Jedro

Če je tolarska terjatev zavarovana z valutno klavzulo oz. se obveznost glasi v tuji valuti, upnik ni upravičen do zakonitih zamudnih obresti po Zakonu o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri (Ur.l. RS, št. 45/95), temveč, v skladu z načelom enake vrednosti terjatev (15. člen ZOR), le do zamudnih obresti za devizne vloge na vpogled.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v točki II pod točko 2, 3 in 4 razveljavi in se zadeva sodišču prve stopnje v tem obsegu vrne v novo sojenje.

V ostalem se pritožba zavrne kot neutemeljena in se v nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je pod točko I tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki glavnico v višini 2.475,00 USD in 11.565,00 DEM ter znesek 556.708,40 SIT iz naslova kapitaliziranih obresti izračunanih na dan 15.11.1996, od dinarske oz. tolarske protivrednosti zneskov iz točke 1, od dne odvzema 21.6.1985, 25.2.1986 in 9.10.1986, to je 581.358,40 SIT, zmanjšanih za dosedanja plačila tožnice v višini 24.650,00 SIT in plačilo zakonitih zamudnih obresti od tolarske protivrednosti zneskov iz točke 1 na dan izdaje sodbe, po srednjem tečaju Banke Slovenije od izdaje sodbe do plačila ter zakonite zamudne obresti od zmanjšanih kapitaliziranih obresti pod točko 2 od vložitve tega zahtevka, to je od 3.2.1997 do plačila zavrnilo kot neutemeljen. Pod točko II pa je odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki tolarsko protivrednost odvzetih 2.475,00 USD in 11.565,00 DEM po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan izdaje sodbe (1. točka), znesek 556.708,40 SIT iz naslova kapitaliziranih obresti izračunanih na dan 15.11.1996, od dinarske oz. tolarske protivrednosti zneskov iz točke 1, od dne odvzema (21.6.1985, 25.2.1986 in 9.10.1986), to je 581.358,40 SIT, zmanjšanih za dosedanja plačila tožnice v višini 24.650,00 SIT (2. točka) in zakonite zamudne obresti od tolarske protivrednosti zneskov iz točke 1 na dan izdaje sodbe po srednjem tečaju Banke Slovenije, od izdaje sodbe do plačila ter zakonite zamudne obresti od zmanjšanih kapitaliziranih obresti pod točko 2, od vložitve tega zahtevka, to je od 3.2.1997 do plačila (3. točka) ter stroške postopka v višini 141.475,00 SIT v 8 dneh pod izvršbo (4. točka).

Zoper izrek sodbe sodišča prve stopnje pod točko II se pritožuje tožena stranka in smiselno uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava, saj meni, da bi morala biti pri tem odškodninskem zahtevku že zdavnaj stanje nično zato prosi, da se pritožbi tožene stranke ugodi.

Pritožba je delno utemeljena.

Sodišče druge stopnje je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov, po uradni dolžnosti pa je pazilo na obstoj absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka po 2. odst. 354. člena ZPP in pravilno uporabo materialnega prava ter pri navedenem preizkusu ugotovilo, da je sodišče prve stopnje glede priznanja zneska 556.708,40 SIT iz naslova kapitaliziranih obresti izračunanih na dan 15.11.1996 ter priznanje zakonitih zamudnih obresti od zmanjšanih kapitaliziranih obresti zmotno uporabilo materialno pravo.

Kot izhaja iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, je tožena stranka dolžna povrniti tožnici 2.475,00 USD in 11.565,00 DEM. Iz pravnomočne kazenske sodbe opr.št. V K 236/89 Temeljnega sodišča v Ljubljani, Enota v Ljubljani v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, opr.št. Kp 525/90 je razvidno, da je tožena stranka kot referentka deviznega poslovanja pri tožnici, v banki postopoma dvigovala na škodo tožeče stranke za fiktivna službena potovanja delavcev tožeče stranke v tujino devize in si na tak način prilastila znesek 11.565,00 DEM in 2.475,00 USD. Tožeča stranka je modificirala tožbeni zahtevek tako, da je zahtevala vrnitev glavnice v tolarski protivrednosti odvzetih 2.475,00 USD in 11.565,00 DEM po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan izdaje sodbe. Ker izpolnitev obveznosti ni mogoče sodno uveljavljati v tuji valuti, ker to prepoveduje 71. člen Zakona o banki Slovenije (Ur.l. RS št. 1/91), je sodišče prve stopnje pravilno ravnalo v okviru postavljenega zahtevka tolarsko protivrednost na dan izdaje sodbe tako kot je tudi tožeča stranka zahtevala. Sicer pa se utemeljenost zahtevka na plačilo v domačem denarju presoja po tečaju na dan plačila. Od dneva izdaje sodbe pa je sodišče prve stopnje pravilno priznalo zakonite zamudne obresti od tolarske protivrednosti navedenih zneskov, saj je datum preračunanja tuje valute v domačo dan sojenja, od tega dne pa gredo potem tudi zamudne obresti tako kot je določeno za tolarske zneske.

Ni pa sodišče prve stopnje pravilno priznalo znesek iz naslova kapitaliziranih obresti izračunanih na dan 15.11.1996 in sicer od dinarske oz. tolarske protivrednosti dolgovanih zneskov v devizah 2.475,00 USD in 11.565,00 DEM od dneva odvzema, to je od storitve kaznivega dejanja zmanjšanih za dosedanja plačila tožnice v višini 24.650,00 SIT. V primeru, kadar je tolarska terjatev zavarovana z valutno klavzulo oz., ko se obveznost glasi v tuji valuti, od zamude dalje ni mogoče uveljavljati zakonitih zamudnih obresti (277. člen ZOR), temveč v skladu z načelom enake vrednosti dajatev (15. člen ZOR) le zamudne obresti za devizne vloge na vpogled. Pri navedenem obsegu je odločitev sodišča prve stopnje pravno napačna. Zakonite zamudne obresti po 277. členu ZOR so predvidene za denarne obveznosti izražene v domači valuti. V obravnavanem primeru je realna vrednost dolgovanega zneska izraženega v nemških markah in dolarjih varovana s tem, da je do dneva plačila (v sporni zadevi na dan sojenja), tolarska protivrednost deviz vrednostno zavarovana s srednjim tečajem Banke Slovenije, ki upošteva spreminjanje tečaja zaradi padanja vrednosti domače valute. Zato je mogoče na dolgovani devizni znesek od dneva zapadlosti, to je od dneva odvzema deviz (21.6.1985, 25.2.1986 in 9.10.1986) do dneva izdaje sodbe, ko je bil dolgovani znesek v devizah preračunan v tolarsko protivrednost priznati le obresti po obrestni meri, po kateri se v kraju izpolnitve obrestujejo v dolarjih oz. nemških markah in nominirane devizne hranilne vloge na vpogled. Zato naj sodišče prve stopnje v ponovnem postopku upoštevajoč priznanje navedenih zamudnih obresti ponovno odloči o utemeljenosti tožbenega zahtevka pod točko 2 in pa 2. alineo 3. točke.

Pri tako izračunanih zamudnih obresti za devizne hranilne vloge na vpogled pa naj upošteva tudi dosedanja plačila tožnice, ki jih je izvršila do vključno 1.6.1991. V tem okviru je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke delno ugodilo in v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.