Jedro

Po presoji sodišča gre pri odločitvi po 63.a. členu Stanovanjskega zakona za takšno upravičenje, ki spada v okvir socialnega varstva, zato je za odločanje o tej zadevi pristojno Delovno in socialno sodišče v Ljubljani.

Izrek

Sodišče ni stvarno pristojno za odločanje v tej zadevi in se zadeva po pravnomočnosti sklepa odstopi stvarno in krajevno pristojnemu Delovnemu in socialnemu sodišču v Ljubljani.

Obrazložitev

Z izpodbijano določbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnikov zoper delno odločbo Javnega stanovanjskega sklada Mestne občine A z dne 8. 10. 2002, s katero je Javni stanovanjskega sklada Mestne občine A na podlagi določila 63.a. člena Stanovanjskega zakona (SZ) v prvi točki izreka ugotovil, da sta tožnika upravičena do povračila stroškov kapitala za določena stanovanja, v drugi točki izreka je Javni stanovanjski sklad Mestne občine A odločil, da razliko stroškov kapitala mesečno plačuje Javni stanovanjski sklad Mestne občine A na določen transakcijski račun, v tretji točki izreka pa je Javni stanovanjski sklad Mestne občine A opredelil način izračuna mesečne višine razlike stroškov kapitala. Zoper odločbo sta se pritožila upravičenca do povračila razlike stroškov kapitala, vendar samo zoper tretjo točko izreka delne odločbe. V upravnem sporu sta vložila tožbo zaradi zavrnitve pritožbe zoper tretjo točko izreka delne odločbe.

Zastopnik javnega interesa je prijavil udeležbo v postopku.

Sodišče ni stvarno pristojno za odločanje v predmetni zadevi.

Vrhovno sodišče RS je v zadevi I Upr 3/2003 z dne 16. 6. 2003 odločalo o sporu o pristojnosti med Delovnim in socialnim sodiščem in Upravnim sodiščem, ko je šlo za odločanje o znižanju neprofitne najemnine. V tej zadevi je Mestna občina A kot tožeča stranka izpodbijala tisti del izreka odločbe, ki ji je kot lastnici neprofitnega stanovanja nalagal obveznost povrnitve razlike do polne najemnine, in je utemeljevala, da bi morala ta obveznost bremeniti toženo stranko - Občino B. Vrhovno sodišče je v obrazložitvi sklepa argumentiralo, ker v zadevi ni sporna pravica do znižanja neprofitne najemnine, ki je upravičenki priznana na podlagi določila 10. odstavka 63. člena Stanovanjskega zakona (SZ, Uradni list RS, št. 18/91, 9/94 - odločba US, 21/94, 22/94 - odločba US, 24/95, 23/96, 24/96 - odločba US, 44/96 - odločba US, 1/2000, 1/2000 - odločba US, 22/2000), to ni spor o socialnem prejemku in je zato v zadevi pristojno Upravno sodišče. V obravnavani zadevi pa ne gre za spor med dvema lokalnima skupnostima o tem, katera je zavezanka za plačilo razlike do polne najemnine, ki bi ga Upravno sodišče moralo presojati na podlagi določila 3. odstavka 2. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97, 70/2000), ampak gre za spor med potencialnima upravičencema in Javnim stanovanjskim skladom Mestne občine A. Vendar iz tega še ne izhaja sklep, da Upravno sodišče ni pristojno za odločanje v predmetni zadevi in da je pristojno Delovno in socialno sodišče v Ljubljani. V obravnavani zadevi namreč ne gre za uveljavljanje znižanja neprofitne najemnine za najemnike, ki so upravičeni do najema socialnega stanovanja po določilu 10. odstavka 63. člena SZ, kot je šlo v zadevi, o kateri je Vrhovno sodišče odločalo o sporu o pristojnosti. V obravnavani zadevi gre za odločitev iz določila 63.a. člena SZ, ki je po vsebini drugačna od odločitve po 63. členu SZ. Vendar pa gre po presoji sodišča tudi pri odločitvi po 63.a. členu SZ za takšno upravičenje, ki spada v okvir socialnega varstva, in je zato za odločanje o tej zadevi pristojno Delovno in socialno sodišče v Ljubljani.

Po Zakonu o socialnem varstvu (ZSV, Uradni list RS, št. 5471992, 42/94 - odločba US, 1/99-ZNIDC, 41/99, 36/2000-ZPDZC, 26/2001, 110/2002-ZIRD) socialno varstvena dejavnost obsega preprečevanje in reševanje socialne problematike posameznikov (1. člen) in med temeljnimi področji, na katerih država skrbi za preprečevanje socialno varstvene ogroženosti je tudi stanovanjska politika (9. člen ZSV). SZ določa med drugim tudi pogoje za pomoč pri pridobitvi stanovanja ter način določanja najemnin (2. odstavek 1. člena SZ). Določilo 1. odstavka 63.a. člena SZ med drugim pravi, da vsakokratni lastnik stanovanja, starega do 60 let, sme najemniku, ki je prejšnji imetnik stanovanjske pravice ali osebi, s katero je dolžan skleniti najemno pogodbo na podlagi prvega odstavka 56. člena tega zakona, z najemnino zaračunati samo določene stroške, ki jih to določilo tudi natančno opredeljuje. Določilo 3. odstavka 63.a. člena SZ pa med drugim pravi, da je občina dolžna iz sredstev, ki jih zagotovi državni proračun, povrniti lastniku stanovanja iz določila 1. odstavka 63.a. člena SZ razliko stroškov kapitala. Na tej sistemski podlagi po presoji sodišča naslednji argumenti govorijo za to, da je v konkretni zadevi za odločanje pristojno Delovno in socialno sodišče v Ljubljani.

V konkretni zadevi gre za ukrep stanovanjske politike in politike najemnin stanovanj, kar je del socialno-varstvene ureditve. Izračun razlike stroškov kapitala v zvezi z neprofitnimi stanovanji je zakonodajalec sistematiziral kot dopolnilni člen določilu, ki ureja upravičenje do znižanja najemnine za neprofitno stanovanje, ki je nesporno socialni prejemek. Institut povrnitve razlike stroškov kapitala iz določila 3. odstavka 63.a. člena SZ ni samostojen institut, ampak je izveden institut iz temeljne obveznosti lastnika stanovanja do zaračunavanja omejene najemnine iz določila 1. odstavka 63.a. člena SZ in je zato v funkciji socialnega varstva prejšnjih imetnikov stanovanjske pravice oziroma oseb, s katerimi so lastniki dolžni skleniti najemno pogodbo, obravnavani institut iz določila 63.a. člena SZ pa ni civilna ali javno-pravna odškodnina, ampak izvedeni institut socialnega varstva oziroma - kadar gre za primer iz določila 56. člena - tudi družinskega varstva sui generis. Za argument, da gre pri institutu iz določila 3. odstavka 63.a. člena SZ za institut s področja socialnega varstva kaže tudi dejstvo, da se za izračun razlike stroškov kapitala uporablja isti predpis kot za zahtevke do znižanja neprofitne najemnine za najemnike socialnih stanovanj (Odlok o metodologiji za oblikovanje najemnin v neprofitnih stanovanjih, Uradni list RS, št. 23/2000, 69/2003). Ker je po določilu 1. in 2. odstavka 5. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, delovno in socialno sodišče pristojno za odločanje o pravicah do socialnih in družinskih prejemkov, je sodišče ob smiselni uporabi določil Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 26/99, 96/2002, 12/2003) ravnalo po določilu 19. člena ZPP (16. člen ZUS). To določilo pravi, da mora sodišče med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti na svojo stvarno pristojnost. Sodišče se je zato s sklepom izreklo za stvarno nepristojno in bo zadevo po pravnomočnosti sklepa odstopilo v reševanje Delovnemu in socialnemu sodišču v Ljubljani (23. člen ZPP).