Jedro

Tožeča stranka je v zahtevi za izdajo začasne odredbe predlagala zaslišanje priče, ki bi izpovedala o finančnih posledicah izvršitve izpodbijane odločbe, predložila pa je tudi njeno pisno izjavo (overjen prevod). Do tega se je sodišče prve stopnje opredelilo. Ob tem, da je bila, kot že navedeno, predložena njena pisna izjava, pa tožeča stranka tudi ni pojasnila (niti v pritožbi), kaj več ali drugega bi predlagana priča še povedala v zvezi z zatrjevanimi dejstvi (npr. tudi če bi bila zatrjevana dejstva resnična, zakaj bi bila ta materialna škoda za njo težko popravljiva).

Stranke v upravnem sporu varujejo svoj interes, torej svoje pravice in na zakon oprte svoje koristi, in tudi v postopku izdaje začasne odredbe ne morejo uveljavljati oziroma varovati javnega interesa. Tako se stranke tudi ne morejo sklicevati na javni interes pri zatrjevanju verjetnosti nastanka težko popravljive škode, saj se z začasno odredbo preprečuje nastanek težko popravljive škode, ki grozi tožniku, in to že med samim sodnim postopkom, ne pa javnemu interesu.

V okviru tega predhodnega preizkusa pred odločitvijo o zahtevi za izdajo začasne odredbe pa sodišče ni dolžno opraviti preizkusa ničnosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka je vložila tožbo zoper odločbo Agencije za komunikacijska omrežja in storitve Republike Slovenije, št. 06141-8/2016/8 z dne 30. 8. 2016, s katero je ta odločila, da mora tožeča stranka v roku 8 dni od prevzema odločbe prenehati z uporabo radijskih frekvenc s centralno frekvenco X MHz na oddajni lokaciji Gornja Radgona. Hkrati s tožbo je vložila tudi predlog za izdajo začasne odredbe in sicer je sodišču predlagala, naj do izdaje pravnomočne sodne odločbe odloži izvršitev odločbe tožene stranke.

2. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo, ker je presodilo, da zakonski pogoj za izdajo začasne odredbe ni izpolnjen, saj je za izdajo začasne odredbe na podlagi 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) temeljni vsebinski pogoj izkazanost težko popravljive škode, te pa tožeča stranka ni verjetno izkazala.

3. Tožeča stranka je zoper omenjeni sklep vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe postopka v upravnem sporu, saj se ni opredelilo do njenih navedb v zvezi z njenim poslanstvom - širjenjem in ohranjanjem slovenske kulture na območju zveznih dežel Koroška in Štajerska v Republiki Avstriji na podlagi 7. člena Avstrijske državne pogodbe. Uveljavlja tudi kontradiktornost obrazložitve, ker je sodišče prve stopnje v zadnjem odstavku v zvezi z zatrjevano škodo navedlo, da jo lahko prepreči s tem, da enostavno vloži prošnjo za dodelitev radijske frekvence pri toženi stranki oziroma pri avstrijskem regulatornem organu, kar predstavlja celo prekoračitev odločanja o izdaji predlagane začasne odredbe. Sodišče tudi ni obrazložilo, zakaj ni zaslišalo predlaganih prič, zakaj izjava poslovodje tožeče stranke ne more biti listinski dokaz in zakaj ne ustreza zahtevanemu standardu verjetnosti. Prav tako se ni opredelilo do uveljavljane ničnosti odločbe, čeprav bi se o tem moralo izreči preden je odločilo o zahtevi za izdajo začasne odredbe. Uveljavlja tudi zmotno uporabo materialnega prava oziroma zmotno presojo pravilnosti postopka izdaje upravnega akta. Sodišče prve stopnje je namreč povsem spregledalo 7. člen Avstrijske državne pogodbe. Zmotno oziroma nepopolno pa je bilo ugotovljeno dejansko stanje glede obstoja težko popravljive škode. Gre za škodo na kulturnem in tudi na gospodarskem nivoju. Navaja višino materialne škode (vračilo 60.000,00 EUR namenskih in projektnih sredstev, dodatni izpad finančnih sredstev v višini 65.000,00 EUR), kot tudi druge okoliščine, ki kažejo na to, da bi bilo njeno poslovanje ogroženo. Zaradi neizvedbe dokaza z zaslišanjem prič je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Predlaga, naj Vrhovno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da ugodi predlogu za izdajo začasne odredbe oziroma podrejeno, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

4. Tožena stranka se v odgovoru na pritožbo v celoti strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje ter razlogi zanjo in predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku lahko prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank.

7. Odločanje o začasni odredbi zahteva zaradi narave postopka in vezanosti sodišča na kratek rok, določen v petem in šestem odstavku 32. člena ZUS-1, restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in obseg oziroma obliko škode, ter izkazati, da je takšna škoda za njo težko popravljiva. Na stranki je torej tako trditveno kot tudi dokazno breme. To stališče je v sodni praksi že ustaljeno (glej npr. sklepe I Up 121/2016, I Up 128/2016, I Up 331/2015 in starejši).

8. Kot izhaja iz smisla zakona, je namen zavarovalnih začasnih odredb zavarovati možnost kasnejše izvršbe, namen regulacijskih začasnih odredb pa je v varstvu stanja ali pravne sfere pred grozečim nasiljem ali nenadomestljivo škodo. Namen začasne odredbe je namreč tudi v tem, da se v primeru uspeha v upravnem sporu zagotovi možnost vzpostavitve stanja, kot je bilo pred izdajo odpravljenega izpodbijanega akta. Poleg tega pa mora stranka izkazati, da brez izdaje začasne odredbe tudi namena sodnega varstva kljub morebitni pozitivni odločitvi o tožbenem zahtevku več ne bi mogla doseči (glej A. Galič: Ustavno civilno procesno pravo, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 100 in nasl.).

9. V zvezi s pritožbenimi navedbami Vrhovno sodišče najprej poudarja, da ob že pojasnjeni temeljni obveznosti, da stranka poda celovito utemeljitev že v sami zahtevi za izdajo začasne odredbe, zaslišanje prič načeloma ne pride v poštev. Vrhovno sodišče je sicer že sprejelo stališče, na katerega opozarja tudi tožeča stranka, da bi zaslišanje stranke in prič v postopku izdaje začasne odredbe lahko le izjemoma pomenilo dokaz, ki bi ga bilo sodišče dolžno izvesti v postopku odločanja o podanem predlogu (sklep I Up 133/2016). Navedeno izhaja, kot je bilo zgoraj že pojasnjeno, tudi iz zakonske ureditve, ki določa zelo kratek rok za odločitev o predlogu za izdajo začasne odredbe (v sedmih dneh od prejema zahteve, peti odstavek 32. člena ZUS-1). Temu pritrjuje tudi ustaljena sodna praksa, po kateri je treba že v zahtevi navesti in izkazati vsa pomembna dejstva in okoliščine o izdaji začasne odredbe, kar pojmovno narekuje predložitev predvsem listinskih dokazov.

10. Tožeča stranka je v zahtevi za izdajo začasne odredbe predlagala zaslišanje priče, ki bi izpovedala o finančnih posledicah izvršitve izpodbijane odločbe, predložila pa je tudi njeno pisno izjavo (overjen prevod). Do tega se je sodišče prve stopnje opredelilo. Ob tem, da je bila, kot že navedeno, predložena njena pisna izjava, pa tožeča stranka tudi ni pojasnila (niti v pritožbi), kaj več ali drugega bi predlagana priča še povedala v zvezi z zatrjevanimi dejstvi (npr. tudi če bi bila zatrjevana dejstva resnična, zakaj bi bila ta materialna škoda za njo težko popravljiva). Glede na navedeno je torej sodišče prve stopnje svojo odločitev obrazložilo in pritožbeno zatrjevanje, da je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka, ker naj sodišče ne bi utemeljilo, zakaj ni opravilo zaslišanja, ni utemeljena.

11. V zvezi s pritožbenimi ugovori glede izvajanja dokazov z zaslišanjem prič v postopku izdaje začasne odredbe Vrhovno sodišče še pojasnjuje, kar je že večkrat poudarilo, da mora stranka v zahtevi za izdajo začasne odredbe izkazati izpolnjevanje zakonskih pogojev za njeno izdajo, in da od sodišča ne more, že zaradi same narave postopka, zahtevati izvedbe dokazov, ki bi potrdili (ali ovrgli) zatrjevano verjetnost nastanka težko popravljive škode (glej npr. sklepe I Up 72/2015, I Up 146/2014 in starejši).

12. Neutemeljeni so pritožbeni ugovori, da se sodišče prve stopnje do poslanstva tožeče stranke, ki je tudi v tem, da slovenski narodni skupnosti zagotavlja medijsko javnost v svojem jeziku, za kar ima podlago v 7. členu Avstrijske državne pogodbe, ni opredelilo, s čemer naj bi zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa namreč izhaja, da se je sodišče prve stopnje do teh tožbenih trditev opredelilo. Tako je v 14. točki obrazložitve (kar sicer navaja tudi tožeča stranka v pritožbi) med drugim navedlo, da tožeča stranka v tem delu dejansko uveljavlja škodo, ki bi potencialno nastala drugim osebam, torej poslušalcem tega radijskega programa, ne pa njej sami. V zvezi s tem Vrhovno sodišče še dodaja, da stranke v upravnem sporu varujejo svoj interes, torej svoje pravice in na zakon oprte svoje koristi, in tudi v postopku izdaje začasne odredbe ne morejo uveljavljati oziroma varovati javnega interesa. Tako se stranke tudi ne morejo sklicevati na javni interes pri zatrjevanju verjetnosti nastanka težko popravljive škode, saj se z začasno odredbo preprečuje nastanek težko popravljive škode, ki grozi tožniku, in to že med samim sodnim postopkom, ne pa javnemu interesu. Tožeča stranka s sklicevanjem na 7. člen Avstrijske državne pogodbe, ki naj bi ga sodišče prve stopnje povsem spregledalo, neutemeljeno uveljavlja tudi zmotno uporabo materialnega prava. Navedena določba namreč za presojo verjetnosti nastanka pritožničine težko popravljive škode ni pravno relevantna.

13. Prav tako je neutemeljeno pritožbeno sklicevanje oziroma zatrjevanje kontradiktornosti glede stališča, da lahko tožeča stranka vloži prošnjo za dodelitev radijske frekvence pri toženi stranki oziroma pri avstrijskem regulatornem organu. Gre zgolj za pripombo sodišča, ki je obiter dictum navedlo, kako lahko tožeča stranka reagira, sama ta pripomba pa na odločitev v zadevi ne vpliva. Predvsem pa ne pomeni, da so zaradi nje razlogi izpodbijanega sklepa med seboj v nasprotju ali da je sodišče prve stopnje s to pripombo celo prekoračilo odločanje o zahtevi za izdajo začasne odredbe in s tem kršilo 7. člen ZUS-1, kot trdi tožeča stranka v pritožbi.

14. Neutemeljeno je tudi pritožbeno zatrjevanje, da je sodišče zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka, ker se še pred odločitvijo o zahtevi za izdajo začasne odredbe ni izreklo zatrjevani ničnosti izpodbijane odločbe (tožeča stranka je ugovarjala že sami pristojnosti tožene stranke za izdajo take določbe). Sodišče prve stopnje je v skladu z določbami ZUS-1 (2. oddelek) pred odločanjem o zahtevi za izdajo začasne odredbe opravilo predhodni preizkus tožbe (kar je razvidno iz 5. točke obrazložitve). V okviru tega predhodnega preizkusa pred odločitvijo o zahtevi za izdajo začasne odredbe pa sodišče ni dolžno opraviti preizkusa ničnosti.

15. Glede na navedeno je po presoji Vrhovnega sodišča pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da ni izkazana verjetnost nastanka težko popravljive škode, torej ni izpolnjen temeljni pogoj za izdajo začasne odredbe, zato tožeča stranka tudi neutemeljeno uveljavlja nepopolno oziroma zmotno ugotovljeno dejansko stanje glede izkazanosti težko popravljive škode.

16. Ker niso podani razlogi, ki jih je tožeča stranka uveljavljala, in ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče pritožbo na podlagi 76. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

17. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato v skladu s prvim odstavkom 154. člena in prvim odstavkom 165. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sama trpi svoje stroške tega pritožbenega postopka.