pritožbenega sodišča mogoče šteti le dopolnitev oziroma preverjanje dokaznega postopka, ki je bil izveden pred sodiščem prve stopnje, oziroma popravo določenih procesnih napak, vse v skladu z načelom pospešitve postopka. Prelaganje sojenja od sodišča prve stopnje na sodišče druge stopnje pa po stališču pritožbenega postopka ni bil namen zakonodajalca pri oblikovanju določbe 30. člena ZDSS-1, saj bi bila v takšnem primeru strankam odvzeta tudi možnost vložitve pravnega sredstva zoper dejansko stanje, ugotovljeno v postopku pred drugostopenjskim sodiščem.