Jedro

Posojilojemalec mora posojilo vrniti v dogovorjenem roku, oziroma če ta ni v pogodbi določen, po izteku roka po posojilodajalčevi zahtevi za vračilo posojila.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanih delih (v točki I. in III.) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo obsodilo toženo stranko na plačilo 3.300,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 8. 2013 naprej (točka I. izreka). V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (glede zneska 2.950,00 EUR s pripadki - točka II. izreka). O pravdnih stroških je odločilo v točki III. izreka tako, da je naložilo toženi stranki plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke v višini 157,50 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo vlaga pritožbo tožena stranka. Sodbo izpodbija v obsodilnem in stroškovnem delu. Uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. točka prvega odstavka 338. člena ZPP(1)). Predlaga spremembo sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka in povračilom pravdnih stroškov. Podrejeno se zavzema za razveljavitev sodbe v točkah I. in III. ter vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Tožencu bi bilo treba verjeti ne glede na to, da o vračilu ni bilo listinskih dokazov. Sodišče je prezrlo, da je prejel sredstva za vračilo od brata v gotovini, zato ni logično, da bi jih nakazoval na račun. Vračilo je dokazal s svojim zaslišanjem ter zaslišanjem prič (A.A. in B.B.). Dejstvo, da niso govorili povsem enako, bi moralo sodišče upoštevati tožencu v korist in ne v škodo. Priča B.B. nima interesa za izid pravde. Napačno je ocenjeno tudi dejstvo, da toženec obljubljenega vračila preostanka dolga v višini 800,00 EUR do 31. 10. 2013 še ni poravnal. Toženčeva izpovedba je bila neverodostojna. Izpovedba priče B. je napačno ocenjena, enako velja za izpovedbe prič v zvezi s sporom na turnirju na Vrhniki. Vztraja, da je napačno ocenjena tudi izpovedba tožene stranke.

3. Tožeča stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka je vtoževala vračilo posojenih zneskov z obrestmi od opomina naprej po ustno sklenjenih pogodbah s toženo stranko, v kateri rok za vračilo ni bil določen (prvi in drugi odstavek 574. člena OZ(2)). Sodišče je tožbenemu zahtevku ugodilo v delu, za katerega je ugotovilo, da sta bili stranki spornega razmerja tožnik kot posojilodajalec in toženec kot posojilojemalec. V delu, ko je tožencu denar posodila družba, katere lastnik in direktor je tožnik, je tožbeni zahtevek zavrnilo. V tem delu je odločba pravnomočna, ker je pravdni stranki pritožbeno ne izpodbijata.

6. Toženec se je branil z ugovorom ugasle pravice, češ da je dne 7. 12. 2009 in 6. 1. 2010 nakazani mu denar (skupno 3.300,00 EUR) tožniku vrnil v januarju 2012, ko naj bi mu izročil 3.500,00 EUR. Vračilo je dokazoval s svojim zaslišanjem in z dvema pričama. Sodišče je po izvedenem dokaznem postopku, v katerem je natančno ocenilo celotno procesno gradivo (pisne izjave prič, izpovedbe strank in prič) ocenilo, da ugovora izpolnitve ni uspel dokazati, zato ga je zavrnilo in v tem delu tožbenemu zahtevku ugodilo.

7. Dokazna ocena je natančna, skrbna in prepričljiva. Pojasnjena je v jasnih, popolnim, argumentiranih in življenjsko logičnih razlogih v točki 16 do 26 sodbe. Pritožba je ne more z ničemer omajati. Ponuja (ponavlja) le svoje videnje dejanskega dogajanja, ki pa je po pravilni oceni in ugotovitvi sodišča prve stopnje ostalo dokazno nepodprto in neprepričljivo. Ključna je dejanska ugotovitev, da pisnih (listinskih) dokazov o vračilu posojila ni. Izpovedbe toženca in prič, na katere se opira, pa so bile neskladne že glede relavantnih okoliščin, v katerih naj bi bil denar vrnjen (kdo in na kakšen način naj bi ga izročil tožeči stranki). Priča B., za katero pritožba trdi, da je najbolj verodostojna, pa ni potrdila niti tega, koliko denarja naj bi bilo v kuverti. Zato je treba pritrditi sodišču prve stopnje (in ne pritožbi) v oceni, da so bile tako toženčeve priče kot toženec sam neprepričljivi in jim ni bilo mogoče verjeti. Pravilno in popolno je ocenjeno tudi razmerje med tožnikom in B.B. (točka 21 do 22 sodbe), vsi možni sestanki, na katere sta se sklicevali stranki in so jih omenjale priče (točke 23 in 24 sodbe), in druge okoliščine, ki jih izpostavlja pritožba (neizvedena obljuba vračila – točka 21 sodbe) vključno z zatrjevanimi dogovori o vračilu in odpustu dolga (točka 26 sodbe). Ob dejstvu, da toženčevega ugovora izvedeni dokazi niso potrdili, so pritožbenih očitki o tožnikovi neiskrenosti pravno nerelevantni.

8. Dokazno breme za ugovor izpolnitve vtoževane obveznosti je bilo na tožencu. Ker ga ni zmogel, je tožbenemu zahtevku ugodeno ob pravilni uporabi 574. člena OZ. Posojilojemalec mora posojilo vrniti v dogovorjenem roku, oziroma če ta ni v pogodbi določen, po izteku roka po posojilodajalčevi zahtevi za vračilo posojila. Ker posojilo po tožnikovi zahtevi ni bilo vrnjeno, je sprejeta odločitev pravilna.

9. Uveljavljani pritožbeni razlog torej ni podan. Sodišče je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in nanj pravilno uporabilo materialnopravna določila OZ o posojilni pogodbi (569. člen OZ in naslednji). Sodba tudi ni obremenjena z absolutnimi bistvenimi kršitvami pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Zato jo je bilo treba v izpodbijanih delih potrditi, pritožbo pa kot neutemeljeno zavrniti (353. člen ZPP).

10. Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, ni upravičen do povračila pritožbenih stroškov (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena istega zakona).

Op. št. (1): Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami.

Op. št. (2): Obligacijski zakonik, Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami.