Jedro

Sodišče ni celovito ugotovilo pravotvornih dejstev, iz katerih bi bilo mogoče presojati obstoj oziroma prekinitev vzročne zveze, ker se do izpovedbe D. D., C. C. in B. B. ni opredelilo in s tem prekršilo ustavno zagotovljeno pravico do enakosti strank v postopku. Izpovedbo priče D. D., da je bil dogodek sredi travnika, daleč stran od začrtane poti, po kateri bi se ostali peljali, je vzelo iz konteksta in zaključilo, da je do škode prišlo sredi travnika daleč stran od začrtane poti in da je inštruktorica B. B. trem udeležencem dovolila vožnjo po travniku izven utrjenih poti. Opisane absolutno bistvene kršitve postopka narekujejo razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek, da dokazno oceni izpovedbe vseh zaslišanih prič, izvede tudi dokaz z vpogledom v posnetek poti, ki ga je predložila tožena stranka, ter opravi ogled trase in mesta nesreče na terenu, tako kot je to predlagala tožena stranka. V ponovljenem postopku mora sodišče v obrazložitvi sodbe korektno povzeti vsebino vseh izvedenih dokazov, jih oceniti ali obrazložiti ali pa navesti, zakaj izvedba nekaterih dokazov, ki so predlagani, ni potrebna.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sodba se v izpodbijanem ugodilnem delu – prvi odstavek I. točke in v II. točki izreka razveljavi in se v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Tožnik zahteva od tožene stranke (zavarovalnice) plačilo denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo. Navaja, da je njen zavarovanec Kolesarsko društvo A. organiziral in izvedel tečaj gorskega kolesarstva za otroke in kot neposrednega izvajalca tečaja najel stranskega intervenienta. Iz trditvene podlage v tožbi sledi, da se je 7-letni tečajnik pri zadnji vožnji, skladno z navodili inštruktorice, zapeljal po strmi progi za inštruktorico in zadel v kamen, ki je bil skrit na travnati poti. Zato je izgubil ravnotežje, padel in se poškodoval. Odgovornost tožene stranke je krivdna, ker poti, po kateri so se spustili tečajniki, ni primerno pripravila in iz nje odstranila skritih pasti. Izvajalec tečaja je glede na starost otrok (7 let) izbral prestrmo pot. 2. V izpodbijani sodbi je sodišče tožbenemu zahtevku na plačilo odškodnine v znesku 10.306,40 EUR s pripadki ugodilo, ker je zaključilo, da je inštruktorica trem udeležencem tečaja dovolila, da se spustijo po poti, ki pred tem ni bila predvidena za spust v okviru tečaja in zato ni bila ustrezno pregledana, zato je odgovornost za nastalo škodo pripisalo neustrezni skrbnosti izvajalca tečaja.

3. Odločitev sodišča iz vseh razlogov po 338. členu ZPP izpodbijata tožena stranka in stranski intervenient. Kot bistveno izpostavljata, da sodišče neutemeljeno očita izvajalcu odgovornost za to, da je do nesreče prišlo na sredi travnika, daleč stran od začrtane poti. Zaključek sodišča je v nasprotju z izvedenimi dokazi. Inštruktorica B. B. je zaslišana na naroku izpovedala, da so kolesarji ves čas vozili po poteh, ki so bile vidne, bodisi da so to bile pešpoti ali kolovozi. Preden je prišlo do škodnega dogodka, so prispeli na razcep poti, od koder je del skupine s kolesom peljal po kolovozu do igrišča, trije udeleženci, med njimi tudi tožnik, naj bi šli za inštruktorico po peš poti. Inštruktorica je opazovala in počakala, da je skupina, ki se je peljala po kolovozu, prišla do igrišča (cilj). Ko je prva skupina prispela na cilj, se je s trojico tečajnikov dogovorila, da se po peš poti prva zapelje inštruktorica, tečajniki pa za njo. Tožnik tega ni upošteval, ampak se je odpeljal po peš poti pred inštruktorico. Ko je zaklicala naj se ustavi, se ni ustavil, zato je drugima dvema tečajnikoma naročila, da jo počakata in se sama odpeljala s tožnikom. Ta je krajši čas sicer peljal po pešpoti, nato pa v določenem trenutku zapeljal s poti, po bližnjici, v smeri igrišča, čez travnik. Do padca izven dogovorjene trase tečaja tako ni prišlo po odgovornosti vaditeljice, kot je to protispisno zaključilo sodišče, ampak iz razlogov na strani mladoletnega tožnika, ki je zapeljal izven pešpoti, na travnik in tam padel. Pešpot, o kateri so izpovedale priče (C. C., D. D. in B. B.), je del začrtane trase tečaja, travnik, na katerem je tožnik padel, potem ko je samovoljno zavil s poti, pa ne. Pešpot, po kateri naj bi se spustili inštruktorica in trije tečajniki, je bila pred tečajem pregledana in iz nje so bile odstranjene vse ovire na poti. To je izrecno potrdila priča D. D., ki je tudi izpovedala, da pešpot poteka po travnatem terenu in je ni mogoče zgrešiti (je vidna) ter da se po travniku ne sme voziti. Tožnik je naredil ravno to in zapeljal čez travnik po bližnjici in tam padel. D. D., zaslišan kot priča, je kot izkušen gorski kolesar in eden od inštruktorjev izpovedal, da je tožnik padel zaradi vožnje izven poti in zaradi prevelike hitrosti.

4. Stranski intervenient v pritožbi dodaja, da je sodišče odločilo mimo trditvene podlage v tožbi in zaradi neizvedbe dokazov, ki jih je predlagala tožena stranka, napačno ugotovilo dejansko stanje. Vzročna zveza med ravnanjem tožene stranke in nastalo poškodbo je bila prekinjena v trenutku, ko je tožnik zavil izven urejene poti v nasprotju z navodili inštruktorice in zapeljal na travnik. Sodišču očita, da se do izpovedb prič, ki jih je predlagala tožena stranka, ni opredelilo in brez obrazložitve zavrnilo vpogled v CD-je z video posnetki trase, ki je bila predvidena za tečaj in travnika, kjer je padel tožnik. Tako je prekršilo temeljno načelo pravdnega postopka, pravico do enakega varstva pravic v postopku (22. člen Ustave Republike Slovenije). Z vpogledom v video posnetek bi tožena stranka lahko dokazala, da klanec, kjer je bila predvidena vožnja, ni prestrm, da je skrbno izbrala teren in da je to eden od najbolj varnih terenov za izvedbo tečaja gorskega kolesarjenja. Sodišče ni dokazno ocenilo izpovedbe inštruktorice B. B., da je dala jasna navodila, ki sta jih druga dva tečajnika upoštevala, in sicer, da se bodo spustili po pešpoti za inštruktorico.

5. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala zavrnitev.

6. Pritožba je utemeljena.

7. Zaključek sodišča, da je tožnik spoštoval navodila inštruktorice, je preuranjen. Ugotovitev je pavšalna, ker je razen izpovedbe oškodovanca drugi izvedeni dokazi ne podpirajo. Sodišče prve stopnje je nekritično prezrlo, da iz trditvene podlage tožeče stranke v tožbi sledi, da se je 7-letni tožnik pri zadnji vožnji skladno z navodili inštruktorice zapeljal po strmi progi za inštruktorico in zadel v kamen, ki je bil skrit na travnati poti. Zato je izgubil ravnotežje, padel in se poškodoval. Pritožba utemeljeno izpostavlja, da spust po delu travnika, kjer je padel tožnik, za izvedbo tečaja ni bil predviden in da zaključek, da je inštruktorica tožniku dovolila spust po travniku izven poti, nima podlage v izvedenih dokazih.

8. V obrazložitvi sodbe je v celoti izostala ocena izpovedbe inštruktorice, da je tožnik v nasprotju z njenimi navodili zapeljal mimo skupine v kateri so bili inštruktorica in še dva udeleženca, nato pa iz utrjene poti zavil na travnik, kjer je prišlo do nezgode. Sodišče se do izpovedbe inštruktorice ni opredelilo in ni navedlo, zakaj njene izpovedbe ne sprejema. Odločitve sodišča zato ni mogoče preveriti (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP).

9. Pritožba utemeljeno izpostavlja, da je sodišče brez obrazložitve zavrnilo dokaz z vpogledom v CD, na katerem je posnetek proge in mesta nesreče in tako preprečilo toženi stranki, da bi dokazala svoje navedbe, da se je tožnik poškodoval izven utrjene poti na travniku, kjer se nikoli ne vozi. S tem je zagrešilo absolutno bistveno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

10. Pritožbeno sodišče se pridružuje stališču pritožbe, da sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe ni korektno povzelo izpovedbe prič, ki jih je predlagala tožena stranka, da so organizatorji tečajev in izvajalci zavezani k varovanju okolja, zato učijo in izvajajo tečaje ter vodene ture zgolj po poteh in tečajnikov nikoli ne vozijo izven poti, še manj pa jih k temu spodbujajo. Tudi na E. so vsi trije tečaji potekali po poteh in da se vsi tečaji na neravnem delu izvajajo tako, da je spredaj vodnik (izpovedba priče C. C. in D. D.).

11. Sodišče ni celovito ugotovilo pravotvornih dejstev, iz katerih bi bilo mogoče presojati obstoj oziroma prekinitev vzročne zveze, ker se do izpovedbe D. D., C. C. in B. B. ni opredelilo in s tem prekršilo ustavno zagotovljeno pravico do enakosti strank v postopku. Izpovedbo priče D. D., da je bil dogodek sredi travnika, daleč stran od začrtane poti, po kateri bi se ostali peljali, je vzelo iz konteksta in zaključilo, da je do škode prišlo sredi travnika daleč stran od začrtane poti in da je inštruktorica B. B. trem udeležencem dovolila vožnjo po travniku izven utrjenih poti.

12. Zgoraj opisane absolutno bistvene kršitve postopka narekujejo razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek, da dokazno oceni izpovedbe vseh zaslišanih prič, izvede tudi dokaz z vpogledom v posnetek poti, ki ga je predložila tožena stranka, ter opravi ogled trase in mesta nesreče na terenu, tako kot je to predlagala tožena stranka. V ponovljenem postopku mora sodišče v obrazložitvi sodbe korektno povzeti vsebino vseh izvedenih dokazov, jih oceniti ali obrazložiti ali pa navesti, zakaj izvedba nekaterih dokazov, ki so predlagani, ni potrebna.

13. Ker je sodišče prve stopnje že zaslišalo tako priče, ki jih je predlagala tožeča kot tožena stranka, je bolj smotrno, da njihovo izpovedbo preveri še z vpogledom CD-ja oziroma po potrebi z ogledom začrtane trase in mesta nezgode v naravi, kot da pritožbeno sodišče razpiše pritožbeno obravnavo na kateri bi moralo ponovno zaslišati vse priče in opravi ogled na E., ki je bistveno bolj oddaljena od Ljubljane kot od Krškega. Pritožbeno sodišče znova opozarja, da se mora sodišče prve stopnje v sodbi opredeliti do vseh relevantnih dejstev, ki jih mora dokazno oceniti v okviru metodološkega napotka iz 8. člena ZPP, kar pomeni, da se mora opredeliti oziroma mora ovrednotiti tudi dokaze in dejstva, ki jih ne sprejema in pojasniti razloge za takšno stališče. 14. Pritožbeni razlogi so utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje ter zadevo vrača temu sodišču v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena in prvi odstavek 355. člena ZPP).

15. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).