Jedro

Tožbeni zahtevek je sodišče pravilno zavrnilo, ker je tožba neodpravljivo nesklepčna. Glede na to, da tožnik do leta 2001, ko je pridobil državljanstvo RS, kot tujec ni izpolnjeval pogojev za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini, priposestvovanje pred letom 2001 nikakor ni moglo teči. V obdobju po letu 2001 pa zahtevek na podlagi priposestvovanja tudi ni utemeljen. Tožnik namreč pogoja dobroverne posesti ni izkazal, saj je vedel, da ni sklenitelj kupoprodajne pogodbe iz leta 1997, torej ni mogel misliti, da je do posesti upravičen. Zato je sodišče prve stopnje njegov zahtevek na podlagi priposestvovanja zaradi neizkazanosti dobrovernosti posesti, ki je pogoj za priposestvovanje, kot neutemeljen pravilno zavrnilo.

Pogodba z navideznim kupcem v OZ ni posebej urejena. Sodna praksa pa je takšne primere obravnavala in izoblikovala stališče, da je pogodba med prodajalcem in navideznim kupcem navidezna le, če prodajalec ve za dogovor med resničnim (skritim) in navideznim kupcem ter je njegova volja, da je njegov sopogodbenik resnični kupec. Kadar prodajalec za dogovor ne ve ali pa zanj ve in hoče skleniti pogodbo z navideznim kupcem, ne gre za pogodbo v smislu 50. člena OZ.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala, da se ugotovi, da je pridobila lastninsko pravico na nepremičninah ID znak: 000-586/2 (ID 001), 000-586/3 (ID 002) in 000-586/4 (ID 003) do deleža 1/3 ter da se v zemljiški knjigi pri teh nepremičninah vknjiži lastninska pravica tožeče stranke.

2. Zoper sodbo se laično pritožuje tožeča stranka (v nadaljevanju: tožnik). Navaja, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo dejansko stanje, ko je ugotovilo, da tožnik nima pravnega naslova za pridobitev lastninske pravice, pri čemer je spregledalo, da je med družbeniki družbe M., d. o. o. (tožnik je bil solastnik in družbenik družbe) obstajal ustni dogovor, da se po sprejemu tožnika v državljanstvo RS nanj prenese lastninska pravica, saj je kupoprodajno pogodbo sklenila družba v svojem imenu in za račun tožnika zato, ker tožnik v času nakupa ni bil državljan RS. Do uresničitve tega dogovora ni prišlo, ker je bila družba izbrisana, preden je bil tožnik sprejet v državljanstvo RS. Toženka je zatrjevala, da je bil posestnik in dejanski lastnik nepremičnin tožnik, saj je bila družba M. zgolj slamnati kupec. Ker je bilo med strankama ugotovljeno, da je bila družba M. slamnati kupec, ima tožnik pravni naslov za pridobitev lastninske pravice. Toženka je na glavni obravnavi trdila, da je tožnik dejanski lastnik in da mu bo zemljiškoknjižno dovolilo tudi izstavila. Tožnik v pritožbi predlaga tudi dokaz z vpogledom v spis, zaslišanjem strank in prič ter vpogled v zemljiškoknjižno dovolilo, ki ga prilaga k pritožbi. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi.

3. Toženka na pritožbo tožnika ni podala odgovora.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnik je zoper toženko vložil tožbo na ugotovitev lastninske pravice. S tožbo je zahteval, da se ugotovi, da je pri nepremičninah 000-586/2 (ID 001), 000-586/3 (ID 002) in 000-586/4 (ID 003) pridobil lastninsko pravico do 1/3 ter da se v zemljiški knjigi pri teh nepremičninah nanj vknjiži lastninska pravica. V trditveni podlagi tožbe je navajal, da je obravnavane nepremičnine leta 1997 kupila družba M., d. o. o., v kateri je bil tožnik solastnik in direktor zato, ker leta 1997 tožnik še ni imel državljanstva RS in kupoprodajne pogodbe ni mogel skleniti. Toženka je pravna naslednica družbe M., na katero je bila lastninska pravica na obravnavanih nepremičninah po izbrisu družbe vpisana. Tožnik je trdil, da je obstajal dogovor, da ga toženka po pridobitvi državljanstva RS pri pridobitvi lastninske pravice ne bo ovirala. Kot podlago svojega zahtevka v dopolnitvi tožbe (IV. točka na list. št. 24) je zatrjeval priposestvovanje nepremičnin.

6. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek pravilno zavrnilo, ker je tožba neodpravljivo nesklepčna (četrti odstavek 318. člena Zakona o pravdnem postopku1). Glede na to, da tožnik do leta 2001, ko je pridobil državljanstvo RS, kot tujec ni izpolnjeval pogojev za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini, priposestvovanje pred letom 2001 nikakor ni moglo teči. Vendar pa v obdobju po letu 2001 zahtevek na podlagi priposestvovanja tudi sicer ni utemeljen. Tožnik namreč pogoja dobroverne posesti ni izkazal, saj je vedel, da ni sklenitelj kupoprodajne pogodbe iz leta 1997, torej ni mogel misliti, da je do posesti upravičen, kar je sodišče prve stopnje materialnopravno pravilno zaključilo. Zato je sodišče prve stopnje njegov zahtevek na podlagi priposestvovanja zaradi neizkazanosti dobrovernosti posesti, ki je pogoj za priposestvovanje, kot neutemeljen pravilno zavrnilo (prvi in drugi odstavek 269. člena Stvarnopravnega zakonika2 v zvezi s 43. členom SPZ in 27. in 28. člen Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih3).

7. Tožnik v pritožbi še izpostavlja, da je s tožbo zatrjeval tudi, da je bila družba M. zgolj navidezni slamnati kupec in da to predstavlja njegov pravni naslov za pridobitev lastninske pravice. Pogodba z navideznim kupcem ali »slamnatim kupcem« v OZ ni posebej urejena. Sodna praksa pa je takšne primere obravnavala in izoblikovala stališče, da je pogodba med prodajalcem in navideznim kupcem navidezna le, če prodajalec ve za dogovor med resničnim (skritim) in navideznim kupcem ter je njegova volja, da je njegov sopogodbenik resnični kupec. Kadar prodajalec za dogovor ne ve ali pa zanj ve in hoče skleniti pogodbo z navideznim kupcem, ne gre za pogodbo v smislu 50. člena OZ. Glede na to, da je tožnik v tožbi trdil zgolj to, da je bil dogovor, da ga toženka po pridobitvi državljanstva RS pri vpisu lastninske pravice ne bo ovirala, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožnik dogovora o navidezni prodaji ni zatrjeval, saj iz trditvene podlage tožbe ne izhaja, da je bil z navideznostjo prodajne pogodbe seznanjen tudi prodajalec, niti ne izhaja trditev o zavezi resničnega kupca družbe M., da bo na tožnika tudi prenesla lastninsko pravico. Torej so trditve o »slamnatem kupcu« nedovoljena pritožbena novota (337. člen ZPP). Četudi pa bi tožnik obstoj takega dogovora zatrjeval, njegova tožba (kljub pozivu sodišča prve stopnje na poravnalnem naroku dne 28. 9. 2018), še vedno ni sklepčna, saj tožnik ni postavil pravilnega zahtevka, to je na izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila za vpis lastninske pravice, kot bi se pravilno glasil zahtevek v primeru obstoja navidezne prodajne pogodbe. Zemljiškoknjižno dovolilo toženke z dne 30. 8. 2019 (z neoverjenim podpisom toženke), ki ga je tožnik priložil k pritožbi, na sklepčnost tožbe nima vpliva, prav tako pa gre za nedovoljeno pritožbeno novoto (337. člen ZPP).

8. Tožnik v pritožbi izpostavlja, da toženka v postopku ni nasprotovala prenosu lastninske pravice na tožnika, kar pa na odločitev sodišča ne more vplivati, saj tudi tako strinjanje toženke ne odvezuje tožnika dolžnosti, da postavi v postopku ustrezne trditve in ustrezen (sklepčen) zahtevek. Če obstaja toženkino soglasje za prenos lastninske pravice, lahko pravdni stranki uredita svoje pravno razmerje s sklenitvijo ustreznega pravnega posla.

9. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, prav tako pa niso podani razlogi, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

1 Uradni list RS, št. 73/2007 – UPB-3 in nadaljnji, v nadaljevanju ZPP. 2 Uradni list RS, št. 87/2002 in nadaljnji, v nadaljevanju SPZ. VS RS II Ips 323/2013: prehodna določba 269. člena SPZ je izenačila dobroverno posest ter zakonito in dobroverno posest iz ZTLR z dobroverno lastniško posestjo iz SPZ, ter unificirala rok priposestvovanja iz ZTLR na enotnih 10 let, če se do uveljavitve SPZ (1. 1. 2003) priposestvovalni rok iz ZTLR še ni iztekel. 3 Uradni list SFRJ, št. 6/80 in nadaljnji, v nadaljevanju ZTLR.