Jedro

Pri odmeri pravične denarne odškodnine za duševne bolečine zaradi okrnitve svobode (prestajanje zaporne kazni dva meseca v Ljubljani in tri mesece na Golem otoku ter prisilno delo na avtocesti) so bile upoštevane vse okoliščine primera, zlasti to, da je tožnik poleg samega odvzema prostosti, ki je že sam po sebi hud poseg v človekovo osebnost, trpel še številna ponižanja, bil izpostavljen psihičnemu in fizičnemu maltretiranju, moral pa je opravljati tudi težaško delo po 10 do 12 ur na dan in to v izredno slabih življenjskih razmerah.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se tisti del sodbe, s katerim je ugodeno zahtevku za plačilo odškodnine zaradi izgube dohodka ter v odločbi o stroških postopka razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sicer se pritožba zavrne kot neutemeljena in se v nerazveljavljenem, a izpodbijanem delu potrdi sodba prve stopnje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženo stranko zavezalo, da mora tožniku plačati 6,400.000,00 SIT odškodnine (od tega 1,000.000,00 za negmotno škodo, 5,400.000,00 SIT pa za izgubo dohodka) z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 12.5.1998 dalje. Višji zahtevek je zavrnilo. Odločilo je, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Zoper dajatveni del sodbe se iz vseh razlogov pritožuje tožena stranka in predlaga razveljavitev. Navaja, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev postopka, saj je v nasprotju z izvedenimi dokazi ugotovilo, da tožnik ni mogel spati zaradi grozot in spregledalo, da tožnik tega sploh ni izpovedal. Sicer pa je sodišče spregledalo, da gre v konkretnem primeru za odvzem prostosti po odločbi o prekršku in za prestajanje kazni opravljanja družbeno koristnega dela, česar po obsegu in intenzivnosti duševnih bolečin nedvomno ni mogoče primerjati s prestajanjem kazni več let trajajočega zapora, izrečenega v kazenskem postopku in prestanega v zaporu na Golem otoku. Gotovo je večja škoda nastala zapornikom Golega otoka, ki so opravljali delo po več let, medtem ko je tožnik prestajal zaporno kazen dva meseca v Ljubljani, približno tri mesece na Golem otoku in tri mesece pri gradnji avtoceste. Dosojen znesek zadoščenja je v nasprotju s sodno prakso, ki je zbrana v knjigi z naslovom Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo (avtorice mag.

Dunje Jadek Pensa). Glede na kratek odvzem prostosti je določitev tako visoke odškodnine nepravilna, saj je sodišče zmotno ugotovilo intenzivnost in trajanje telesnih in duševnih bolečin oziroma jih sploh ni ugotovilo. Pri odločanju o odškodnini za gmotno škodo je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje. Tožniku namreč ni uspelo dokazati vzročne zveze med izgubo dohodka in neupravičenim odvzemom prostosti. Tožnik trdi, da je imel po vrnitvi s prestajanja kazni vročino in se je slabše počutil ter da so mu leta 1951 ugotovili tuberkulozo. Sodišče na podlagi tega ni moglo zaključiti, da je podana vzročna zveza med neupravičenim odvzemom prostosti ter obolelostjo za tuberkulozo. Glede tega bi bilo treba izvesti dokaz z izvedenci, saj gre za strokovna vprašanja. Konec koncev so pri tožniku ugotovili tuberkulozo šele leta 1952, torej dve leti po odvzemu prostosti. Sicer pa bi bilo treba pri ugotavljanju višine gmotne škode upoštevati povprečno plačo osebe z enako stopnjo izobrazbe in delovno dobo. Dohodek za izračun odškodnine, ki naj bi ga tožnik dobil po podatkih z dne 23.2.1998, ne more biti podlaga za izračun odškodnine. Po podatkih Statističnega urada Republike Slovenije je bila leta 1997 povprečna mesečna bruto plača strojnega inženirja 260.577,00 SIT.

Tožnik je odgovoril na pritožbo, pri čemer zanika njene trditve ter opozarja na velik obseg negmotne škode ter na to, da je dokazana vzročna zveza med prestajanjem kazni in obolelostjo za tuberkulozo.

Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijani del sodbe prve stopnje.

Pritožba je delno utemeljena.

Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker da je "v nasprotju z izvedenimi dokazi ugotovilo, da tožnik ni mogel spati zaradi grozot in spregledalo, da tožnik tega sploh ni izpovedoval." Kot izhaja iz zapisnika o tožnikovem zaslišanju kot stranke, je namreč med drugim izpovedal tudi: "Povem, da ko so me izpustili, še naslednje dve ali tri leta nisem mogel spati." Pritožbeno sodišče sprejema tudi druge ugotovitve sodišča prve stopnje, ki ilustrirajo tožnikovo trpljenje med odvzemom prostosti in ki jim tožena stranka le pavšalno oporeka. Zato pritožbenemu sodišču ne ostane drugo, kot da le ponovi bistvene ugotovitve sodišča prve stopnje: tožnika so zaprli 10.5.1949 ter ga nato 8.7.1949 poslali na Goli otok, od tam pa 1.10.1949 na prisilno gradnjo avtoceste Zagreb - Beograd, od koder je bil izpuščen 16.1.1950. Odvzem prostosti je torej trajal več kot osem mesecev, pri čemer je bil tožnik od 8.7.1949 do 1.10.1949 zaprt na Golem otoku, kjer je vladal splošno znan nečloveški zaporniški režim. Na prisilnem delu na avtocesti je bilo sicer nekoliko lažje, a le zato, ker je bilo nekoliko manj "pranja možganov". Fizično delo pa je bilo prav tako naporno in nad jetniki je ves čas visela grožnja, da bo vsaka nepokorščina kaznovana z vrnitvijo na Goli otok. Tako na Golem otoku kot kasneje, je tožnik poleg samega odvzema prostosti, ki je že sam po sebi hud poseg v človekovo osebnost, trpel še številna ponižanja, bil izpostavljen psihičnemu in fizičnemu maltretiranju, moral pa je opravljati tudi težaško delo po 10 do 12 ur na dan in to v izredno slabih življenjskih razmerah. Pritožbeno sklicevanje, da je bil tožnik kaznovan za prekršek in da je prestajal kazen opravljanja družbeno koristnega dela, ne pa kazni zapora, izrečene v kazenskem postopku, je glede na navedene nečloveške okoliščine, v katerih je tožnik neupravičeno prestajal odvzem prostosti, nepomembno.

Znesek 1,000.000,00 SIT, ki ga je sodišče prve stopnje prisodilo tožniku, nikakor ne more presegati "pravične denarne odškodnine". Pri njeni odmeri so bile upoštevane vse spredaj navedene okoliščine.

Odškodnina je bila odmerjena po merilih 200. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, po katerih se upoštevajo vse okoliščine primera in zlasti stopnja duševnih bolečin prizadetega, na drugi strani pa tudi pomen dobrin, ki so bile prizadete v tožnikovem primeru in namen odškodnine za tako škodo, pa tudi to, da odškodnina ne sme iti na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom odškodnin. Tako odmerjena odškodnina je ustrezno individualizirana, kar pomeni, da niso podani pravno utemeljeni razlogi za kakršnokoli zniževanje prisojene odškodnine. Prav individualizacija vsakega odškodninskega primera posebej pa jemlje tehtnost tistim pritožbenim izvajanjem, ki dajejo prevelik pomen konkretnim primerom iz sodne prakse in ki lahko le na splošno odražajo tako skupek bistvenih individualizacij posamičnih primerov kot splošne družbene danosti, ki sovpliva na odmero odškodnin za take oblike škode.

Pač pa pritožba utemeljeno opozarja, da je pri odločanju o zahtevku za povrnitev škode zaradi izgube zaslužka sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje. O tem, da je bila tuberkuloza (zaradi katere je tožnik izgubil dve leti študija in zato potem tudi dve leti zaposlitve) posledica nečloveških razmer med prestajanjem zapora, izpodbijana sodba pravzaprav niti nima razlogov. V zvezi s tem navaja namreč zgolj to, da "je tožnik zaradi nečloveškega trpinčenja in pogojev, ki so vladali na Golem otoku in kasneje na delu na avtocesti zbolel za tuberkulozo in bil zaradi te bolezni na zdravljenju tako v Ljubljani kot dispanzerju Topolščica, zaradi česar je izgubil dve leti študija in se zato tudi toliko kasneje zaposlil." Kako je prišlo sodišče prve stopnje do zaključka o vzročni povezanosti tuberkuloze in razmer v zaporu, je tako (zaenkrat) nepojasnjeno. Ker zato izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti, je podana bistvena kršitev določb postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), na kar mora pritožbeno sodišče paziti tudi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 365. člena ZPP). Zato je pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo v delu, s katerim je ugodeno zahtevku za plačilo odškodnine za gmotno škodo in v odločbi o stroških postopka (le-ta je namreč odvisna od končnega uspeha strank) razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 369. člena ZPP). Sicer pa je iz razlogov, ki so navedeni v prejšnjih odstavkih, pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nerazveljavljenem, a izpodbijanem delu potrdilo sodbo prve stopnje (368. člen ZPP).

O ponovni pisni izdelavi sodbe bo moralo sodišče prve stopnje navesti razloge tudi o (ne)obstoju vzročne zveze med odvzemom prostosti in boleznijo. Ker so v tem primeru za oceno vzročne zveze pomembna tudi taka vprašanja, ki presegajo raven splošne razgledanosti, bo moralo sodišče prve stopnje bržkone angažirati izvedenca medicinske stroke.

Ob tem tudi ni odveč opozoriti, da nosi tožnik dokazno breme za svoje trditve, da je tuberkuloza posledica bivanja v zaporu in nečloveških razmer, ki so tam vladale. To pomeni, da bo moral to svojo trditev dokazati s tako stopnjo verjetnosti, ki bo izkuljučevala vsak razumen dvom.