Jedro

Pritožbeno sodišče je že večkrat poudarilo, da zgolj dejstvo, da je tožnica pred sklenitvijo odpovedane pogodbe o zaposlitvi opravljala delo pri toženi stranki na podlagi predhodne pogodbe o zaposlitvi, v kateri je imela tudi dogovorjeno poskusno delo, ne pomeni, da je pogoj uspešno opravljenega poskusnega dela v zadnji pogodbi o zaposlitvi neveljaven oziroma ničen. To bi držalo le, če bi bil ta pogoj dogovorjen v kasneje sklenjeni pogodbi o zaposlitvi za opravljanje istega dela. Delodajalec ima namreč pravico preizkusiti znanja in sposobnosti delavca za vsebinsko drugo delo na drugem delovnem mestu, na katerem delavec pri delodajalcu dela še ni opravljal, saj se o njih še ni uspel prepričati.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 26. 9. 2017, da tožnici delovno razmerje ni prenehalo na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 26. 9. 2017, za poziv nazaj na delo in za priznanje pravic iz delovnega razmerja za čas od 4. 10. 2017 dalje, za obračun bruto nadomestila plače v osnovni višini 2.800,00 EUR, odvod davkov in prispevkov in izplačilo neto zneskov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila, za obračun božičnice za leto 2017 v bruto znesku 1.500,00 EUR, odvod davkov in prispevkov in izplačilo neto zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 12. 2017 do plačila, za obračun nagrade za uspešnost v bruto znesku 5.618,93 EUR, odvod davkov in prispevkov in izplačilo neto zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 3. 2018 do plačila ter za obračun sorazmernega dela regresa za letni dopust za leto 2018 v višini, kot bi ga prejela, če bi delala, vsaj v sorazmernem delu bruto minimalnega zakonskega zneska, odvod davkov in prispevkov ter izplačilo neto zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2018 do plačila (I. točka izreka). Odločilo je še, da stranki sami krijeta vsaka svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnica zaradi vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podredno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje (v obeh primerih s stroškovno posledico). Trdi, da je po vseh pogodbah o zaposlitvi opravljala isto delo, zato ji tožena stranka ne bi smela odrediti poskusnega dela, pri čemer se sklicuje na odločbo VDSS Pdp 363/2015. Meni, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da naj na delovnem mestu skrbnik blagovnih znamk ne bi opravljala istega dela kot na delovnem mestu specialist v marketingu. Pri primerjavi navedenih delovnih mest je sodišče zanemarilo ključno dejstvo, da se je pri toženi stranki dejansko opravljalo delo, ki ni v celoti ustrezalo formalnemu seznamu delovnih nalog v opisu delovnih mest. Navedeno izhaja iz izpovedi tožnice ter A.A. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo njene izpovedbe, da je na delovnem mestu specialist v marketingu nadaljevala z marketinškimi deli, ki jih je opravljala na prejšnjem delovnem mestu skrbnik blagovnih znamk. Slednje je bilo sestavljeno iz dela produktnega vodje ter specialista v marketingu, in se je kasneje razdelilo na dve delovni mesti. Tožničino novo delovno mesto je bilo manj zahtevno, nanj je prenesla okoli 70 % nalog prejšnjega delovnega mesta (tiste, ki se nanašajo na marketing), ni pa dobila nikakršnih novih nalog, za katere bi bil potreben nov preizkus njene delazmožnosti. Zatrjuje bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče ni pojasnilo, zakaj je verjelo A.A. ter B.B., da so se dela in naloge prekrivale le za 10 %. A.A. ni znal konkretno povedati, katera dela so se prekrivala, saj je tožničino delo spremljal le posredno, drugačne vsebine del pa ni potrdila niti B.B. Navaja, da se sodišče ni opredelilo do Tabele-primerjave delovnih mest, ki je tožena stranka ni prerekala in iz katere izhaja prekrivanje posameznih nalog. Tožena stranka tudi sicer ni navedla, katere nove naloge naj bi tožnica na novem delovnem mestu dobila, ugotavljalo pa jih ni niti sodišče. Meni, da je zmotna argumentacija sodišča, da naknadna ukinitev delovnega mesta specialist v marketingu potrjuje, da tožena stranka ni zlorabila poskusnega dela, ker bi ji tožena stranka lahko podala tudi odpoved iz poslovnega razloga. Trdi, da je šlo za fiktivno ukinitev tega delovnega mesta. Sodišče je kršilo metodološke napotke iz 8. člena ZPP, kar je vplivalo na zakonitost sodbe. Dokazna ocena je arbitrarna, v postopku pa je bilo kršeno tudi načelo enakopravnega obravnavanja strank v postopku. Meni, da očitki o neuspešnosti poskusnega dela niso utemeljeni. Sodišče prve stopnje bistvenih delov tožničine izpovedi v zvezi s posameznimi očitki ni dokazno ocenilo in je le pavšalno navedlo, da so ga prepričali drugi dokazi. Iz poročila o poskusnem delu ni mogoče razbrati, da se očitki nanašajo na naloge, ki so bile opredeljene v programu poskusnega dela. Sodišče je vezano na dejanske opredelitve odpovednega razloga, ki ga delodajalec v postopku ne sme več spreminjati, zato ne bi smelo opreti odločilnih razlogov izpodbijane sodbe na vsebino Programa o poskusnem delu. Ne iz poročila o poskusnem delu in ne iz odpovedi ne izhajajo očitki, da tožnica ni opravila nalog, ki jih navaja sodišče prve stopnje. Program poskusnega dela se je nanašal le na zadnje tri mesece, poskusno delo pa je trajalo šest mesecev. Sodišče prve stopnje je očitek glede razstavnega prostora družbe C. d. o. o. presojalo kot očitek iz poročila z dne 26. 9. 2017, ki v resnici tega očitka ne vsebuje, zato gre za protispisnost. Ni jasno, na podlagi katerih trditev in dokazov je sodišče prve stopnje zaključilo, da naj bi tožnica pri projektu D. napačno naročila kopalniške armature. Sodišče prve stopnje je s tem prekoračilo trditveno podlago strank. Protispisni so tudi zaključki sodišča glede očitkov, vezanih na pripravo ShowRooma E. v F. (tujina), saj sama ni trdila, da prostor za showroom ni bil najet. Sodišče je pri presoji utemeljenosti posameznih očitkov nekritično verjelo izpovedi A.A. ter B.B. in se ni opredelilo do njene izpovedbe. Sodišče prve stopnje je pri presoji očitka, da ni upoštevala navodil, prišlo samo s seboj v nasprotje, zato je v tem delu sodbe podana tudi kršitev po 14. točki drugega odstavka. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. V odgovoru na pritožbo tožena stranka prereka pritožbene navedbe tožnice in predlaga zavrnitev pritožbe. Priglaša stroške postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

6. V izpodbijani sodbi ni podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. oziroma 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo v pritožbi zatrjuje tožnica, ker se naj sodišče prve stopnje ne bi ustrezno opredelilo do njene izpovedi in tabele, ki je vsebovala primerjavo delovnih mest. Sodišče prve stopnje je ustrezno obrazložilo svoje dokazne zaključke, pri čemer se utemeljeno ni opredelilo do vsakega izvedenega dokaza posebej. Poudarilo je ključne dokaze in z njimi povezana odločilna dejstva, iz katerih posredno tudi izhaja, kateri dokazi ali okoliščine niso bili pomembni za sprejem odločitve.

7. Sodišče ni zagrešilo niti kršitve po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, kot to glede zaključkov sodišča prve stopnje o tem, katere naloge naj bi tožnica prenesla iz prejšnjega delovnega mesta, v pritožbi neutemeljeno navaja tožnica. Sodišče prve stopnje je namreč tožničino izpoved v bistvenem pravilno povzelo in nato ob upoštevanju drugih dokazov ter vestne presoje vseh dokazov skupaj napravilo dokazni zaključek, s katerim se tožnica sicer ne strinja, česar pa ne more uveljavljati kot bistveno kršitev določb pravdnega postopka.

8. Tožnica sodišču prve stopnje neutemeljeno očita protispisnost tudi glede očitka, vezanega na razstavni prostor družbe C. d. o. o. A.A. in B.B. sta pojasnila, da tožnica ni pravočasno dokončala naloge prenove razstavnega prostora te družbe. Tožena stranka je namreč v Poročilo o poskusnem delu med očitki tožnici med drugim navedla, da se tožnica ne drži postavljenih rokov, ni dovolj samoiniciativna in samostojna in da ne upošteva navodil za delo (ni pa konkretno navedla kršitve, vezane na razstavni salon C.). Navedene očitke je tožena stranka dokazovala s primeroma naštetimi kršitvami v drugem delu Poročila ter z listinskimi dokazi in izpovedmi prič tudi glede preostalih kršitev, in med njimi dokazala tudi kršitev, vezano na nepravočasno končanje prenove razstavnega salona C., zato so neutemeljene tudi pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje glede projekta D. prekoračilo trditveno podlago strank (in kar bo pojasnjeno v nadaljevanju). V zvezi z očitkom glede priprave Showrooma v F. je sodišče prve stopnje kot del tožničine izpovedbe povzelo, da prostor ni bil najet, vendar po oceni pritožbenega sodišča ne gre za odločilno dejstvo, saj utemeljenost očitkov iz Poročila in s tem dejstvo neuspešno opravljenega poskusnega dela izhaja že iz preostalih (zatrjevanih in dokazanih) tožničinih kršitev. Ne nazadnje pa je tožena stranka utemeljenost tega očitka dokazala z izpovedjo A.A., B.B. ter elektronsko komunikacijo med B.B. in tožnico.

9. Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo, da je tožnica v postavljenem roku dokončala le dve nalogi od sedmih konkretno določenih nalog, eno pa je končala po dodatnem roku. V zvezi s tem je sicer res zapisalo, da navedena ugotovitev izhaja (le) iz Poročila, kar pa je le deloma res, saj takšna ugotovitev izhaja iz analize vseh dokazov skupaj ter celotnega dokaznega postopka, vendar navedeno ne predstavlja očitane protispisnosti. Ne drži niti pritožbena navedba, da je sam s seboj v nasprotju zaključek sodišča prve stopnje o tem, ali je tožnica upoštevala navodila produktnega vodje. Glede priprave brošur za slovensko in srbsko podjetje je sodišče prve stopnje jasno in utemeljeno zaključilo, da tožnica sprva ni (pravilno) upoštevala popravkov G.G., nato pa je svojo napako odpravila po dodatnem opozorilu slednjega.

10. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, sprejeta odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna. Pritožbeno sodišče se strinja z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje.

11. V tem individualnem delovnem sporu se presoja zakonitost odpovedi z dne 26. 9. 2017, ki jo je tožena stranka tožnici podala zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela. Sodišče prve stopnje je najprej ugotovilo, da je bilo tožnici poskusno delo na delovnem mestu specialist v marketingu zakonito odrejeno. Ker tožnica poskusnega dela ni uspešno opravila, je pravilno zaključilo, da ji je tožena stranka dne 26. 9. 2017 utemeljeno odpovedala pogodbo o zaposlitvi.

12. Tožnica je nezakonitost izpodbijane odpovedi zatrjevala iz dveh razlogov - ker naj bi bilo poskusno delo nezakonito odrejeno in ker naj bi bili očitki iz Poročila o poskusnem delu neutemeljeni. Ničnost določila o poskusnem delu v pogodbi o zaposlitvi z dne 27. 3. 2017 je tožnica dokazovala s trditvami, da je bila pri toženi stranki pred tem že zaposlena na podlagi pogodb o zaposlitvi z dne 28. 5. 2015 in 2. 2. 2016 na delovnem mestu skrbnik blagovnih znamk, ki je prav tako delovno mesto v marketingu, za katero se zahteva višja izobrazba, ter za katerega je že uspešno opravila poskusno delo. Pritožbeno sodišče je že večkrat poudarilo, da zgolj dejstvo, da je tožnica pred sklenitvijo odpovedane pogodbe o zaposlitvi opravljala delo pri toženi stranki na podlagi predhodne pogodbe o zaposlitvi, v kateri je imela tudi dogovorjeno poskusno delo, ne pomeni, da je pogoj uspešno opravljenega poskusnega dela v zadnji pogodbi o zaposlitvi neveljaven oziroma ničen. To bi držalo le, če bi bil ta pogoj dogovorjen v kasneje sklenjeni pogodbi o zaposlitvi za opravljanje istega dela. Delodajalec ima namreč pravico preizkusiti znanja in sposobnosti delavca za vsebinsko drugo delo na drugem delovnem mestu, na katerem delavec pri delodajalcu dela še ni opravljal, saj se o njih še ni uspel prepričati. Sodišče prve stopnje je zato najprej pravilno ugotavljalo, ali je šlo pri delovnih mestih po pogodbah o zaposlitvi z dne 28. 5. 2015 in 2. 2. 2016 in po pogodbi o zaposlitvi z dne 27. 3. 2017 za vsebinsko različni delovni mesti (kot to trdi tožena stranka), ali pa je šlo vseskozi za opravljanje istega dela (kot to trdi tožnica).

13. Pravilen je zaključek prvostopenjskega sodišča, da iz primerjave opisa delovnih mest skrbnik blagovnih znamk ter specialist v marketingu sicer res izhajajo nekatere podobnosti, saj obe delovni mesti spadata na področje marketinga pri toženi stranki, ki razpolaga z omejenim naborom svojih izdelkov in posluje z dolgoletnimi poslovnimi partnerji. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem, v kakšni meri so se (dejanske) naloge prejšnjega in novega delovnega mesta prekrivale, zaslišalo tožnico, zakonitega zastopnika tožene stranke A.A. in tožničino neposredno nadrejeno B.B. Vsi so pojasnili, da se je v okviru reorganizacije tožničino prejšnje delovno mesto skrbnik blagovnih znamk ukinilo in razdelilo na dve delovni mesti - produktni vodja ter specialist v marketingu. Medtem, ko je tožnica zatrjevala, da je šlo za 70 % ujemanje delovnih nalog (in teh svojih trditev ni dokazovala še z drugimi dokazi, npr. z zaslišanjem sodelavcev ali poslovnih partnerjev), sta A.A. ter B.B. pojasnila, da je šlo za približno 10 % ujemanje delovnih nalog. A.A. je v zvezi s tem primeroma še pojasnil, da je npr. projekte prikolic tožnica delala samo na drugem delovnem mestu, pred tem pa ne (in kar izhaja tudi iz priloge B17). Skladno z načelom o dokaznem bremenu je sodišče prve stopnje na podlagi presoje vseh dokazov utemeljeno zaključilo, da med nalogami obeh delovnih mest ne gre za takšno podobnost oziroma prekrivanje delovnih nalog, ki bi pomenila, da je tožnica po prejšnji in novi pogodbi o zaposlitvi opravljala ista dela. Zato je tožena stranka tožnici v pogodbi o zaposlitvi z dne 27. 3. 2017 utemeljeno odredila poskusno delo. Nenazadnje pa je potrebno upoštevati tudi pogodbeni vidik delovnega razmerja, na kar je opozorilo tudi že prvostopenjsko sodišče. Tožnica je pogodbo o zaposlitvi z dne 27. 3. 2017, ki je vsebovala določbe o 6-mesečnem poskusnem delu, podpisala. To pomeni, da se je z določbo o poskusnem delu strinjala, pri čemer pa ni zatrjevala napak volje v zvezi s podpisom pogodbe.

14. Poskusno delo je bilo tožnici skladno s pogodbo z dne 27. 3. 2017 torej določeno za čas od 1. 4. 2017 do 1. 10. 2017. Tožena stranka je tožnici dne 26. 9. 2017 izročila poročilo o poskusnem delu (Poročilo; v katerem je tožena stranka navedla tožničine kršitve delovnih nalog in zahtev, in nato še nekaj primerov posameznih kršitev) ter odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela (v kateri se je sklicevala na Poročilo). Tožena stranka je tožnici očitala kršitve, storjene v celotnem obdobju poskusnega dela, in ne le kršitev, ki se nanašajo na zadnje tri mesece, zato so nasprotne pritožbene navedbe neutemeljene. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je Poročilo neobrazloženo in da sodišče prve stopnje ne bi smelo opreti sodbe na vsebino Programa v času poskusne dobe (Program). Tožena stranka je namreč v Poročilu navedla, da so bile tožnici ob pričetku poskusnega dela dodeljene določene aktivnosti oziroma delovne naloge na različnih področjih ter določeni roki in cilji, s katerimi je bila tožnica seznanjena in jih je sprejela, poskusno delo tožnice pa je spremljala nadrejena B.B. Tožena stranka je v nadaljevanju Poročila tožnici očitala posamezne kršitve, ki jih je ta storila med delom na projektih, opredeljenih v Programu, zato je sodišče prve stopnje očitane kršitve utemeljeno presojalo tudi glede na zadolžitve iz Programa. Tožena stranka je na sodišču dokazovala in pojasnjevala v Poročilu navedene kršitve in ni spreminjala opredelitve odpovednega razloga, kot to v pritožbi neutemeljeno zatrjuje tožnica.

15. Sodišče prve stopnje je v zvezi z vsako očitano kršitvijo zaslišalo tožnico ter A.A. in B.B. in ob upoštevanju ostalih listinskih dokazov (predvsem e-sporočil in fotografij) zaključilo, da so bile očitane kršitve storjene in da so očitki iz Poročila utemeljeni. Dokazna ocena sodišča prve stopnje glede vsake posamezne kršitve je natančna in jasna, sodišče prve stopnje pa je ustrezno pojasnilo svoje dokazne zaključke. Neutemeljene so pritožbene navedbe tožnice, da sodišče ni upoštevalo njene izpovedbe in da tožena stranka svojih navedb ni podprla z (objektivnimi) dokazi, saj je prav tožena stranka za svoje navedbe predlagala več in dovolj dokazov (zaslišanje zakonitega zastopnika A.A., nadrejene B.B., elektronska sporočila, fotografije). Izpovedi A.A. in B.B. sta bili skladni in podprti z elektronskimi sporočili, zato jima je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo. Elektronska komunikacija iz obdobja, ko še ni bilo spora med strankama, pa vsekakor predstavlja nepristranski in objektiven dokaz.

16. Tožnica v pritožbi neutemeljeno navaja, da naj bi sodišče prekoračilo trditveno podlago tožene stranke glede očitka o napačnem naročilu kopalniške armature za D. Tožena stranka je tožnici v Poročilu očitala nenatančnost in nesamostojnost, ter da ne razume bistvenih informacij, ki so ključnega pomena za kvalitetno opravljanje delovnih nalog, kar je nato dokazovala tudi z očitkom, da je pri vizualizacijah za D. upoštevala napačne šifre kopalniških armatur, zaradi česar bi prišlo do naročila napačnih armatur, če njene napake ne bi opazila in odpravila B.B. (kar izhaja iz prilog B23 in izpovedi B.B.). V sklop teh očitkov sodijo tudi napake, ki jih je storila pri pripravi brošur in skic ter naročilu za tuš odtoke in jih je tožnica tudi priznala. Sodišče prve stopnje je tudi v zvezi s plakati H. utemeljeno zaključilo, da je bila tožnica nezanesljiva, nenatančna in da ni izpolnjevala danih nalog. Tudi po oceni pritožbenega sodišča vse navedene napake kažejo na to, da tožnica ni bila dovolj natančna pri delu, ni bila samoiniciativna in je prepasivno čakala na navodila nadrejenega.

17. V zvezi s projektom I. je tožena stranka tožnici očitala, da sama ni našla podatkov o pregledu naročil s tržišč, za katere jo je vprašala nadrejena B.B., ki si je podatke nato pridobila sama. Tožena stranka je s tem dokazovala očitke o tožničini neorganiziranosti, nezanesljivosti pri izbiranju in shranjevanju podatkom. V zvezi z izrazom "open rim", ki bi ga tožena stranka morala poznati, saj je prejela razlago iz Švice, je tožena stranka uspela dokazati, da je pri tožnici med drugim podana očitna nesistematičnost obvladovanja novo pridobljenih podatkov in informacij, ki so ji bile posredovane ter je nezanesljiva pri sledenju podatkom. Tudi povezavo do kataloga korporativnega dizajna, ki bi ga sicer tožnica pri svojem delu morala uporabljati, ji je morala ponovno posredovati B.B. 18. Glede na vse ugotovljene kršitve in utemeljenost očitkov tožene stranke tožnici glede njenega dela v času poskusne dobe je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da tožnica ni izpolnila zahtev toženke v zvezi z delovnim mestom, na katerem je opravljala poskusno delo. To pa predstavlja utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožničin zahtevek, s katerim je izpodbijala odpoved z dne 26. 9. 2017 in zahtevala reintegracijo ter reparacijo.

19. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

20. Ker niso podani v pritožbi uveljavljani razlogi, niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče tožničino pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

21. Odločitev o stroških postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato po določbi prvega odstavka 154. člena ZPP sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Svoje stroške odgovora na pritožbo pa krije tudi tožena stranka skladno s petim odstavkom 41. člena ZPP.