Jedro

Nedvoumo izhaja, da mora vlagatelj zahteve za denacionalizacijo določno navesti, katero premoženje naj se mu vrne, zato po presoji sodišča tega ne more ugotavljati upravni organ na podlagi predloženih zemljiškoknjižnih izpiskov. Zato zgolj k zahtevi za denacionalizacijo predloženi izpisek za vl. 62 k.o. ... ne pomeni, da je vlagateljica pravočasno zahtevala vse, v tem vložku podržavljene nepremičnine kot zmotno meni prvostopenjski organ.

Zaslišanje priče na ustni obravnavi je temeljno pravilo, ker se samo tako stranki omogoči takojšnje in neposredno izpodbijanje njenih navedb ter postavljanje dodatnih vprašanj, s katerimi se lahko pripomore k razjasnitvi dejanskega stanja. Pridobitev pisne izjave priče je možna, če uradna oseba presodi, da to "dovoljuje narava zadeve", to pa pomeni praviloma le tedaj, kadar (nobena) stranka temu ne nasprotuje. V takem primeru mora odločitev obrazložiti, kar je toženka opustila.

Izrek

I. Tožbi se ugodi tako, da se odpravijo naslednji deli odločbe Upravne enote Kranj št. 362-28/1993-180 z dne 12. 8. 2020: - v 1. točki za odškodnino v obveznicah v višini 39.832,92 DEM (tako da se znesek odškodnine 728.440,58 DEM zniža na na 688.607,66 DEM), - v 1. točki pod a) za odškodnino v obveznicah v višini 36.259,29 DEM (tako da se znesek odškodnine 615.204,47 DEM zniža na 578.945,18 DEM), - v 1. točki pod a): druga, tretja, peta in osma alineja te točke, - v 1. točki pod b) za odškodnino v obveznicah v višini 1.490,97 DEM (tako, da se znesek odškodnine 92.550,28 DEM zniža na 91.059,31 DEM) in skupna površina za 22,26 m2 (tako, da se površina v skupni izmeri 1.381,76 m2 zniža na 1.359,50 m2), - v točki 1. pod b) tretja alineja te točke, - v 1. točki pod c) za odškodnino v obveznicah v višini 2.082,66 DEM (tako, da se znesek odškodnine 20.685,83 DEM zniža na 18.603,17 DEM) in za površino 2.424,74 m2 (tako, da se površina v skupni izmeri 15.842,24 m2 zniža na 13.417,50 m2), - v točki 1. pod c): druga alineja te točke, ter se zadeva v odpravljenem obsegu vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Zahteva za povračilo stroškov strank z interesom se zavrne.

Obrazložitev

1. Toženka je v izpodbijanih delih 1. točke odločbe odločila, da upravičenki A. A. pripada odškodnina v obveznicah za premoženje, ki ga ni mogoče vrniti v naravi in sicer: za tišlerjevo hišico - delavnico na parc. št. 129/6 k.o. ... v višini 30.136,32 DEM (druga alineja tč. 1.a izreka), za čebelnjak na parc. št. 129/6 k.o. ... v višini 1.741,82 DEM (tretja alineja tč. 2.a izreka), za steklen rastlinjak na parc. št. 129/6 k.o. ... v višini 774,36 DEM (peta alineja tč. 1.a izreka), za garažo na parc. št. 132/2 k.o. ... v višini 3.606,79 DEM (osma alineja tč. 1.a izreka), za podržavljeno zazidano stavbno zemljišče v izmeri 22,26 m2 parc. št. 132/2 k.o. ... v višini 1.490,97 DEM (tretja alineja tč. 1.b izreka) ter za podržavljena kmetijska in gozdna zemljišča v izmeri 2424,74 m2 parc. št. 132/2 k.o. ... v višini 2.082,66 DEM (druga alineja tč. 1. c) izreka).

2. Iz obrazložitve o vračilu tega podržavljenega premoženja izhajajo naslednja relevantna dejstva. Prvostopenjski organ ugotavlja, da se je upravičenka A. A. štela za državljanko FLRJ in LR Slovenije od 28. 8. 1945 do 22. 1. 1960 dokler ji ni državljanstvo zaradi smrti prenehalo. Ker podržavljenih nepremičnin parc. št. 126/5, 129/4, 129/5, 129/6, 129/7 in 132/2 k.o. ... ni bilo mogoče vrniti v naravi, upravičenki po prvem odstavku 42. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) pripada odškodnina. O stanju teh nepremičnin v času podržavljenja je dne 12. 11. 2009 podala izjavo B. B., ki je nepremičnine poznala že od leta 1942, od leta 1943 pa je v njih tudi živela. Izjavo na zapisnik je podala tudi 31. 3. 2011 cenilcu C. C. in povedala, da so na teh pacelah poleg hiše stali še drugi objekti, in sicer lesena tišlerjeva hišica dimenzij 15 x 8 m, ob hiši je bil ribnik velikosti 2 x 4 m in v nadaljevanju zelenjavni vrt s steklenim rastlinjakom velikosti 15 m2, čebelnjak velikosti 4 x 3 m ter z žično ograjo ograjeno teniško igrišče. Na podlagi te izjave je cenilec C. C. ocenil sporne objekte, in sicer tišlerjevo hišico v vrednosti 30.136,32 DEM, čebelnjak v vrednosti 1.741,82 DEM in rastlinjak v vrednosti 774,36 DEM. Prvostopenjski organ zavrača ugovor tožnice, da obstoj teh objektov ni ustrezno dokumentiran v zapisnikih in da tudi niso razvidni iz fotografij, ampak temelji le na izjavi B. B., ker je cenilec C. C. v odgovoru z dne 26. 7. 2018 navedel, da je po pregledu vsega obstoječega razpoložljivega gradiva ugotovil, da je tišlerjeva hišica - delavnica stala verjetno na parc. št. 129/6 k.o. ... ali 129/5 k.o. ..., pred stanovanjsko hišo, na kateri so verjetno stali še čebelnjak in teniško igrišče, med ribnikom in čebelnjakom, pa je bil zelenjavni vrt s steklenim rastlinjakom.

3. Glede garaže, katere obstoj ni sporen, ugotavlja, da jo je cenilec ocenil na vrednost 3.606,79 EUR. Garaža je ob podržavljenju stala na parc. št. 132/2 k.o. ..., katere del se vrača tudi v obliki odškodnine za zazidano stavbno zemljišče (22,26 m2 v vrednosti 1.490,97 DEM) in kmetijsko zemljišče (2.424,74 m2 v vrednosti 2.082,66 DEM), za katero je tožnica ugovarjala, da njeno vračilo ni bilo zahtevano pravočasno. Prvostopenjski organ v zvezi s tem navaja, da je vlagateljica v vlogi sicer navedla, da sta bili v vl. št. 62 odvzeti le parc. št. 129/4 in 129/5. Vendar je predložila historični zemljiškoknjižni izpisek za vl. št. 62 k.o. ..., v pravočasno vloženih zahtevah za denacionalizacijo pa je večkrat navedla, da zahteva vračilo nepremičnin vl. št. 62 k.o. .... Zato je treba šteti, da je bila tudi parc. št. 132/2 k.o. ... pravočasno zahtevana in da je pripomba tožnice neutemeljena. Meni, da je treba upoštevati tudi to, da se zadeva zaradi reševanja vprašanja državljanstva ni obravnavala in se zato ni vsebinsko pregledovala do aprila 2015, ko je začel teči ugotovitveni postopek.

4. Drugostopenjski organ je pritožbo zavrnil. Navaja, da so pritožbene navedbe o tem, da v spisu ni dokazov o obstoju tišlerjeve hišice, čebelnjaka in steklenega rastlinjaka neutemeljene. Iz obrazložitve prvostopenjske odločbe namreč izhaja, da je bila v postopku pridobljena izjava B. B., ki je povedala, da je imel tast na notranjem vrtu čebelnjak in majhen ribnik z lokvanji, na zunanjem vrtu pa je tašča pridelovala sadje in zelenjavo. Zato ocenjuje, da v spisni dokumentaciji obstajajo zadostni dokazi, ki govorijo v prid obstoju predmetnih pomožnih objektov iz časa podržavljenja, ne glede na to, da jih ni mogoče videti na fotografijah. Prav tako zavrača trditve tožnice, da vlagateljica ni pravočasno zahtevala vračila nekdanje parc. št. 132/2 k.o. .... Iz zahteve za denacionalizacijo z dne 29. 10. 1992 namreč izhaja, da je bilo zahtevano vračilo vseh nepremičnin, ki so bile podržavljene v vl.št. 62 in 85. Ker je rok za vlaganje zahtev potekel šele 7. 12. 1993, je bila predmetna zahteva vložena pravočasno.

5. Tožnica se z odločitvijo ne strinja. V tožbi vztraja pri svojih ugovorih, da stranke z interesom vračila parc. št. 132/2 k.o. ... niso zahtevale pravočasno. Navaja, da v ustaljeni sodni praksi velja, da je postopek denacionalizacije predlagalni postopek, organ pa je vezan na materialni zahtevek predlagatelja. Zahteva za denacionalizacijo mora vsebovati konkretne podatke o premoženju, katerega vrnitev se zahteva. Dokazno breme o pravočasnosti zahteve pa nosi vlagatelj zahteve. Glede na to, da parc. št. 132/2 k.o. ... v zahtevi za denacionalizacijo, ki jo je upravni organ prejel 19. 10. 1992, ni bila zahtevana, je bila zahteva za navedeno nepremičnino glede na rok iz prvega odstavka 64. člena ZDen vložena prepozno. Tudi potrdilo o zemljiškokatastrskih podatkih parcel z dne 22. 9. 1992 navedene nepremičnine ni vsebovalo. Obrazložitvi toženke, da je bila zahtevana denacionalizacija vseh nepremičnin v dveh vložkih, ni mogoče slediti, ker so nepremičnine iz navedenega vložka št. 62 k.o. ... izrecno zahtevane in med zahtevanimi nepremičninami parc. št. 132/2 k.o. ... ni.

6. Tožnica nasprotuje tudi odškodnini za t.i. tišlerjevo hišico-delavnico, čebelnjak, stekleni rastlinjak in garažo, vključno z odškodnino za pripadajoča zazidana stavbna in kmetijska zemljišča. Za obstoj navedenih objektov, z izjemo garaže, ki pa je stala na parc. št. 132/2 k.o. ..., namreč ni ustreznih dokazov. Zaključek o njihovem obstoju temelji zgolj na izjavi B. B., medtem ko zapisniki iz časa podržavljenja navajajo med zemljišči le kmetijska zemljišča, med objekti pa zgolj vilo in garažo. Izjave osebe, ki v postopku ni bila zaslišana kot priča, ni mogoče šteti za ustrezen dokaz o obstoju spornih objektov. Ta izjava ne more biti niti subsidiaren dokaz v primeru, če drugih dokazov ni bilo mogoče pridobiti, ampak jo je mogoče šteti kvečjemu za navedbo stranke. Toženka in prvostopenjski organ tudi nista ponudila ustrezne dokazne ocene in presoje, zakaj štejeta, da je obstoj in podržavljenje teh objektov izkazano. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi ter vrne zadevo v ponovno odločanje.

7. Toženka je poslala upravne spise, na tožbo pa ni odgovorila.

8. Stranka z interesom v odgovoru na tožbo zavrača tožbene trditve in navaja, da je bila parc. št. 132/2 k.o. ... pravočasno uveljavljana, saj je bil zahtevek vložen za vse nepremičnine, vpisane v vl.št. 62 in 85 k.o. ..., kot sta pravilno ugotovila upravna organa. Tožnik s tožbo zgolj zavlačuje postopek. Predlaga zavrnitev tožbe in uveljavlja povračilo stroškov postopka.

9. V dokaznem postopku je sodišče vpogledalo v dokaznem sklepu navedene listine.

10. Tožba je utemeljena.

11. Prvi odstavek 64. člena ZDen določa, da mora biti zahteva za denacionalizacijo vložena najkasneje v štiriindvajsetih mesecih po uveljavitvi tega zakona. Ker je zakon stopil v veljavo 7. 12. 1991, torej do 7. 12. 1993. 12. Po prvem odstavku 62. člena ZDen zahteva za denacionalizacijo vsebuje podatke o premoženju, na katero se zahteva nanaša, o pravnem temelju podržavljenja, o pravnem temelju pravice do vrnitve, ter o tem, v kateri obliki se zahteva vrnitev.

13. Iz navedenega določila nedvoumo izhaja, da mora vlagatelj zahteve za denacionalizacijo določno navesti, katero premoženje naj se mu vrne, zato po presoji sodišča tega ne more ugotavljati upravni organ na podlagi predloženih zemljiškoknjižnih izpiskov. Zato zgolj k zahtevi za denacionalizacijo predloženi izpisek za vl. 62 k.o. ... ne pomeni, da je vlagateljica pravočasno zahtevala vse, v tem vložku podržavljene nepremičnine kot zmotno meni prvostopenjski organ. Ne drži niti trditev prvostopenjskega organa, da je vlagateljica večkrat zahtevala vračilo nepremičnin, vpisanih v vl. št. 62 k.o. .... Sodišče namreč po vpogledu v zahtevo za denacionalizacijo, ki jo je 25. 9. 1992 vložila D. D., ugotavlja, da je vlagateljica izrecno navedla, da je bil E. E. lastnik nepremičnin v vl. 62 k.o. ... parc. št. 129/4 in parc. št. 129/5. V nadaljevanju je predlagala, da se pri vl. št. 62 k.o. ... vzpostavi stanje lastništva kot pred zaplembo glede parc. št. 129/4 in 129/5 in vknjiži lastninska pravica v korist in na ime E. E. Tudi v predlogu za izdajo začasne odredbe z dne 8. 3. 1993 je izrecno navedeno „ Lastninsko stanje je sledeče: E. E. vl. št. 62 parc.št. 129/4, parc. št. 129/5“. Nadalje pooblaščenka vlagateljice v vlogi z dne 3. 5. 1993 navaja pregled zaplenjenega premoženja družini ..., kjer ponovi, da je bilo E. E. dne 1. 10. 1954 odvzeto: „vl. št. 61 parc. št. 129/4 in 129/5. Šele z dnem 8. 7. 1996 je v upravnem spisu datirana vloga, imenovana odstop zahteve, katere priloga je zahteva za vrnitev zaplenjenega premoženja, v kateri pravni nasledniki E. E. zahtevajo, da se slednjemu vrne zaplenjeno premoženje in sicer pri vl. 62 k.o. ... s parc. št. 129/4, 129/5 in 132/2. 14. Vlagateljica tako po presoji sodišča v času do 7. 12. 1993 ni zahtevala vračila nepremičnin, ki so bile ob podržavljenju vpisane v vložek 62 k.o. ..., ampak parceli 129/4 in 129/5, ki ju je izrecno navajala v svojih vlogah. Ob takem dejanskem stanju pa ni mogoče šteti, da je zahtevala tudi parc. št. 132/2 k.o. ... zgolj zato, ker je bila ta parcela v času podržavljenja vpisana v isti vložek. Zaradi izrecnega navajanja tistih parcel, katerih vračilo zahteva, ni mogoče šteti, da je zahtevala tudi navedeno nepremičnino, saj v vlogah ni omenjena. Tega zaključka ne more spremeniti poročilo o ugotovljenem dejanskem in pravnem stanju zadeve z dne 29. 10. 2018, saj v njem (in niti v drugih delih spisa) ni dokaza, iz katerega bi izhajalo, da je vlagateljica pravočasno uveljavljala (tudi) vračilo parc. št. 132/2 k.o. ....

15. Glede na navedeno sodišče sodi, da je ugovor tožnice, da vračilo nepremičnine parc. št. 132/2 k.o. ... ni bilo zahtevano pravočasno, utemeljen. Tega ne spremeni mnenje prvostopenjskega organa, da je treba upoštevati, da se zadeva zaradi reševanja vprašanja državljanstva ni obravnavala in se zato ni vsebinsko pregledovala, kajti organ ni dolžan, ker sta v postopku udeleženi stranki z nasprotnim interesom, pa celo ne sme seznanjati stranke s tem, da je zahtevala manj, kot bi ji po njegovem mnenju pripadalo. Stranko je dolžan pozvati na popravo le, če njena vloga ne vsebuje podatkov iz 66. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), med katere pa vsebina zahtevka ne sodi. Zaradi napačne uporabe materialnega predpisa (4. točka prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu; ZUS-1) je tako toženka upravičenki neutemeljeno priznala odškodnino za garažo (3.606,79 DEM) ter zazidano stavbno zemljišče (1.490,97 DEM) in kmetijsko zemljišče (2.082,66 DEM) parc. št. 132/2 k.o. ....

16. Prvi odstavek 184. člena ZUP določa, da se priče zaslišujejo vsaka zase in brez navzočnosti tistih prič, ki bodo zaslišane pozneje. Priče se zaslišujejo na ustni obravnavi (154. člen ZUP). Tako se po eni strani strankam omogoči njihovo navzočnost in možnost neposredno postavljati vprašanja (4. točka tretjega odstavka 146. člena ZUP), po drugi strani pa uradni osebi zagotovi najzanesljivejši preizkus verodostojnosti njihovih izjav kot podlage za odločanje. Priča lahko da pisno izjavo, namesto, da bi prišla na ustno obravnavo (tretji odstavek 71. člena ZUP). Vendar pa bi morala biti ta možnost uporabljena kot izjema.1

17. Tretji odstavek 71. člena ZUP določa, da se, če to dovoljuje narava stvari, povabljenemu prepusti, da do določenega dne da potrebno pisno izjavo, namesto da bi prišel osebno. Glede na to, da določba govori o vabilu, priče pa se praviloma zaslišujejo na ustni obravnavi, ni dvoma, da gre za primere, ko se opravi ustna obravnava. O tem, kdaj bo uradna oseba vabljeni priči dala to možnost (op. sodišča: da na ustno obravnavo ne pride), je odvisno od vsakega posameznega primera, ne more pa o tem presojati priča sama.2

18. V obravnavanem primeru organ priče ni vabil (na ustno obravnavo), ampak je pooblaščenka vlagateljev k vogi z dne 19. 11. 2009 sama predložila izjavo priče B. B. v nemškem jeziku in dne 20. 11. 2020 še njen prevod. Izjava se v pretežni meri nanaša na opremljenost hiše, glede ostalega pa navaja: „ Moj tast je imel na notranjem vrtu čebelnjak ter majhen ribnik z lokvanji. V zunanjem delu je tašča pridelovala sadje (kosmulje, jagode) in zelenjavo. Kmet iz bližnje okolice pa je kosil in pospravljal travo. Takoj desno ob vstopu v zemljišče je bilo več zgradb, v katerih je delovala katoliška skupnost, ki jo je vodil župnik F. F. Glede na navedeno je izvedenec v svojem dopisu z dne 28. 12. 2010 zapisal, da za ostale nepremičnine (op. sodišča: razen hiše) potrebuje več podatkov (višino, iz česa je izdelano, kako je bilo opreljemljeno, obdelano, kakšne instalacije....) in da vedno potrebuje zapisnik priče, ki je osnova za opis in cenitev. Nadalje je iz priloge cenitvenega poročila razvidno, da je izvedenec 31. 3. 2011 sam izdelal zapisnik o izpovedi priče pri ogledu, kjer naj bi priča izpovedala potrebne podatke o dimenzijah objektov, vrsti gradnje, opremljenosti s komunalnimi vodi in letnico gradnje. Iz zapisnika ni razvidno, da naj bi pri ogledu in tem zapisu sodelovala tožnica niti iz upravnega spisa ne izhaja, da naj bi jo izvedenec na ta ogled in „zaslišanje priče“ povabil. 19. Sodišče sodi, da tak zapisnik ni pisna izjava priče, ki bi bila pridobljena v skladu s tretjim odstavkom 71. člena ZUP. Kaj drugega ne izhaja niti iz poročila o pravnem in dejanskem stanju zadeve z dne 28. 10. 2018, na katerega stranka z interesom posebej opozarja, saj tudi iz njega ni razvidno, da bi bila priča zaslišana, ampak se v njem povzema obe izjavi.

20. Četudi bi se lahko štelo, da je organ s tem, ko je tako ravnanje priče in izvedenca sprejel, presodil, da gre v obravnavanem primeru za pisno izjavo priče, bi bila taka presoja zmotna. Moral bi namreč upoštevati, da je pomembno, da omenjeno določbo uradna oseba uporabi kot izjemo, poznavajoč določbo prvega odstavka 145. člena ZUP, ki določa, da se ustna obravnava mora razpisati, kadar je treba zaslišati priče. Zaslišanje priče na ustni obravnavi je temeljno pravilo, ker se samo tako stranki omogoči takojšnje in neposredno izpodbijanje njenih navedb ter postavljanje dodatnih vprašanj, s katerimi se lahko pripomore k razjasnitvi dejanskega stanja. Pridobitev pisne izjave priče je možna, če uradna oseba presodi, da to "dovoljuje narava zadeve", to pa pomeni praviloma le tedaj, kadar (nobena) stranka temu ne nasprotuje.3 V takem primeru mora odločitev obrazložiti, kar je toženka opustila.

21. Ker je tožnica "pisni izjavi priče" nasprotovala, bi jo moral prvostopenjski organ glede na navedena določila ZUP po presoji sodišča zaslišati na ustni obravnavi in s tem tožnici omogočiti postavljanje vprašanj, saj bi odgovori lahko služili tudi za presojo verodostojnosti njenih izjav. Organ bi moral nato na podlagi ocenjene verodostojnosti izjave priče, upoštevaje tudi druge dokaze, presoditi, ali so ti objekti res stali na nepremičninah in ali je res šteti za dokazano, da so bili takšnih izmer, iz takšnega materiala in s tako opremo, kot trdi priča. Ker tega ni storil, v postopku za izdajo upravnega akta niso bila upoštevana pravila postopka, kar je vplivalo na njegovo zakonitost (2. točka prvega odstavka in tretji odstavek 27. člena ZUS-1).

22. Glede na navedeno je bilo treba tožbi na podlagi 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS - 1) ugoditi in izpodbijani akt v izpodbijanih delih, ki se nanašajo na vračanje odškodnine za nepremičnine parc. št. 132/2 k.o. ... (garaža 3.606,79 DEM, zazidano stavbno zemljišče v izmeri 22,26 m2 1.490 DEM, kmetijsko zemljišče v izmeri 2424,74 m2) in objekte: tišlerjeva hišica – delavnica (30.136,32 DEM), čebelnjak (1.741,82 DEM) in steklen rastlinjak (774,36 DEM), odpraviti in v tem obsegu vrniti toženki v ponovni postopek. Tožnica v ostalih delih odločbe ne izpodbija, zato je postala pravnomomočna po izteku roka za tožbo.

23. Sodišče o stroških tožnice ni odločalo, ker jih ni priglasila. Zahtevek strank z interesom za povračilo stroškov je zavrnilo, ker z navedbami iz odgovora na tožbo niso v ničemer prispevale k odločitvi sodišča (prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

1 Rada Sitar v Polonca Kovač in Erik Kerševan (ur.) Komentar zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP),Uradni list RS, PF Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2020, stran 313. 2 R. Sitar, "nav.delo", stran 303. 3 R. Sitar, "nav.delo", stran 303.