Jedro

Za priznanje statusa begunca je potrebno dokazati konkretno in neposredno nasilje, pred katerim je oseba pobegnila.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi določb 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00, dalje ZUS) zavrnilo tožbo, s katero je tožnik zahteval odpravo odločbe tožene stranke z dne 10.11.2004. Z navedeno odločbo je tožena stranka v postopku revizije odpravila odločbo Upravne enote S. z dne 26.7.2004, s katero je bil tožniku priznan status žrtve vojnega nasilja-begunca ter zahtevek za priznanje navedenega statusa zavrnila. V obrazložitvi je navedla, da na podlagi izvedenih dokazov ni mogoče zaključiti, da je bilo nad tožnikovi družino v času od 8.8.1943, ko je njegov oče odšel v partizane, pa do februarja 1944, ko so S. zapustili tudi ostali družinski člani, izvajano nasilje s strani okupatorja oziroma jim je to kakorkoli grozilo.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi pritrdilo toženi stranki, da tožniku statusa begunca po določbah 1. odstavka 2. člena Zakona o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 63/95, 8/96, 44/96, 70/97, 43/99, 19/00, 28/00, 1/01, 64/01 in 110/02, dalje ZZVN) ni mogoče priznati. Navedeno zakonsko določbo je namreč potrebno razlagati tako, da mora biti izkazana nevarnost konkretnega in neposredno grozečega nasilje okupatorja, zaradi katerega je oseba pobegnila. Da je tako nasilje grozilo tožniku oziroma njegovi družini, pa slednji ni uspel dokazati. V postopku zaslišane priče, zlasti pa M.K. in I.M. so različno navajale, da je družini grozila izselitev, izgnanstvo ali aretacija, pri čemer je priča I.M. kot primer navedel družino Č. iz Š., ki je bila leta 1942 izdana zaradi sodelovanja z NOB. Konkretne nevarnosti in nasilja proti družini ne izkazuje niti trditev, da družina zanesljivo ne bi ušla eni izmed represij okupatorja, kakor tudi ne trditev o ukinitvi kart za osnovna živila (pri čemer je tožnik to trditev postavil šele v tožbi). Ker torej tožnik ni izkazal, da bi njegovi družini pred odhodom iz S. grozila konkretna, neposredna in proti njegovi družini usmerjena nevarnost vojnega nasilja, je tožena stranka ob pravilni oceni dokazov iz upravnih spisov, njegov zahtevek utemeljeno zavrnila.

Tožnik v pritožbi navaja, da je bilo v postopku pred organom prve stopnje nesporno dokazano, da je bil njegov oče od 8.8.1944 (pravilno:1943) pa do osvoboditve partizan oziroma pripadnik NOB ter da se je mati skupaj z mladoletnimi otroki iz S. odselila na osvobojeno ozemlje v P. Razlog za to je zagotovo močan strah pred nemškimi represalijami. Spomniti se je treba frankolovskih žrtev, ko je okupator februarja 1945 obesil 100 talcev. Na Božič leta 1944 je nemški okupator je skupaj z Ustaši požgal več vasi v okolici S. kot svarilo tistim, ki so sodelovali z NOB, v S. pa še danes živi najmanj 10 ukradenih otrok. Iz povedanega torej logično sledi, da je družini tožnika grozilo fizično nasilje nemškega okupatorja, pred katerim je mati z mladoletnimi otroki pobegnila na osvobojeno ozemlje. Živeče priče je zaradi oddaljenosti dogodkov zelo težko pridobiti, ostali pa so številni dokazi v znanstvenih delih o tem kakšnemu nasilju so bili izpostavljeni družinski člani partizanov. Pri tem pa se ne sme prezreti, da je bila v S. tudi močna nemška manjšina, ki je predstavljala ovaduško službo in posledično še večje nasilje nad Slovenci. Sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni oziroma razveljavi.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijana sodba pravilna in temelji na pravilni pravni podlagi. V ZZVN so kot žrtve vojnega nasilja opredeljeni državljani Republike Slovenije, ki so bili v vojni ali vojaški agresiji na Republiko Slovenijo izpostavljeni nasilnim dejanjem ali prisilnim ukrepom okupatorja, agresorja ali njunih sodelavcev (1. člen ZZVN). Med žrtve vojnega nasilja štejejo po določbah 1. in 3. odstavka 2. člena ZZVN tudi osebe, ki so morale zaradi političnih, nacionalnih, rasnih ali verskih razlogov pobegniti pred vojnim nasiljem oziroma so pobegnile pred prisilno izselitvijo (begunci). Za priznanje statusa begunca mora biti glede na navedene zakonske določbe ter ustaljeno upravno in sodno prakso izkazano konkretno in neposredno vojno nasilje, pred katerim je oseba pobegnila. Splošne okoliščine vojne in nasilje (npr. aretacije, izgoni, prisilno delo, internacije), ki osebe ni neposredno ogrožalo, še ne more biti podlaga za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja. Če navedeni pogoji niso izpolnjeni, statusa ni mogoče priznati.

Dokazno breme vedno nosi oseba, ki status uveljavlja.

V obravnavanem primeru tožnik tudi po presoji pritožbenega sodišča ni izkazal, da bi njemu in njegovi družini neposredno grozili prisilni ukrepi ali nasilna dejanja okupatorja v smislu 2. člena ZZVN, pred katerim naj bi pobegnili od doma. Sicer je res, da je okupator zoper družine partizanov izvajal represivne ukrepe, kot jih opisuje tožnik v pritožbi, vendar pa ni izkazano, da bi taki ukrepi grozili tudi njegovi materi in njenim mladoletnim otrokom. Tožnik in zaslišane priče so namreč le pavšalno izpovedovali, da je družini zaradi očetovega odhoda v partizane grozila nevarnost in maščevanje s strani Nemcev, ne da bi pri tem navajali konkretne grožnje, opredeljene po kraju in času. Da so tožnikovi družini grozili povračilni ukrepi okupatorja, je od vseh zaslišanih prič najbolj določno izpovedala priča M.K., vendar pa, kot sta ugotovila že tožena stranka in sodišče prve stopnje, njenih izpovedb ni mogoče šteti za verodostojne, saj jih je v postopku spreminjala. Prav tako konkretna dejstva o ogroženosti tožnikove družine ne izhajajo iz listinskih dokazov, ki jih je predložil v upravnem postopku. Iz odlomka knjige "OŠ S. naših 200 let" izhaja zgolj dejstvo, da je okupator leta 1941 pričel izseljevati nekatere slovenske družine, pri čemer so mu pomagali domači ovaduhi, odlomek iz knjige "Pomniki narodno osvobodilnega boja v Občini S." pa opisuje nasilje, ki ga je okupator leta 1942 izvedel nad družino Č. iz Š. Opisano nasilje se torej na tožnikovo družino ne nanaša. Neposredno grozečega nasilja pa ne izkazujejo niti ostali listinski dokazi, saj potrjujejo le udeležbo tožnikovega očeta in V.C. v NOB. Zato je sodišča prve stopnje pravilno ugotovilo, da iz upravnih spisov ne izhaja, da bi bila tožnikova družina neposredno izpostavljena nasilnim dejanjem ali prisilnim ukrepom okupatorja v smislu 1. in 2. člena ZZVN, zaradi česar tožniku uveljavljanega statusa ni mogoče priznati.

Glede na navedeno je bilo na podlagi določb 73. člena ZUS pritožbo potrebno zavrniti, saj niso podani razlogi zaradi katerih se lahko sodba izpodbija in tudi ne razlogi, na katere mora paziti sodišče po uradni dolžnosti.