Jedro

Odločanje po prostem preudarku ne sme biti arbitrarno, temveč se mora sodišče pri presoji gibati v okviru splošnih življenjskih izkušenj, svojo odločitev pa mora graditi na dejstvih, o katerih se lahko prepriča na podlagi dostopnih dokazov.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdita delna sodba in sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožnica sama krije svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano delno sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, da ji je toženec dolžan vrniti dvajset točno določenih predmetov (naštetih v zahtevku in v sodbenem izreku), zavrnilo je tudi podredni zahtevek, da ji je dolžan plačati 5.560 EUR. S sodbo je zavrnilo še drugi zahtevek za plačilo odškodnine 7.800 EUR. Toženi stranki [očitno pravilno: tožeči stranki] je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožeče [očitno pravilno: tožene] stranke 518 EUR.

2. Zoper delno sodbo in zoper sodbo je tožnica vložila pritožbo, in sicer zoper obe iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Višjemu sodišču predlaga, naj izpodbijani sodbi razveljavi oziroma spremeni. Obakrat opredeljuje tudi pritožbene stroške.

3. V pritožbi zoper delno sodbo v bistvenem nasprotuje oceni, da ni dokazala nastale škode, češ da računov za odvzete stvari ni več hranila, s kakšnimi fotografijami tudi ni razpolagala, cene v trgovinah veljajo za nove stvari, njene pa so bile rabljene. Tudi cenilec jih ne bi mogle oceniti, ker jih ni več. Sodišče bi moralo uporabiti pravilo o prostem preudarku, sploh pa je toženec vse zelo pavšalno prerekal. 4. V pritožbi proti sodbi meni, da je sodišče napačno uporabilo pravila o zastaranju. To naj bi bilo pretrgano s predlogom za opravo posameznih preiskovalnih dejanj in ni odvisno od končnega izida kazenskega postopka, pri čemer se sklicuje na odločbo VS RS II Ips 539/2004. 5. Na nobeno od pritožb toženec ni odgovoril. 6. Pritožbi nista utemeljeni.

7. Sodbi sodišča prve stopnje sta pravilni in zakoniti. Prvostopenjsko sodišče je pravilno in v celoti ugotovilo vsa pravno pomembna dejstva, pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa relevantnih kršitev določb pravdnega postopka ni storilo.

Glede delne sodbe

8. Pritožbeno sodišče ob pritožbenih navedbah ne dvomi v pravilnost zaključka prvostopenjskega sodišča, da tožnica škode ni dokazala in da ni podlage za uporabo pravila o prostem preudarku, saj pride ta v poštev le, če se ugotovi, da ima stranka pravico do odškodnine, do denarnega zneska ali do nadomestnih stvari, pa se višina zneska oziroma količina stvari ne da ugotoviti ali bi se mogla ugotoviti samo z nesorazmernimi težavami (1. odst. 216. čl. ZPP). Pritožbeno sodišče soglaša s oceno prvostopenjskega sodišča, da bi se vrednost stvari, ki jih tožnica zahteva (pa jih ni več v posesti toženca in je spričo tega njen vindikacijski zahtevek neutemeljen), vsaj do neke mere dala ugotoviti, če bi tožnica to dokazovala ali vsaj zelo natančno opisala in opredelila lastnosti predmetov po vrsti, znamki, starosti, itd.. Odločanje po prostem preudarku ne sme biti arbitrarno, temveč se mora sodišče pri presoji gibati v okviru splošnih življenjskih izkušenj, svojo odločitev pa mora graditi na dejstvih, o katerih se lahko prepriča na podlagi dostopnih dokazov. Tožnica razen svoje in sinove izpovedbe ni ponudila nobenega drugega dokaza za svoje trditve o vrednosti spornih premičnin, obe izpovedbi pa sta bili zelo splošni, nenatančni in za ugotavljanje vrednosti premičnin nezadostni. Prvostopenjsko sodišče je povsem ustrezno navedlo primere dokaznih sredstev, ki bi omogočili ugotovitev vsaj približne vrednost predmetov in bi lahko vodili tudi do uporabe določbe 216. čl. ZPP. Glede na trditve in predloge tožnice ter glede na izvedeni dokazni postopek pa ne v dokazno oceno ne v uporabo materialnega prava sodišča prve stopnje pritožbeno sodišče nima nobenih pomislekov. Toženec je tožbenemu zahtevku nasprotoval, tožnica pa svojih trditev ni prepričljivo dokazala.

Glede sodbe

9. Pravilen je zaključek prvega sodišča, da je tožba za plačilo odškodnine prepozna, ker je zahtevek po treh letih od nastanka škode zastaral ter da ni prišlo do pretrganja zastaranja zaradi kazenskega postopka proti tožencu. (352. in 353. čl. Obligacijskega zakonika, OZ).

10. Pritožba se napačno sklicuje na zadevo II Ips 539/2004, saj ta ne podpira njenega stališča. VS RS je v tem primeru izrecno zapisalo, da začne zastaranje po koncu kazenskega postopka znova teči le v primeru zaključka kazenskega postopka z izdajo obsodilne sodbe zoper povzročitelja škode. Ne pride pa do ponovnega začetka teka zastaranja v primeru drugačnega izida kazenskega postopka - na primer z izdajo oprostilne ali zavrnilne sodbe, ali – kot v tem primeru – z zavrženjem kazenske ovadbe in ustavitvijo postopka. Šteti je treba, da bi bilo zastaranje pretrgano z uveljavitvijo odškodninskega zahtevka, vendar ob pogoju vložitve tožbe v treh mesecih od dneva pravnomočnosti kazenske sodbe. O tem vprašanju se je Vrhovno sodišče RS že večkrat izreklo - na primer v odločbah II Ips 14/94 in II Ips 584/95. 11. Pritožbeni očitki tako niso utemeljeni, pritožbeno sodišče pa pri preizkusu obeh sodb sodišča prve stopnje tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP), zato je pritožbi zavrnilo, sodbi pa v skladu s 353. čl. ZPP potrdilo.

12. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odst. 165. čl. ZPP in 1. odst. 154. čl. ZPP. Ker pritožnica s svojima pritožbama ni uspela, sama krije stroške, ki so ji pri tem nastali.