Jedro

Tožnik je s predlogom za za obnovo postopka uveljavljal, da invalidnost I. kategorije ni posledica bolezni, kot je odločeno z dokončno in pravnomočno odločbo, temveč je posledica poškodbe pri delu. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je bil predlog za obnovo postopka vložen prepozno in da tudi obnovitveni razlog ni verjetno izkazan. Takšna presoja sodišča prve stopnje je zmotna. Zavrženje predloga za obnovo postopka je bilo preuranjeno, saj sodišče prve stopnje, niti toženec pred njim, ni ugotavljalo dejanskega stanja oziroma relevantnih okoliščin v zvezi s pravočasnostjo predloga in v zvezi s tem, ali je obnovitveni razlog verjetno izkazan. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je izpodbijani odločbi odpravilo in zadevo vrnilo tožencu v ponovno upravno odločanje.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da glasi: „I. Sklep toženca št. ... z dne 18. 3. 2014 in odločba št. ... z dne 13. 6. 2014 se odpravita in se zadeva vrne tožencu v ponovno upravno odločanje.

II. Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 140,30 EUR v 15 dneh od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.“

II. Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti stroške pritožbe v višini 159,20 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo sklepa toženca št. ... z dne 8. 7. 2013 (pravilno: 18. 3. 2014) in odločbe št. … z dne 13. 6. 2014, na dovolitev obnove postopka (pravilno: končanega z odločbo toženca št. … z dne 8. 7. 2013) z izdajo nove odločbe o razvrstitvi tožnika v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe pri delu v skladu z ugotovitvami v obnovljenem postopku v 15 dneh, sicer bo šteti, da je obnova postopka uvedena na podlagi te sodbe, ter na povrnitev stroškov postopka.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Sklicuje se na 1. točko 260. člena ZUP. Poudarja, da je bilo ob vložitvi predloga za uveljavljanje pravic iz invalidskega zavarovanja s strani osebnega zdravnika navedeno, da je bil večkrat poškodovan na delu, da je najtežjo poškodbo utrpel dne 16. 2. 1981 na desnem kolenu, kot glavna bolezen pa je bila navedena artroza desnega kolena po poškodbi pri delu. Osebni zdravnik je zatrjeval dejstvo invalidnosti zaradi posledic poškodbe pri delu. Ob vložitvi predloga je utemeljeno verjel, da se vsa dokumentacija nahaja v zdravstvenem kartonu. Ni vedel in tudi ni mogel vedeti, da toženec z dokumentacijo, ki potrjuje poškodbo pri delu, ni razpolagal. S tem se je seznanil šele, ko je prejel odločbo z dne 8. 7. 2013. Tako v prvotnem postopku brez svoje krivde ni mogel predložiti dokumentacije o poškodbi pri delu iz leta 1981, ker ni vedel, da je ni v zdravstvenem kartonu, pa tudi sicer z njo ni razpolagal. Pritožbe ni vložil, ker do izteka pritožbenega roka ni razpolagal s pravnimi argumenti in dokazi, s katerimi bi izpodbijal odločbo. To, da ni vložil pritožbe, pa nima pravno relevantne teže, saj se v obravnavanem postopku obravnavajo pogoji za dovolitev izrednega pravnega sredstva. Zato je zmotno stališče sodišča, da ne gre za nova dejstva, ki niso obstajala že v prejšnjem postopku, saj ni bilo ovir, da jih ne bi mogel uporabiti in da so mu bila poznana. Tožnik ni preverjal vsebine prilog, ki jih je osebni zdravnik priložil k predlogu. Znano mu je bilo le, da se predlog podaja za priznanje pravic zaradi poškodbe pri delu iz leta 1981. Od prejema odločbe pa je iskal sled o poškodbi pri delu, nato pa se je obrnil na tedanjega delodajalca A. d.o.o. B., ki mu je razpoložljivo dokumentacijo tudi izročil. Opozarja, da je predlog za obnovo postopka vložil sedem dni po tem, ko je pridobil nove dokaze, zato je izpolnil pogoj pravočasnosti iz 1. točke 1. odstavka 263. člena ZUP. Ob vročitvi odločbe se je seznanil le s tem, da v odločbi nekaj manjka. V prejšnjem končanem postopku brez svoje krivde ni mogel navesti okoliščin, zaradi katerih predlaga obnovo. Upoštevaje njegovo izobrazbo za poklicno delo, mu tudi ni mogoče očitati, da bi ob primerni skrbnosti že v prejšnjem postopku lahko ugotovil, ali so v zdravstveni dokumentaciji zajete vse listine. Rok za vložitev predloga teče od dneva, ko je mogel navesti nova dejstva oziroma uporabiti nove dokaze, in ne od od dneva prejema odločbe. Uveljavlja povrnitev stroškov pritožbe.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena v zvezi z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 73/07 - uradno prečiščeno besedilo s spremembami), ki se v socialnih sporih uporablja na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004, 10/2004), in na pravilno uporabo materialnega prava.

5. V tej zadevi je sporno, ali je bilo postopanje toženca, ko je z izpodbijano dokončno odločbo zavrgel tožnikov predlog za obnovo postopka, končanega z dokončno in pravnomočno odločbo z dne 8. 7. 2013, s katero je bil razvrščen v I. kategorijo invalidnosti s pravico do invalidske pokojnine od 1. 5. 2013 dalje zaradi bolezni, glede vzroka invalidnosti, pravilno in zakonito.

6. Toženec je s sklepom z dne 18. 3. 2014 zavrgel tožnikov predlog za obnovo postopka, ker je štel, da ni bilo ovir, da bi se dokazi, ki jih uveljavlja kot obnovitveni razlog, uporabili že v prejšnjem končanem postopku. Prvostopenjski sklep je bil potrjen z dokončno odločbo z dne 13. 6. 2014, z obrazložitvijo, da je vložen prepozno, saj je rok začel teči z vročitvijo dokončne in pravnomočne odločbe z dne 8. 7. 2013, ko se je tožnik seznanil z vzrokom I. kategorije invalidnosti. Poleg tega pa tudi zato, ker obnovitveni razlog ni verjetno izkazan.

7. Sodišče prve stopnje je takšno odločitev toženca sprejelo. Soglašalo je, da je bil predlog za obnovo postopka vložen prepozno in da tudi obnovitveni razlog ni verjetno izkazan. Po stališču pritožbenega sodišča pa je bilo zavrženje predloga za obnovo postopka najmanj preuranjeno, saj sodišče prve stopnje, niti toženec pred njim, ni ugotavljalo dejanskega stanja oziroma relevantnih okoliščin v zvezi s pravočasnostjo predloga in v zvezi s tem, ali je obnovitveni razlog verjetno izkazan.

8. Obnova postopka je izredno pravno sredstvo, urejeno v Zakonu o splošnem upravnem postopku (ZUP; Ur. l. RS, št. 24/06 – uradno prečiščeno besedilo s spremembami), ki se pri uveljavljanju pravic iz obveznega zavarovanja uporablja na podlagi 11. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2, Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami).

9. Obnovitveni razlogi so določeni v 260. členu ZUP. Postopek, ki je končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva, se po 1. točki 260. člena ZUP obnovi, če se zve za nova dejstva ali se najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, ki bi bili mogli sami zase ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi pripeljati do drugačne odločbe, če bi bila ta dejstva oziroma dokazi navedeni ali uporabljeni v prejšnjem postopku. Zaradi okoliščin iz 1. točke 260. člena ZUP sme stranka predlagati obnovo postopka le, če v končanem prejšnjem postopku brez svoje krivde ni mogla navesti okoliščin, zaradi katerih predlaga obnovo (2. odstavek 261. člena ZUP). Pri obnovitvenem razlogu iz 1. točke 260. člena ZUP gre za dokaze in dejstva, ki so obstajali že v času postopka, ki ga želi stranka obnoviti, in so nova le v tem smislu, da stranka v času prejšnjega postopka zanje brez svoje krivde še ni vedela, oziroma jih ni mogla pridobiti in je zanje izvedela, oziroma jih pridobila šele po zaključku postopka, katerega obnovo uveljavlja.

10. Stranka lahko skladno z 263. členom ZUP predlaga obnovo postopka v primeru iz 1. točke 260. člena ZUP v enem mesecu od dneva, ko je mogla navesti nova dejstva, oziroma uporabiti nove dokaze. V predlogu za obnovo postopka mora verjetno izkazati okoliščine, na katere opira predlog, in okoliščine, da je bil predlog podan v zakonskem roku (265. člen ZUP). Pravočasnost predloga za obnovo postopka se ugotavlja za vsako konkretno zadevo glede na vse okoliščine primera. Pri tem je treba ugotoviti, kdaj je stranka mogla navesti nova dejstva, oziroma kot v obravnavanem primeru, uporabiti nove dokaze.

11. Ko organ, ki je pristojen za odločanje o predlogu za obnovo, prejme predlog, mora po 1. odstavku 267. člena ZUP preizkusiti, ali je predlog dovoljen, popoln in pravočasen, ali ga je podala upravičena oseba in ali je okoliščina, na katero se predlog opira, verjetno izkazana.

12. Tožnik je s predlogom za obnovo postopka 19. 2. 2014, ki ga je oprl na obnovitveni razlog iz 1. točke 260. člena ZUP, uveljavljal, da invalidnost I. kategorije ni posledica bolezni, kot je odločeno z dokončno in pravnomočno odločbo z dne 8. 7. 2013, temveč poškodbe pri delu. Navajal je, da je po prejemu odločbe z dne 8. 7. 2013 ugotovil, da v zdravstvenem kartonu ni starejše medicinske dokumentacije, zlasti iz leta 1981, ko se je poškodoval pri delu, zato je o tem iskal dokazila, ki jih je nato 12. 2. 2014 pridobil pri takratnem delodajalcu. Iz teh listin izhaja, da je do poškodbe kolena prišlo 16. 2. 1981, ko mu je na gradbišču spodrsnilo zaradi vlage, v zvezi s tem pa je bila narejena tudi prijava poškodbe pri delu. Predlogu je predložil potrdilo delodajalca z dne 12. 2. 2014, ambulantni karton in odpustnico z dne 20. 5. 1981 ter predlagal svoje zaslišanje, zaslišanje osebnega zdravnika in direktorja takratnega delodajalca.

13. Takšen predlog, v katerem je pojasnil okoliščine v zvezi z njegovo pravočasnostjo, v zvezi s tem, da teh dokazov brez svoje krivde ni mogel predložiti že v prejšnjem postopku in tudi glede tega, da so okoliščine, na katere opira predlog, verjetno izkazane, je toženec zavrgel po 267. členu ZUP, kar je bilo najmanj preuranjeno. Teh okoliščin namreč toženec sploh ni ugotavljal, oziroma sploh ni raziskal dejanskega stanja glede tega, kdaj se je tožnik seznanil z listinami, na katere opira predlog za obnovo postopka, glede tega, ali jih brez svoje krivde ni mogel predložiti že v prejšnjem postopku in glede tega, ali je okoliščina, na katero se predlog opira, verjetno izkazana.

14. Teh okoliščin pa ni raziskovalo in v tej smeri ni ugotavljalo dejanskega stanja niti sodišče prve stopnje kljub temu, da je tožnik tudi v postopku pred sodiščem prve stopnje navajal, da je bil predlog pravočasen, da listin ni mogel prej pridobiti brez svoje krivde in da gre za verjetno izkazan obnovitveni razlog iz 1. točke 260. člena ZUP, pri čemer vztraja tudi v pritožbi. Utemeljeno pa opozarja tudi na to, da je že v predlogu za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja dne 25. 2. 2013 njegov osebni zdravnik navajal, da je bil večkrat poškodovan pri delu, pri čemer je najhujšo poškodo utrpel 16. 2. 1981, kot vzrok invalidnosti pa je opredelil poškodbo pri delu, in sicer zaradi artroze desnega kolena po poškodbi pri delu leta 1981. Postopek za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja se po 2. odstavku 178. člena ZPIZ-2 začne tudi na predlog osebnega zdravnika. Ob takšnemu predlogu osebnega zdravnika, v katerem je bilo izrecno opozorjeno na poškodbo pri delu, je invalidska komisija I. stopnje kot vzrok invalidnosti opredelila bolezen, kot glavno bolezen, ki vpliva na invalidnost, je določila drugo vrsto primarne artroze kolena, pri oceni invalidnosti pa upoštevala zgolj dokumentacijo od leta 2011 dalje.

15. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je izpodbijani odločbi odpravilo in zadevo v skladu s 1. alinejo 1. odstavka 82 člena ZDSS-1 vrnilo tožencu v ponovno upravno odločanje. Toženec bo po tem, ko bo z izvedbo ustreznih dokazov, ki jih je predlagal tožnik, zlasti pa z njegovim zaslišanjem, in po potrebi drugih dokazov, raziskal, ali je bil predlog za obnovo postopka pravočasen, ali tožnik listin ni mogel predložiti v prejšnjem postopku brez svoje krivde in ali je obnovitveni razlog iz 1. točke 260. člena ZUP, torej to, da je zatrjevana poškodba pri delu z dne 16. 2. 1981 vzrok za nastanek I. kategorije invalidnosti, verjetno izkazan, ponovno odločil o tožnikovem predlogu za obnovo postopka, končanega z odločbo z dne 8. 7. 2013. 16. Ob spremenjeni prvostopenjski sodbi je tožnik s tožbenim zahtevkom uspel. Zato je bilo potrebno hkrati odločiti, da mu je toženec v skladu s 1. odstavkom 154. člena ZPP in Zakonom o odvetniški tarifi (ZOdvT; Ur. l. RS, št. 67/2008 s spremembami) dolžan povrniti stroške postopka, upoštevaje stroške, kot jih je priglasil, v skupnem znesku 140,30 EUR, in sicer stroške za postopek po tar. št. 3000 v znesku 113,10 EUR, materialne stroške po tar. št. 6002 v znesku 20,00 EUR, in stroške za izdelavo in izročitev dokumentov po tarifni št. 6000 v znesku 7,20 EUR.

17. Tožnik ni upravičen do povračila stroškov, nastalih v upravnem postopku. Ti stroški niso del sodnega postopka. Pravdni stroški so po 151. členu ZPP izdatki, ki nastanejo med postopkom ali zaradi postopka. Poleg tega pa ZUP v 1. odstavku 113. člena določa, da stroški organa ali stranke med postopkom ali zaradi postopka, kar vključuje tudi stroške pravnega zastopanja, bremenijo stranko, na katere zahtevo se je postopek začel. Le v primeru, če se je postopek začel po uradni dolžnosti, ob izpolnjenih pogojih za tak začetek, ter se postopek konča za stranko ugodno, gredo stroški v breme organa, razen osebnih stroškov stranke. V postopku, ki se je začel na zahtevo stranke, kot je to obravnavani primer, stranka sama nosi svoje stroške za zastopanje. Glede na priglašeno povrnitev stroškov sodnih taks, pa pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da se sodne takse v sporih do in iz pravic iz obveznih zavarovanj po 71. členu ZDSS-1 ne plačujejo.

18. Ker je tožnik s pritožbo uspel, mu je toženec dolžan povrniti stroške pritožbe v skupnem znesku 159,20 EUR, kot jih je tožnik uveljavljal. To je nagrado za postopek z rednim pravnim sredstvom po tar. št. 3210 v znesku 139,20 EUR in pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev po tar. št. 6002 v znesku 20,00 EUR.