Jedro

Nobenega dvoma ni, da je bila odločitev pravnomočna, tega pa se je zagovornica tudi zavedala, saj ji je bil sklep sodišča druge stopnje vročen (tako njej, kot mladoletniku). Kljub temu je stroške, ki prej pomotoma niso bili priglašeni brez oklevanja priglasila šele 16.7.2024. To pa je po poteku 3 mesečnega roka iz drugega odst. 93. člena ZKP, ki je zakonski prekluzivni rok. Glede na navedeno je prvostopenjsko sodišče pravilno zaključilo, da je njen zahtevek prepozen in ga je kot takšnega zavrglo.

Izrek

I.Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

II.Zagovornica je dolžna plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.S pritožbeno izpodbijanim sklepom je prvostopenjsko sodišče zahtevek zagovornice mladoletnika, odvetnice A. A. z dne 11. 7. 2024, prejet dne 16.7.2024, zavrglo kot prepozen.

2.Zoper sklep se je pritožila zagovornica zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi kršitve kazenskega zakona. Predlagala je, naj senat Okrožnega sodišča v Celju (pravilno: višjega sodišča) pritožbi ugodi ter odloči, da so stroški, priglašeni z vlogo dne 29.10.2023, 11.7.2024 in 9.9.2024 priglašeni pravočasno ter v skladu z določili ZKP, jih odmeri v skladu z veljavno Odvetniško tarifo ter določi, da se izplačajo iz proračunskih sredstev.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu odločilo samo to, da je zahtevek zagovornice z dne 11.7.2024, prejet dne 16.7.2024, prepozen. Pritožbena navajanja o tem, da je sodišče spregledalo, da je zagovornica priglasila nadaljnje stroške tudi z vlogo z dne 29.10.2023 (točka I. pritožbe) tako niso relevantne za presojo, ali je zahtevek z dne 11.7.2024 vložen pravočasno ali ne in z njimi zagovornica v tem postopku ne more uspeti. Z izpodbijanim sklepom prvostopenjsko sodišče vsebinsko o stroških namreč sploh ni odločalo. Drži pa, da je sodišče prve stopnje s sklepom z dne 26.6.2024 odločalo samo o stroških, priglašenih z vlogo z dne 26. 1. 2023, prejeto dne 1. 2. 2023 in dopolnjeno dne 17. 4. 2024. Ni pa še odločilo o stroških, priglašenih z vlogo, datirano na dne 29.10.2023 (priglašeni stroški za pritožbo zoper sodbo, njeno dopolnitev in urgenco, l. št. 170) , o čemer bo moralo prvostopenjsko sodišče še naknadno odločiti. V času vložitve pritožbe tudi še ni bilo odločeno o stroških, ki so nastali v zvezi z vložitvijo zahteve za varstvo zakonitosti, priglašenih dne 10.9.2024. Vendar pa je v času odločanja pritožbenega sodišča o teh stroških že bilo odločeno, in sicer s sklepom I Km 4321/2022, z dne 25.2.2025.

5.Za samo odločitev o zavrženju zagovorničinega zahtevka z dne 11.7.2024 je tako, po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje, relevanten drugi odstavek 93. člena ZKP, po katerem začne teči trimesečni rok za priglasitev stroškov postopka takrat, ko je bila pravnomočna odločba sodišča vročena upravičencu do njihove priglasitve. V skladu s to določbo je torej zahtevano, da je postala odločba sodišča pravnomočna in da se je upravičenec do priglasitve stroškov postopka tega zavedal (tako tudi VS RS Sodba I Ips 10231/2015 z dne 10. 2. 2022). Sklep sodišča druge stopnje z dne 6.2.2024 je, skladno z 129. členom ZKP, postal pravnomočen 29.2.2024, pri tem pa je bil zagovornici vročen dne 13.3.2024, mladoletniku pa 12.3.2024. Zagovornica v pritožbi sicer navede, da prvostopenjsko sodišče ni ravnalo pravilno, ko je presojalo zgolj to, kdaj je bil sklep pritožbenega sodišča vročen njej, ne pa mladoletniku, s čimer je po njenem mnenju sodišče kršilo 93. člen ZKP. Vendar te navedbe niso utemeljene, mladoletniku pa je bil nenazadnje vročen en dan prej kot zagovornici. Tako ni nobenega dvoma, da je bila odločitev pravnomočna, tega pa se je zagovornica tudi zavedala, saj ji je bil sklep sodišča druge stopnje vročen (tako njej, kot mladoletniku). Kljub temu je stroške, ki prej pomotoma niso bili priglašeni (sprva je namreč priglasila stroške samo za pristop na narok dne 23.3.2022 in 25.3.2024 za zaslišanje ene priče, čeprav je bilo na narokih opravljeno zaslišanje več prič), priglasila šele 16.7.2024. To pa je po poteku 3 mesečnega roka iz drugega odst. 93. člena ZKP, ki je zakonski prekluzivni rok. Glede na navedeno je prvostopenjsko sodišče pravilno zaključilo, da je njen zahtevek prepozen in ga je kot takšnega zavrglo. Zagovornica pa s pritožbenimi trditvami, da je prišlo do tako pozne priglasitve stroškov (šele dne 11.7.2024), ker prvostopenjski organ ni odločil pred 26.6.2024, ne more uspeti, saj je bila stroške v vsakem primeru dolžna priglasiti znotraj trimesečnega roka.

6.Ker glede na navedeno pritožbene navedbe niso utemeljene in ker tudi uradni preizkus pritožbeno izpodbijanega sklepa ni dognal kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno. Odločitev pritožbenega sodišča temelji na določilu tretjega odstavka 402. člena ZKP.

7.Ker zagovornica s pritožbo ni uspela, je kot strošek pritožbenega postopka dolžna plačati sodno takso, ki jo bo odmerilo sodišče prve stopnje.

Zveza:

Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 93, 93/2