Jedro

Sodišče se lahko izreče za krajevno nepristojno na ugovor tožene stranke le do razpisa glavne obravnave, tako da sklep o nepristojnosti, sprejet na prvem naroku za glavno obravnavo, ni zakonit.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Tožena stranka je tožniku dolžna povrniti pritožbene stroške v višini 72,00 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku tega roka do plačila.

Obrazložitev

: Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo, da Delovno in socialno sodišče v Ljubljani ni krajevno pristojno za odločanje v tej zadevi (1. točka izreka) in da se po pravnomočnosti tega sklepa zadeva odstopi Delovnemu sodišču v Celju, kot krajevno pristojnemu sodišču (2. točka izreka).

Zoper takšen sklep se tožnik pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008). Navaja, da se sodišče prve stopnje sploh ni opredelilo do pojasnil tožnika iz vloge z dne 18. 2. 2010, v kateri je tožnik za vsako od sedmih voženj z avtobusom, opravljenih v času med 16. 4. 2009 in 10. 6. 2009, podrobno opisal, kje in v kakšnih okoliščinah jih je opravil. Iz tega opisa izhaja, da je tožnik prvo in drugo vožnjo začel v Ljubljani, kjer ga je pobral sovoznik, na tretjo vožnjo ga je gospa A. prišla iskat v Ljubljano. Na četrto vožnjo je šel tožnik iz Ljubljane, kamor je po končani vožnji tudi pripeljal avtobus na popravilo. Prav tako je tožnik iz Ljubljane odšel na peto in sedmo vožnjo, na šesto vožnjo pa je odšel iz Gradca. Iz opisanega naj bi bilo jasno razvidno, da je tožnik delo opravljal tudi na območju sodišča prve stopnje, zato je to bistveno kršilo določbe pravdnega postopka in zmotno ugotovilo dejansko stanje, ko je štelo, da ni krajevno pristojno za odločanje v tem sporu. Sodišče prve stopnje je kršilo tudi določbo 22. člena ZPP, saj se za krajevno nepristojno ni izreklo do razpisa glavne obravnave, temveč šele potem, ko je razpisalo glavno obravnavo. Na naroku 2. 2. 2010 se sodišče prve stopnje ne bi smelo več izreči za krajevno nepristojno. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi.

Pritožba je utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pritožba smiselno uveljavlja z navedbo, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do pojasnil tožnika iz vloge z dne 18. 2. 2010. Vendar zaradi navedene okoliščine smiselno zatrjevana bistvena kršitev sploh ne more biti podana, saj je sodišče prve stopnje izpodbijani sklep izdalo 2. 2. 2010 in že zato te vloge ni smelo upoštevati, ne glede na to, da je bil pisni odpravek izpodbijanega sklepa odpravljen po prejemu vloge z dne 18. 2. 2010. Pač pa je pritožbi potrebno ugoditi zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZPP. Slednji določa, da se sodišče do razpisa glavne obravnave lahko izreče za krajevno nepristojno na ugovor tožene stranke, ki ga ta lahko poda najkasneje v odgovoru na tožbo. Sodišče prve stopnje se za krajevno nepristojno ni izreklo do razpisa glavne obravnave, temveč na glavni obravnavi dne 2. 2. 2010. Na tej obravnavi je sodišče prve stopnje s tožnikom razčiščevalo, kje je opravljal delo, saj je tožnik z vložitvijo tožbe pred sodiščem prve stopnje uveljavljal izbirno krajevno pristojnost na podlagi kraja opravljanja dela. Tudi v primeru, če je sodišče prve stopnje ocenilo, da navedbe v tožbi glede tega vprašanja niso jasne, bi to vprašanje moralo razčistiti pred razpisom glavne obravnave, saj se po razpisu glavne obravnave glede na določbo 22. člena ZPP ne more več izreči za krajevno nepristojno. Sodišče prve stopnje za 2. 2. 2010 ni razpisalo le poravnalnega naroka, temveč tudi prvi narok za glavno obravnavo, zato se po dnevu razpisa tega naroka ni moglo več izreči za krajevno nepristojno.

Odločitev sodišča prve stopnje pa je tudi vsebinsko napačna. Prvi odstavek 8. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004, 10/2004) določa, da je v primerih, kadar je tožeča stranka delavec, za odločanje poleg sodišča, ki je splošno krajevno pristojno za toženo stranko, pristojno tudi sodišče, na območju katerega se opravlja ali se je opravljalo delo ali bi se moralo opravljati delo ter sodišče, na območju katerega je bilo sklenjeno delovno razmerje. Res je sicer, da je tožnik šele z vlogo z dne 18. 2. 2010 bolj podrobno pojasnil, kje je opravljal delo voznika avtobusa, vendar pa so tudi do izdaje izpodbijanega sklepa zbrani podatki dajali osnovo za stališče, da je za odločanje v tem sporu krajevno pristojno tudi sodišče prve stopnje. Tožnik je namreč v tožbi zatrjeval, da je delo opravljal na terenu tudi na območju Ljubljane. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo navedla, da je tožnik avtobus tožene stranke nekajkrat resnično peljal skozi Ljubljano, vendar pa tega ni mogoče šteti za delo na območju Ljubljane. Tožnik je nato v pripravljalni vlogi z dne 5. 10. 2009 navajal, da so se potniki, ki jih je vozil tožnik, pogosto vkrcali na avtobus v Ljubljani, da je tožnik v času, ko so bili potniki v Ljubljani, prenočeval v Hotelu Park v Ljubljani in da je potnike večkrat vozil v Ljubljano na ogled mesta. Prvi odstavek 8. člena ZDSS-1 daje delavcu izbirno pravico glede kraja vložitve tožbe, gre za določbo, ki je v korist delavca, zato je v primeru, kakršen je konkreten, ko se je delo opravljalo na območju celotne države, to določbo potrebno razlagati v korist delavca, zlasti še ob upoštevanju tožnikovih navedb o opravljanju dela.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 3. točke 365. člena ZPP ob smiselni uporabi prvega odstavka 354. člena ZPP pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek. V novem postopku bo sodišče prve stopnje nadaljevalo z vsebinsko obravnavo tožbe.

Glede na določbo drugega odstavka 14. člena Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008) v sodnem postopku odvetnik lahko prejme nagrado na vsaki stopnji, obenem pa ni gotovo, ali bo v kasnejšem postopku pri odločanju o glavni stvari sploh še prišlo do obravnavanja na pritožbeni stopnji, zato ni mogoče šteti, da je tožnikov pooblaščenec upravičen le do nagrade za morebitni kasnejši pritožbeni postopek o glavni stvari. Zaradi navedenega je v smislu določbe 16. člena ZOdvT pritožbeni postopek v zvezi z izpodbijanim sklepom o krajevni pristojnosti in morebitni kasnejši pritožbeni postopek o glavni stvari potrebno šteti za različni zadevi. Nagrada za postopek pa ne znaša priglašenih 350,00 EUR, temveč v skladu s tar. št. 3220 50,00 EUR. K temu je potrebno prišteti še 20 % pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev v višini 10,00 EUR ter 20 % DDV v višini 12,00 EUR. Celotna utemeljeno priglašena nagrada za postopek za pritožbo znaša 72,00 EUR, kolikor je tožena stranka tožniku tudi dolžna povrniti.