Jedro

Tožeča stranka je ob spornem nakazilu dne 2. 8. 1994 imela šele pričakovanje, da ji bo v posledici nakazila nastala terjatev do družbe P. d.o.o., če bo dokapitalizacija tudi dejansko izvedena. Ker dokapitalizacija s stvarnim vložkom, ki bi ga morala zagotoviti tožena stranka, ni bila realizirana, je s tem odpadla možnost, da bi tožeča stranka povrnitev vplačanega zneska lahko zahtevala od družbe P. d.o.o. S tem pa se je izjalovil namen, zaradi katerega je tožeča stranka izvršila plačilo, v posledici česar je podana podlaga kondikcijskega zahtevka s strani tožeče stranke (condictio causa data causa non secuta).

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo plačilo zneska 6.824.393,80 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 8. 1994 dalje do plačila in povrnitev pravdnih stroškov tožeči stranki v znesku 1.581.898,00 SIT, s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo je pravočasno vložila pritožbo tožena stranka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, napačne uporabe materialnega prava in zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter pritožbenemu sodišču predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno temu pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Tožeča stranka s tožbo uveljavlja vrnitev zneska 6.824.393,80 SIT, ki ga je dne 2. 8. 1994 plačala toženi stranki, da ji je omogočila odplačilo anuitete za prejeti kredit pri družbi E. iz A. za nakup plovila PV.

Med pravdnima strankama očitno ni sporno naslednje dejansko stanje:

1. Pogodbeni stranki sta dve od osmih podpisnikov pogodbe o ustanovitvi družbe z omejeno odgovornostjo P. d.o.o. z dne 7. 4. 1994, s katero so družbeniki prevzeli zavezo, da bodo družbo dokapitalizirali s stvarnim vložkom – katamaranom PV, ki ga bo v družbo vložila tožena stranka, preostali družbeniki pa bodo svoj delež z odkupom deležev od tožene stranke pridobili poslovne deleže, ki bodo skupaj dosegli 61 % osnovnega kapitala družbe (35. člen Pogodbe o ustanovitvi družbe z omejeno odgovornostjo – priloga A 12).

2. Istega dne so družbeniki sklenili predpogodbo, s katero so dopolnili ustanovno pogodbo družbe P. d.o.o. v smislu opredelitev razmerij po predvideni dokapitalizaciji te družbe (B1).

3. Na tretji seji skupščine družbe P d.o.o. Dne 15. 7. 1994 so se družbeniki zavezali zagotoviti plačilo zapadlih anuitet in obresti iz kredita za nakup plovila kreditodajalcu E. iz A (zapisnik tretje redne seje skupščine – priloga B2).

4. Tožeča stranka je toženi stranki iz tega naslova dne 2. 8. 1994 nakazala znesek 6.824.393,80 SIT.

5. Predvidena dokapitalizacija družbe P. d.o.o. s stvarnim vložkom tožene stranke v obliki katamarana PV ni bila realizirana.

Sodišče prve stopnje je podlago za ugoditev tožbenemu zahtevku na vrnitev plačanega zneska s strani tožeče stranke utemeljilo na obogatitveni podlagi v posledici razdrtja ustnega dogovora med pravdnima strankama, ker naj tožena stranka niti v naknadno dogovorjenem roku ne bi izpolnila prevzetih pogodbenih obveznosti. Pritožbeno sodišče v tem delu pritrjuje pritožbi, da se izpodbijane sodbe v tem delu ne da preizkusiti. Sodišče torej tožbeni zahtevek utemeljuje na neizpolnitvi ustnega dogovora o naknadni pisni ureditvi pravnega temelja spornega plačila. Če se sodišče sklicuje na neizpolnitev ustnega dogovora, iz tega sledi, da je tožena stranka v razmerju do tožeče stranke prevzela dodatne pogodbene obveznosti izven okvirov pisnih pogodb, ki sta jih stranki predložili v dokazne namene. Sodišče prve stopnje v tem smislu ne pojasni, kaj naj bi bile bistvene sestavine tovrstnega ustnega dogovora oziroma kdaj in na kakšen način naj bi prišlo do sklenitve tovrstnega dogovora v smislu soglasja volje obeh pogodbenih strank (26. člen ZOR). V tej smeri konkretiziranih trditev ni ponujala niti tožeča stranka. Dopisa toženi stranki z dne 3. 6. 1995 (priloga A4), ki ga ni izstavila tožeča stranka, temveč družba P. d.o.o., torej ni mogoče obravnavati kot poziva toženi stranki za izpolnitev obveznosti v dodatnem roku v smislu 126. člena ZOR.

Ne glede na navedeno materialnopravno zmotno izhodišče sodišča prve stopnje glede utemeljitve podlage za vtoževani zahtevek pa po mnenju pritožbenega sodišča ugotovljena dejanska podlaga izkazuje utemeljenost tožbenega zahtevka.

Zaveze na plačilo spornega zneska, ki ga je tožeča stranka kot družbenica družbe P. d.o.o. prevzela na tretji seji skupščine dne 15. 7. 1994, ni mogoče obravnavati izven konteksta predvidene dokapitalizacije te družbe ob sklenitvi pogodbe o ustanovitvi P. d.o.o. in predpogodbe z dne 7. 4. 1994. V 2. odstavku točke I. predpogodbe z dne 7. 4. 1994 so pogodbene stranke, to je ustanoviteljice P. d.o.o., ugotovile, da je namen ustanovitve te družbe vzpostavitev pogojev za delovanje katamarana PV, doseganje dobička na domačem in tujem trgu ter financiranje neodplačanih anuitet katamarana. S predpogodbo so podpisnice prevzele obveznost dopolnitve ustanovitvene pogodbe v okvirih, katerih bistveni element je bil dokapitalizacija družbe s stvarnim vložkom plovila d.o.o. s strani tožene stranke. S predpogodbo predviden okvir dokapitalizacije družbe P. d.o.o. je tako predvidel povečanje osnovnega kapitala družbe v višini stvarnega vložka tožene stranke, po drugi strani pa bi novo ustanovljena družba prevzela tudi obveznosti iz naslova plačila neodplačanih anuitet kredita za nabavo plovila. Te obveznosti bi novoustanovljena družba pokrivala iz prihodkov od opravljanja dejavnosti. Te obveznosti bi bile na ta način prikazane v pasivi bilance stanja te družbe. Stroške te družbe naj bi predstavljali tudi vsi stroški, vezani na plovilo, nastali po 1. 11. 1993 (torej pred sklenitvijo pogodbe o ustanovitvi P. d.o.o.). Družbeniki, ki so poravnali te obveznosti, pa bi imeli na podlagi 2. odstavka točke IV. predpogodbe izkazano podlago za povrnitev tovrstnih stroškov. Tovrstne zahtevke pa bi družbeniki lahko uperili zoper novoustanovljeno družbo šele pod predpostavko, da bi podpisniki predpogodbe tudi izpolnili obveznost iz 3. odstavka točke I. predpogodbe, to je, da bodo dopolnili pogodbo o ustanovitvi družbe P. d.o.o. v dogovorjenem okviru predpogodbe in to tako v tistem delu, ki se tiče dokapitalizacije družbe s stvarnim vložkom s strani tožene stranke, kot tudi glede odkupa deležev od tožene stranke s strani preostalih družbenikov. Materialnopravno zmotno je torej izhodišče tožene stranke, da je že s podpisom predpogodbe tožeča stranka ob izplačilu spornega zneska toženi stranki pridobila terjatev do družbe P. d.o.o. za povrnitev plačanih stroškov, vezanih na sporno plovilo, ne da bi bila predpogodba tudi realizirana v smislu predvidene dokapitalizacije. Sposobnost nastopanja v pravnem prometu in s tem v zvezi prevzemanje obveznosti družba ne pridobi že ob sklenitvi pogodbe o ustanovitvi, temveč šele z vpisom v sodni register (1. odst. 8. člena ZGD). Da bi bil ta pogoj izpolnjen v času plačila tožeče stranke, tožena stranka ni zatrjevala. To pa pomeni, da je tožeča stranka ob spornem nakazilu dne 2. 8. 1994 imela šele pričakovanje, da ji bo v posledici nakazila nastala terjatev do družbe P. d.o.o., če bo dokapitalizacija tudi dejansko izvedena. Ker dokapitalizacija s stvarnim vložkom, ki bi ga morala zagotoviti tožena stranka, ni bila realizirana, je s tem odpadla možnost, da bi tožeča stranka povrnitev vplačanega zneska lahko zahtevala od družbe P. d.o.o. S tem pa se je izjalovil namen, zaradi katerega je tožeča stranka izvršila plačilo, v posledici česar je podana podlaga kondikcijskega zahtevka s strani tožeče stranke (condictio causa data causa non secuta).

Za utemeljitev kondikcijskega zahtevka pa mora biti izkazana tudi neupravičena korist na strani tožene stranke v posledici odpadle podlage za izpolnitev s strani tožeče stranke. Tožena stranka je v tej smeri uveljavljala ugovor, da je pri spornem nakazilu nastopala zgolj kot posrednik, saj naj bi tožeča stranka izpolnila obveznosti družbe P. d.o.o. Očitno ni sporno, da je v kreditnem razmerju s kreditodajalcem, iz katerega so izhajale obveznosti, ki so bile predmet poplačila s strani družbenikov P. d.o.o., tožena stranka nastopala kot kreditojemalec. Tožena stranka v tem smislu ni zatrjevala, da bi v pogodbenem razmerju s kreditojemalcem prišlo do odstopa pogodbenega razmerja na novega zavezanca (1. odstavek 145. člena ZOR), v posledici česar bi prenehala obveznost tožene stranke do kreditojemalca iz navedene pogodbe. To pa pomeni, da se je v posledici spornega plačila tožeče stranke z dne 2. 8. 1994 zmanjšala obveznost tožene stranke do kreditodajalca, s čimer je izkazana njena neposredna korist, katere vrnitev upravičeno terja tožeča stranka.

Ob tako izkazani podlagi tožbenemu zahtevku tožeče stranke pa je potrebno ugovor zastaranja tožene stranke presojati iz drugih izhodišč, kot ga je presojalo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi. Ker gre za kondikcijski zahtevek v smislu 4. odstavka 210. člena ZOR, se kot odločilno dejstvo izkaže časovna opredelitev, kdaj je bil izjalovljen namen, zaradi katerega je tožeča stranka izvršila sporno plačilo. V kontekstu nerealizirane dokapitalizacije družbe P. d.o.o. v smislu predpogodbe z dne 7. 4. 1994 se tako lahko izkaže kot relevanten trenutek, ko bi tožeča stranka morala vedeti, da namen pogodbe o ustanovitvi P. d.o.o. in predpogodbe z dne 7. 4. 1994 ne bo izpolnjen. Tožeča stranka je v tej smeri zatrjevala, da je bilo šele konec septembra 1996 oziroma oktobra 1996 dokončno jasno, da tožena stranka ni pripravljena realizirati predvidene dokapitalizacijo družbe P. d.o.o. v obliki stvarnega vložka plovila. Ker prvostopenjsko sodišče zaradi napačnih materialnopravnih izhodišč pri oceni podlage vtoževanega zahtevka ugovora zastaranja tožene stranke ni ocenjevalo v tem okviru, je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, v posledici česar je podan razveljavitveni razlog iz 355. člena ZPP. Terjatve iz kondikcijskih zahtevkov po 4. odstavku 210. člena ZOR zastarajo v petih letih (371. člen ZOR). Zato je materialnopravno zmotno sklicevanje pritožnika v pritožbi na krajši zastaralni rok iz 374. člena ZOR. Ker je tožeča stranka tožbo vložila 8. 3. 2000, bo prvostopenjsko sodišče v ponovljenem postopku ugovor zastaranja moralo presoditi v smislu, ali bi tožeča stranka že pred 8. 3. 1995 morala sklepati na nemožnost realizacije zaveze tožene stranke za dokapitalizacijo družbe P. d.o.o. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 3. odstavku 354. člena ZPP.