Jedro

Za odločitev v obravnavani zadevi je v prvi vrsti bistvena presoja, ali je tožnik z navedbami v postopku pri ponovni prošnji izkazal, da uveljavlja nova dejstva. S tem v zvezi pa iz tožnikovega trditvenega gradiva ni razvidno konkretizirano nasprotovanje presoji tožene stranke v izpodbijanem sklepu, da tožnik s sklicevanjem na brezposelnost in služenje vojaškega roka ni uveljavljal novih dejstev; zato sodišče v tem delu ni imelo podlage za nadaljnje preverjanje s tem povezanega in za odločitev v zadevi pomembnega dejanskega stanja.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom na podlagi petega odstavka 65. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrgla prvi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji, ki ga je tožnik vložil na zapisnik 20. 7. 2021. 2. V obrazložitvi je tožena stranka uvodoma povzela tožnikove navedbe v zvezi s prošnjo za mednarodno zaščito, vloženo 23. 8. 2019. Iz njih je razvidno, da je izvorno državo zapustil zaradi ekonomskih razlogov in da bi se izognil služenju vojaškega roka. Ob tej priložnosti je tožnik še pojasnil, da v izvorni državi ni bil nikoli neposredno ogrožen, odšel je zaradi iskanja dela, ki ga tam ni dobil. 3. Tožnik je 9. 9. 2019 samovoljno zapustil azilni dom, zaradi česar je tožena stranka s sklepom z dne 19. 9. 2019 ustavila postopek. Po vrnitvi iz Nemčije je tožnik na Policijski postaji Ljubljana Center podal namero za mednarodno zaščito.

4. Iz tožnikovih izjav v zahtevku za uvedbo ponovnega postopka je razvidno, da ponovno uveljavlja brezposelnost in služenje vojaškega roka ter da nima dokazov. Pojasnil je še, da je Slovenijo samovoljno zapustil, ker so mu migranti povedali, da bo težko našel delo. Na končanje postopka za priznanje mednarodne zaščite ni počakal, ker ni vedel za postopke, bil je nov, v Franciji pa so ga čakali prijatelji. Kasneje je za mednarodno zaščito zaprosil še na Nizozemskem in v Nemčiji.

5. Tožena stranka je ugotovila, da je tožnik tako v prošnji za mednarodno zaščito kot ob vložitvi obravnavanega zahtevka uveljavljal ista dejstva. Ob odsotnosti tožnikovega pojasnila, zakaj ne želi služiti vojaškega roka, je ob sklicevanju na Priročnik UNHCR menila, da mednarodna zaščita ni namenjena osebam, ki se hočejo izogniti taki dolžnosti. Glede na navedeno je tožena stranka sprejela stališče, da tožnik s svojimi navedbami ni pomembno povečal verjetnosti, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite.

6. Zoper navedeni sklep je tožnik vložil tožbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve pravil postopka. Meni, da je Priročnik UNHCR neformalen pravni akt, ki vsebuje nezavezujoče smernice. Trdi, da bi tožena stranka morala že prvič presojati njegove navedbe. Tožnik navaja, da je priznanje pravice do ugovora vesti, kamor sodi tudi "ugovor vesti vojaški dolžnosti", predpostavka in legitimacija moderne demokratične in pravne države, izvirala pa naj bi iz več dokumentov (omenja Ustavo, Zakon o vojaški dolžnosti (ZVojD), Splošno deklaracijo človekovih pravic, resoluciji 1989/59 in 1995/83, stališče Odbora za človekove pravice v primeru Jehovih prič proti Republiki Koreji, Evropsko konvencijo o človekovih pravicah (EKČP), Listino Evropske unije o temeljnih pravicah, (Listina) Resolucijo Parlamentarne skupščine Sveta Evrope št. 1042(1994)1. Predlaga odpravo izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve v ponoven postopek.

7. V odgovoru na tožbo je tožena stranka ob sklicevanju na obrazložitev izpodbijanega sklepa predlagala zavrnitev tožbe. Meni, da v predhodnem postopku ni bilo pogojev za meritorno odločanje, saj je bil postopek ustavljen zaradi tožnikove samovoljne zapustitve azilnega doma. Poudarja, da tožnik ni pojasnil, zakaj ne želi služiti vojaškega roka, navedel je le, da bi moral po končanem študiju na služenje. Ob podaji prošnje je izjavil, da je muslimanske vere in ne, da je pripadnik Jehovih prič, zaradi česar bi utegnil imeti zadržke. Meni, da iz tožnikovih navedb ni razvidno, da bi mu ob vrnitvi v Alžirijo grozila resna škoda zaradi služenja vojaškega roka ali slabe ekonomske situacije, in poudarja, da je tožnik že ob vložitvi prošnje pojasnil, da v izvorni državi ni bil ogrožen.

8. Dne 1. 2. 2021 je sodišče izvedlo glavno obravnavo. V okviru dokaznega postopka je pregledalo spise, ki se nanašajo na zadevo.

9. Tožba ni utemeljena.

10. Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Zato se sklicuje na njene razloge (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), v zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa dodaja:

11. Glede ponovne prošnje ZMZ-1 med drugim določa, da lahko državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, ki ji je bila prošnja v Republiki Sloveniji že pravnomočno zavrnjena ali katere postopek je bil ustavljen zaradi umika in ne more vložiti nove prošnje v skladu s tretjim odstavkom 50. člena tega zakona, vloži táko (ponovno) prošnjo le, če ob vložitvi zahtevka iz prvega odstavka 65. člena tega zakona predloži nove dokaze ali navede nova dejstva, ki pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite (prvi odstavek 64. člena ZMZ-1). Novi dokazi ali dejstva morajo nastati po izdaji predhodne odločitve, lahko pa so obstajali že v času prvega postopka, vendar jih oseba brez svoje krivde takrat ni mogla uveljavljati (tretji odstavek 64. člena ZMZ-1). Ta oseba vloži pri pristojnem organu zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, v katerem sama (poudarek sodišča) predloži dokaze oziroma navede nova dejstva, ki opravičujejo nov postopek (prvi odstavek 65. člena ZMZ-1).

12. Vrhovno sodišče je že večkrat sprejelo stališče, da za postopek v zvezi z zahtevo za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite veljajo posebne določbe, ki zaostrujejo dokazne standarde oziroma dokazno breme prenesejo na tožnika - prosilca, ki mora sam predložiti nove dokaze oziroma navesti nova dejstva, ki bistveno povečujejo verjetnost za izpolnjevanje pogojev za priznanje mednarodne zaščite.1 Navedeno stališče je bilo sicer sprejeto v času veljavnosti ZMZ, kar po presoji sodišča ni bistveno, saj so določbe tega zakona v relevantnih delih enake določbam ZMZ-1.2 Poleg tega je (stališče) skladno s 36. uvodno izjavo Procesne direktive II3, iz katere je razvidno, da bi bila nesorazmerna zahteva, da države članice izpeljejo nov celoten postopek, kadar prosilec poda naknadno prošnjo, ne da bi predložil nove dokaze ali navedbe.

13. Ob takem izhodišču je po presoji sodišča logično, da so pogoji za uvedbo ponovnega postopka izpolnjeni le, če oseba predloži nove dokaze ali navede nova dejstva in ne v primeru, ko se v zvezi z izpolnjevanjem pogojev za priznanje mednarodne zaščite sklicuje na iste razloge kot v predhodnem postopku. Šele ob izpolnitvi te predpostavke je na prosilcu tudi dokazno breme, da izkaže, da novih dokazov ali dejstev, ki so obstajali že v času prvega postopka, brez svoje krivde takrat ni mogel uveljavljati (tretji odstavek 64. člena ZMZ-1).

14. Zato je za odločitev v obravnavani zadevi v prvi vrsti bistvena presoja, ali je tožnik z navedbami v postopku pri ponovni prošnji izkazal, da uveljavlja nova dejstva. S tem v zvezi pa iz tožnikovega trditvenega gradiva ni razvidno konkretizirano nasprotovanje presoji tožene stranke v izpodbijanem sklepu, da tožnik s sklicevanjem na brezposelnost in služenje vojaškega roka ni uveljavljal novih dejstev; zato sodišče v tem delu ni imelo podlage za nadaljnje preverjanje s tem povezanega in za odločitev v zadevi pomembnega dejanskega stanja. V skladu s prvim odstavkom 20. člena ZUS-1 namreč preizkusi dejansko stanje le v okviru tožbenih navedb. Že zato, ker tožnik ni zatrjeval novih dejstev v smislu 64. člena ZMZ-1, njegovo trditveno gradivo po presoji sodišča ne more pomembno povečevati verjetnosti, da (tožnik) izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite.

15. Na navedeno presojo že po naravi stvari ne vplivajo tožnikove posplošene navedbe, da Priročnik UNHCR o postopkih in kriterijih za določitev statusa begunca (v nadaljevanju Priročnik)4 ni zavezujoč. S temi navedbami namreč ne more biti spremenjena lastnost v obravnavani zadevi zatrjevanih dejstev, saj jih zgolj na tej podlagi ni mogoče opredeliti za nova dejstva. V zvezi z uporabo omenjenega priročnika sodišče le pripominja, da je bil izdan v skladu z odgovornostjo Visokega komisariata za begunce (UNHCR) za nadzor nad spoštovanjem Ženevske konvencije in Protokola o statusu beguncev, kot tak pa je pomembno orodje v postopkih za priznanje mednarodne zaščite.

16. Poleg tega je iz razlogov izpodbijanega sklepa razvidno stališče, da navedeno dejstvo, ki se nanaša na služenje vojaškega roka, samo po sebi ni tako, da bi pomembno povečevalo verjetnost, da tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite. Tožena stranka je namreč ob sklicevanju na 168. točko Priročnika presodila, da tožnik ni navedel razlogov, zaradi katerih ne želi služiti vojaškega roka, zaradi česar ni izkazal razlogov preganjanja ali resne škode. Vendar pa tožnik tudi tega stališča ob upoštevanju zaostrenih dokaznih standardov v tovrstnih postopkih ne izpodbija določno, zaradi česar sodišče niti v tem delu ni imelo podlage za nadaljnje preverjanje s tem povezanega in za odločitev v zadevi pomembnega dejanskega stanja. Pojasnjuje le, da na navedeno presojo ne more vplivati posplošeno tožbeno sklicevanje na primer Jehovih prič, brez ustreznega trditvenega gradiva, zakaj sta navedeni primer in obravnavana zadeva v dejanskem in pravnem pogledu bistveno enaki. V zvezi z ugovorom vesti glede služenja vojaškega roka pa ni dovolj argumentirano niti sklicevanje na Ustavo, ZVojD, Splošno deklaracijo človekovih pravic, resoluciji 1989/59 in 1995/83, EKČP, Listino in Resolucijo Parlamentarne skupščine Sveta Evrope št. 1042(1994)1, saj zgolj s citiranjem navedenih določb ni vzpostavljena povezava z razlogi preganjanja, ki bi presegali tiste, ki so bili zatrjevani že v predhodnem postopku.

17. Iz zgoraj navedenih razlogov je odločitev tožene stranke torej pravilna. Zato je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. 1 Tako na primer sodba I Up 41/2014 z dne 6. 2. 2014. 2 Tudi prvi odstavek 57. člena ZMZ je med drugim določal, da mora oseba v zahtevku sama predložiti dokaze, ki opravičujejo nov postopek. Ta zakonska določba je torej vsebinsko enaka citiranemu prvemu odstavku 65. člena ZMZ-1. 3 Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev). 4 Handbook on procedures and criteria fore determining refugee status and guidelines on international protection, Geneva, february 2019.