Jedro

Če je delavec zdravstveno nezmožen za opravljanje dela, je to razlog za bolniški stalež ali morebitno ugotovitev invalidnosti, ne pa razlog, na podlagi katerega mu delovno razmerje preneha na podlagi sodne razveze pogodbe o zaposlitvi (ali na kateri koli drug način). Kot okoliščina za sodno razvezo ne more biti upoštevna izguba zaupanja, ki je posledica bolezni na strani delavca, konkretno tožnika.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba delno spremeni v zavrnilnem delu ter odločitvi o denarnem povračilu ob sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi v točkah II do V izreka, tako da se v celoti na novo glasi: "II. Delovno razmerje tožeče stranke pri toženi stranki ni prenehalo dne 12. 9. 2017, ampak še traja, tako da je dolžna tožena stranka tožečo stranko pozvati nazaj na delo.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki za čas od 12. 9. 2017 do vrnitve na delo priznati vse pravice iz delovnega razmerja, jo prijaviti v obvezna zavarovanja ter ji obračunati mesečna nadomestila plače v višini 939,91 EUR bruto, od tega odvesti davke in prispevke ter izplačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. dne v mesecu za pretekli mesec, vse v roku 15 dni, pod izvršbo, tožbeni zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od prisojenih zneskov za 10. dne v mesecu za pretekli mesec se zavrne."; odločitev o pravdnih stroških v točki VI izreka postane točka IV izreka.

II. V ostalem se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in se potrdi nespremenjeni del sodbe sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati stroške pritožbenega postopka v višini 225,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila, v roku 15 dni, pod izvršbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga z dne 25. 8. 2017, ki jo je toženka vročila tožniku dne 28. 8. 2017, nezakonita in jo je razveljavilo (točka I izreka). Ugotovilo je, da delovno razmerje tožnika pri toženki ni prenehalo dne 12. 9. 2017, ampak dne 5. 3. 2019 na podlagi te sodbe (točka II izreka). Toženki je naložilo, da tožniku za čas od 12. 9. 2017 do 5. 3. 2019 prizna vse pravice iz delovnega razmerja, ga prijavi v obvezna zavarovanja in mu obračuna mesečna nadomestila plače v višini 939,91 EUR bruto, od tega odvede davke in prispevke ter izplača neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. dne v mesecu za pretekli mesec (točka III izreka). Naložilo ji je, da tožniku obračuna denarno povračilo v višini 939,91 EUR bruto, od tega zneska odvede davke in prispevke ter izplača neto znesek (točka IV izreka). Tožbeni zahtevek za priznanje delovnega razmerja po 5. 3. 2019 ter poziv nazaj na delo je zavrnilo (točka V izreka). O pravdnih stroških je odločilo na način, da jih je dolžna toženka tožniku plačati v višini 1.059,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka VI izreka).

2. Tožnik se pritožuje iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava zoper odločitev sodišča prve stopnje o sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi z dnem 5. 3. 2019 (točka II izreka), odmero denarnega povračila ob sodni razvezi in zavrnitev reintegracijskega zahtevka (točka V izreka). Navaja, da sam nima interesa za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi. Četudi toženke o svojem zdravstvenem stanju ni določno obvestil, je bila toženka s tem seznanjena, saj je zdravila hranil v hladilniku poštne enote. Toženka je morala vedeti za zdravstveno stanje tožnika, saj so se pri njem ponavljale iste nepravilnosti. Zasledovala je cilj, da mu delovno razmerje preneha. Tožnik je očitana ravnanja priznal že v zagovoru, omenil je zdravstvene težave. Zaradi teh težav in tožnikove bolezni je toženka izgubila zaupanje vanj in zato mu je delovno razmerje prenehalo, kar ni dopustno. Tožnik bi v primeru reintegracije še naprej vestno opravljal drugo manj zahtevno delo. Prisojeno denarno povračilo v višini ene plače je absolutno prenizko. Tožnik je star 45 let, pri toženki je bil zaposlen polnih 17 let (in ne 5 let, kot je zmotno ugotovilo sodišče prve stopnje), dokler ni zbolel, je delo opravljal brez težav in kršitev. Tožnik nima skoraj nobenih možnosti za novo zaposlitev, v obdobju skoraj dveh let nove zaposlitve ni našel. Po prenehanju pravice do nadomestila za čas brezposelnosti bo povsem brez prihodkov. Tožnik pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni, tako da ugodi reintegracijskemu zahtevku ali mu vsaj prisodi višje denarno povračilo ob sodni razvezi. Priglaša stroške pritožbe.

3. Toženka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe sodišča prve stopnje (točke od I do IV izreka, točka VI izreka) iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodišče prve stopnje kršilo 8. člen ZPP, ker dokazna ocena o tem, ali je bil tožnik v času očitanih ravnanj sposoben razumeti pomen svojih ravnanj, ni popolna. Tožnik ni dokazal, da te sposobnosti ni bilo. Tožnik je opravil pregled pri psihiatru šele po podani odpovedi. Sodna izvedenka psihiatrinja je ocenjevala duševno stanje tožnika za nazaj, gre za dogodke s precejšnjo časovno oddaljenostjo. Tožnik je na razgovoru pri sodni izvedenki psihiatrinji dejal, da vsi kršijo pravila. S tem je pokazal veliko stopnjo zavedanja kršitev, ki jih je storil namenoma. Sodna izvedenka psihiatrinja ni podala odgovora na vprašanje, ali tožnikova sposobnost razumeti pomen svojih ravnanj ni bila podana prav v trenutku očitanih kršitev. Tožnik se v času od leta 2012 do podane odpovedi ni zdravil, za ta čas ni predložil medicinske dokumentacije niti je ni pridobila sodna izvedenka psihiatrinja. Za ta čas je sodna izvedenka psihiatrinja ocenila, da je tožnik dobro funkcioniral, temu nasprotna je ugotovitev o nesposobnosti razumeti pomen svojih ravnanj. Izvedensko mnenje ni konsistentno. Ob izostanku medicinske dokumentacije sodna izvedenka psihiatrinja ne more podajati ugotovitev. Tožnik je sicer naloge opravljal pravilno. Če bi bil v takšnem stanju, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, bi bilo ugotovljeno, da za delo ni zmožen. Tožnik je redno jemal zdravila, kot je povedal na pregledu pri medicini dela, iz tega pa izhaja, da je bil za delo zmožen in da je bil tudi sposoben razumeti pomen svojih ravnanj. Zdravniško spričevalo za tožnika z dne 25. 8. 2017 je veljavno. Obrazložitev sodišča prve stopnje, da je tožnikova krivda za očitana ravnanja izključena, je pavšalna. Pravilno bi bilo, če bi sodišče prve stopnje štelo, da tožnik ob izostanku medicinske dokumentacije za sporno obdobje nesposobnosti razumeti pomen svojih ravnanj ni dokazal. Na zmotno ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo. Če pa bi kljub temu šteli, da tožnik ni bil sposoben razumeti pomena svojih ravnanj, pa je bil tožnik dolžan toženko obvestiti o svoji bolezni, ki vpliva na izpolnjevanje obveznosti iz delovnega razmerja. O tem se je že izreklo Vrhovno sodišče RS v zadevi VIII Ips 217/2009, ko je šlo za vprašanje posebnega varstva pred odpovedjo. Toženka je ob izostanku obvestila tožnika podala zakonito odpoved pogodbe o zaposlitvi. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni, tako da tožbeni zahtevek zavrne. Podredno predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Toženka na pritožbo tožnika odgovarja in predlaga, da jo pritožbeno sodišče zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijani zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje. Navaja, da je utemeljeno podala predlog za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi. Ker je tožnik o svojem zdravstvenem stanju ni obvestil, je popolnoma izgubila zaupanje vanj in nadaljevanje delovnega razmerja ni bilo več mogoče. Toženka z zdravstvenim stanjem tožnika ni bila seznanjena, o tem je izpovedal tedanji direktor poslovne enote A.A., zaslišan kot priča. Toženka je tožnika, preden mu je podala odpoved, napotila na zdravniški pregled, s tem je storila vse, kar je bilo v njeni moči, da bi se informirala o njegovem zdravstvenem stanju. Tožnik se v okviru postopka podaje odpovedi ni skliceval na bolezen, k psihiatru na preglede je odšel šele po podani odpovedi. Sodišče prve stopnje mu je prisodilo primerno denarno povračilo ob sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi, pri tem je treba upoštevati tudi, da je sodni postopek trajal 18 mesecev, za katere je bila tožniku prisojena reparacija. Toženka pritožbenemu sodišču predlaga, da tožnikovo pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo v zavrnilnem delu.

5. Pritožba tožnika je delno utemeljena, pritožba toženke ni utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov. Po uradni dolžnosti je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pravilno je ugotovilo dejansko stanje, je pa zaradi delno zmotne materialno pravne presoje sprejelo napačno odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka za reintegracijo in posledično reparacijo za čas po sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi.

7. Toženka je tožniku, zaposlenem na delovnem mestu pismonoša, po dveh pisnih opominih z dne 26. 2. 2016 in z dne 20. 5. 2016 podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga z dne 25. 8. 2017. Krivdni razlog je določen v 2. alineji prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.) kot kršenje pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Kot je pravilno utemeljilo sodišče prve stopnje, je za presojo utemeljenosti tega razloga bistveno, kakšen je subjektivni odnos delavca do očitanega ravnanja (krivda). Na podlagi ocene izvedenih dokazov je pravilno ugotovilo, da tožnik zaradi bolezni v času očitanih kršitev ni bil sposoben imeti v oblasti svojega ravnanja niti razumeti pomena svojih dejanj.

8. Na podlagi 8. člena ZPP odloči sodišče, katera dejstva štejejo za dokazana, po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka.

9. Sodišče prve stopnje je za ugotovitev, ali je bil tožnik v času očitanih kršitev obveznosti iz delovnega razmerja, kot jih je toženka navedla v pisnih opominih in redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, sposoben razumeti pomen svojih ravnanj in jih imeti v oblasti, pravilno izvedlo dokaz s sodno izvedenko psihiatrinjo. Za odgovor na zastavljeno vprašanje, ki je bistveno za presojo zakonitosti odpovedi, je namreč potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga (243. člen ZPP). Sodna izvedenka je podala izvid in mnenje pisno in ustno na naroku za glavno obravnavo. Pri pripravi izvedenskega mnenja je upoštevala vso razpoložljivo medicinsko dokumentacijo, tudi tožnikov osebni zdravstveni karton.

10. Sodišče prve stopnje je na podlagi medicinske dokumentacije (oziroma njene odsotnosti) in iz izvedenskega mnenja ugotovilo, da se tožnik med letoma 2012 in 2017 ni zdravil. Glede na to je nerazumljivo, kakšno medicinsko dokumentacijo, ki se nanaša na to obdobje, bi sodna izvedenka psihiatrinja pridobila (ali bi jo pridobilo sodišče oziroma bi jo sodišču predložil tožnik). Sodna izvedenka psihiatrinja je ob ustnem podajanju izvedenskega mnenja odgovorila na toženkina vprašanja, ki jih toženka ponavlja v pritožbi in se nanašajo na izpostavljeno odsotnost medicinske dokumentacije. Izvedensko mnenje je sodišče prve stopnje ustrezno dokazno ocenilo in ga upoštevalo. Pravilno je ugotovilo, da četudi se tožnik med leti 2012 in 2017, torej tudi v času očitanih kršitev, ni zdravil, to ne pomeni, da sodna izvedenka psihiatrinja ne bi mogla podati odgovora na zastavljeno vprašanje glede sposobnosti razumeti pomena svojih ravnanj in sposobnosti imeti svoja dejanja v oblasti. Pri tožniku gre, kot je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo na podlagi izvedenskega mnenja, za bolezensko stanje, ki je kontinuirano, intenziteta simptomov je lahko občasno nekoliko manjša in jih lahko tožnik obvladuje, kar pa ne pomeni, da je v tem času zdrav.

11. Pri tožniku je podana, kot je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo iz izvedenskega mnenja, motnja iz psihotičnega kroga, torej okrnjena in napačna realitetna presoja, ki je bila prisotna tudi v času obravnavanih dogodkov. V obdobju od januarja do marca 2016 in junija 2017, tj. v času, ko mu tožena stranka očita kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, ni bil sposoben imeti v oblasti svojega ravnanja in razumeti pomena svojih dejanj. Tega stanja ni povzročil sam, kot je glede ugovorov toženke nadalje pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, znak bolezni, kot je pri tožniku, je tudi slab uvid v njeno naravo, njegovo dejansko sodelovanje pri zdravljenju je bilo hudo okrnjeno prav zaradi bolezni. Zaradi bolezni (pod vplivom zmotnih prepričanj, zaradi depresivnega ali maničnega razpoloženja) se tožniku ni zdelo potrebno jemati zdravil, upoštevati zdravnikovih navodil ali kogarkoli obveščati (o svojem zdravstvenem stanju). S takšno pravilno ugotovitvijo sodišča prve stopnje je odgovorjeno tudi na nadaljnje pritožbene navedbe, da bi bil tožnik dolžan toženko obvestiti o svojem zdravstvenem stanju.

12. Prvi odstavek 36. člena ZDR-1 delavcu nalaga, da obvešča delodajalca o bistvenih okoliščinah, ki vplivajo oziroma bi lahko vplivale na izpolnjevanje njegovih pogodbenih obveznosti, in o vseh spremembah podatkov, ki vplivajo na izpolnjevanje pravic iz delovnega razmerja. Upoštevaje to določbo je bila sprejeta odločitev v zadevi VIII Ips 217/2009, na katero se sklicuje pritožba. Vendar so bila dejstva bistveno drugačna kot so v tem sporu; v zadevi VIII Ips 217/2009 je šlo za delavko, ki delodajalca ni obvestila o začetku postopka za uveljavljanje pravic iz invalidskega zavarovanja, pri čemer bi bila na podlagi te okoliščine varovana v postopku odpovedi. V tem sporu pa gre za delavca, ki v času očitanih kršitev zaradi bolezni ni bil sposoben imeti v oblasti svojega ravnanja in razumeti pomena svojih dejanj, ta bolezen pa je tudi vplivala na zmožnost obveščanja.

13. V tem sporu ne gre za to, kot v zadevi VIII Ips 127/2009, da delodajalec posebnega varstva pred odpovedjo ne more upoštevati, če ni seznanjen z relevantnimi okoliščinami na strani delavca, ampak da tožniku ni mogoče očitati, da je kršil obveznosti iz delovnega razmerja, če so podane okoliščine, ki izključujejo krivdo.

14. Že poudarjeno dejstvo, da je tožnikova bolezen vplivala (tudi) na zmožnost obveščanja, je bistveno tudi z vidika presoje utemeljenosti predloga toženke za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi.

15. Prvi odstavek 118. člena ZDR-1 določa, da se pri vprašanju sodne razveze pogodbe o zaposlitvi upošteva vse okoliščine in interes obeh pogodbenih strank, zaradi katerih nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče. Sodišče prve stopnje je, kot je razvidno iz obrazložitve sodbe, upoštevalo le okoliščine in interese toženke, in sicer zatrjevano izgubo zaupanja, da bi tožnik po reintegraciji izpolnjeval obveznosti iz delovnega razmerja. Tudi to okoliščino je upoštevalo zmotno, saj je vprašanje izpolnjevanja obveznosti iz delovnega razmerja povezano s tožnikovo boleznijo, to pa ne more biti okoliščina, zaradi katere bi delavcu delovno razmerje prenehalo.

16. Če je delavec zdravstveno nezmožen za opravljanje dela, je to razlog za bolniški stalež ali morebitno ugotovitev invalidnosti, ne pa razlog, na podlagi katerega mu delovno razmerje preneha na podlagi sodne razveze pogodbe o zaposlitvi (ali na kateri koli drug način). Kot okoliščina za sodno razvezo ne more biti upoštevna izguba zaupanja, ki je posledica bolezni na strani delavca, konkretno tožnika.

17. Ob pravilni uporabi materialnega prava, določbe prvega odstavka 118. člena ZDR-1, sodišče prve stopnje pri odločanju o utemeljenosti toženkinega predloga za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi ne bi smelo upoštevati zatrjevane izgube zaupanja, ki je posledica tožnikove bolezni. Tako bi ugotovilo, da okoliščine in interesi na strani toženke ne prevladajo nad okoliščinami na strani tožnika in njegovimi interesi, ki jih je sicer sodišče prve stopnje izpostavilo pri odmeri denarnega povračila: tožnik je še vedno brez zaposlitve in zaradi svojega zdravstvenega stanja težje zaposljiva oseba, pri toženki pa je bil zaposlen, kot navaja v pritožbi, bistveno več kot pet let, kolikor je trajala zadnja pogodba o zaposlitvi.

18. Glede na sprejeto odločitev o vrnitvi tožnika nazaj na delo višina denarnega povračila ob sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi ni predmet pritožbenega preizkusa. Ob morebitni drugačni odločitvi, če bi bili izpolnjeni pogoji za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi (izguba zaupanja toženke), je glede na zgoraj izpostavljene okoliščine na strani tožnika, tj. njegova težja zaposljivost in dolžina delovne dobe pri toženki, denarno povračilo v višini ene plače, izplačane v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, absolutno prenizko in s tem neskladno kriterijem, določenim v drugem odstavku 118. člena ZDR-1. 19. Pritožbeno sodišče je pritožbi tožnika ugodilo in na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP delno spremenilo izpodbijano sodbo, tako da je reintegracijskemu zahtevku in reparacijskemu zahtevku za čas po dne 5. 3. 2019, ko je sodišče prve stopnje določilo sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi, ugodilo. Ugodilo mu je na način, da je tožnik upravičen do nadomestila plače v višini, kot če bi delo opravljal (saj v času po nezakonitem prenehanju delovnega razmerja dela ni opravljal iz razlogov na strani toženke). Pri obrestnem zahtevku je upoštevalo, da zamuda nastopi naslednjega dne po zapadlosti. Tako je tožnik do zakonskih zamudnih obresti upravičen od 11. dne v prihodnjem mesecu do plačila.

20. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo obrestni zahtevek od prisojene reparacije za dan zapadlosti. V tem delu kot v delu, v katerem je sodišče prve stopnje tožnikovemu zahtevku ugodilo, niso podani razlogi, iz katerih se sodba izpodbija, in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Zato je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika v ostalem zavrnilo, v celoti je zavrnilo pritožbo toženke in potrdilo nespremenjeni del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

21. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem in drugem odstavku 165. člena ZPP. Toženka je dolžna tožniku, ki je v pritožbenem postopku uspel, razen s sorazmerno majhnim delom (glede obrestnega zahtevka), pa zaradi tega posebni stroški niso nastali, plačati za pravdo potrebne stroške (prvi odstavek 155. člena ZPP), kot jih je utemeljeno priglasil po Odvetniški tarifi (OT; Ur. l. RS, št. 2/15 in nadalj.), in sicer strošek za sestavo pritožbe v višini 375 točk ali 225,00 EUR.