Jedro

S tem ko je sodišče v sporočilu, namenjenemu objavi v dveh dnevnih časopisih, zapisalo, da je bil kazenski postopek zoper obdolženega A.P. s sklepom preiskovalnega sodnika pravnomočno ustavljen, je navedlo tisto odločbo iz 1.tč. 1.odst. 542.čl. ZKP, iz katere v povezavi z navedbo, da je bil v zvezi s tem kazenskim postopkom obdolženi A.P. v priporu od 20. do 24.9.1991, izhaja, da je bila obdolžencu neutemeljeno vzeta prostost. Na ta način je sodišče ravnalo v skladu z določbo 1.odst. 543.čl. ZKP.

Izrek

Zahteva zagovornika obdolženega A.P. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Ljubljani je s sklepom z dne 4.6.1997 ugodilo zahtevi zagovornika obdolženega A.P. za objavo sporočila o odločbi in sklenilo, da se v sredstvih javnega obveščanja, dnevnikih Delo in Dnevnik, objavi "Sporočilo o odločbi" naslednje vsebine: "V dnevniku Delo je bilo v rubriki Kronika z dne 25.9.1991 objavljen članek z naslovom Premija izplačala "premijo", v dnevniku Dnevnik pa dne 24. septembra 1991 prav tako v rubriki "Kronika" članek z naslovom "Podkupljivi finančnik UKC".

V obeh člankih je bil z imenom in začetnico priimka omenjen tudi A.P. ter navedeno, da je bil zoper njega odrejen pripor. Preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča iz Ljubljane je s sklepom z dne 5.3.1997 ustavil preiskavo zoper gospoda A.P. iz L. zaradi kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic odgovorne osebe po II. odstavku 133. člena KZ RS in kaznivega dejanja neupravičenega dejanja daril po členu 145/II KZ RS, potem ko je državno tožilstvo odstopilo od pregona, ker ni bilo dokazov, da bi navedeni storil kazniva dejanja. V zvezi s tem postopkom je bil gospod A.P. tudi v priporu od 20. do 24.9.1991. Navedeni sklep preiskovalnega sodnika o ustavitvi preiskave zoper gospoda A.P. je postal pravnomočen dne 23.4.1997." Višje sodišče v Ljubljani je s sklepom z dne 11.9.1997 pritožbo zagovornika obdolženega A.P. zavrnilo kot neutemeljeno.

Zoper ta pravnomočen sklep je zagovornik obdolženega A.P. zaradi kršitve kazenskega zakona in zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) dne 3.10.1997 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in izpodbijano pravnomočno odločbo spremeni tako, da sporočilo preoblikuje tako, da bo vsebovalo tudi izrečno navedbo, da je bila obdolžencu neutemeljeno odvzeta prostost, podredno pa, da odločbi obeh sodišč razveljavi in zadevo vrne (sodišču prve stopnje) v novo odločanje.

Vrhovni državni tožilec V.B. v odgovoru z dne 15.10.1997, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, navaja, da obdolženčev zagovornik nima prav, ko trdi, da bi sodišče moralo v objavi za časopis izrecno navesti, da je bil odvzem prostosti neutemeljen. Po določbi 1. odstavka 543. člena ZKP namreč zadostuje sporočilo o odločbi, iz katere to dejstvo izhaja. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj zagovornikovo zahtevo zavrne.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Ni se mogoče strinjati z vložnikom zahteve, da je sodišče v pravnomočni odločbi kršilo materialni zakon, ker v sporočilu o odločbi ni še posebej navedlo tudi tega, da je bila obdolžencu neutemeljeno odvzeta prostost. Določbe 543. člena ZKP se nanašajo na posebno obliko povrnitve moralne škode (reparacije) in so namenjene, kakor utemeljeno poudarja zagovornik odbolženega A.P., zagotovljanju javne rehabilitacije tiste osebe, ki ji je bila neutemeljeno odvzeta prostost in je bilo z načinom prikazovanja primera v sredstvih javnega obveščanja prizadeto njeno dobro ime. Sodišče objavi v časniku ali drugih sredstvih javnega obveščanja sporočilo o odločbi, iz katere izhaja neutemeljenost odvzema prostosti, če so izpolnjeni taksativno našteti pogoji (njihova danost v obravnavani zadevi ni sporna) iz 1. odstavka citirane določbe. S tem da je sodišče v sporočilu zapisalo, da je bil kazenski postopek zoper obdolženega A.P. s sklepom preiskovalnega sodnika pravnomočno ustavljen, je navedlo tisto odločbo iz 1. točke 1. odstavka 542. člena ZKP, iz katere v povezavi z navedbo, da je bil v zvezi s tem kazenskim postopkom obdolženi A.P. v priporu od 20. do 24.9.1991, izhaja, da je bila obdolžencu nautemeljeno odvzeta prostost. Na ta način je sodišče ravnalo v skladu z določbo 1. odstavka 543. člena ZKP, in ne glede na posebnosti jezika prava, ni bilo dolžno še izrecno navesti ter na ta način komentirati svojo odločitev o ustavitvi postopka, da je bila obdolženemu A.P. neutemeljeno odvzeta prostost. Pravilno je zato stališče v odločbi sodišča druge stopnje, da vsebina sporočila, kot ga je oblikovalo prvostopno sodišče, ustreza namenu javne rehabilitacije po 543. členu ZKP, tako da je s tega vidika napadena pravnomočna odločba zakonita.

Preiskovalni sodnik Temeljnega sodišča v Ljubljani je s sklepom z dne 22.9.1991 zoper obdolženega A.P. iz razloga po 3. točki (iz obrazložitve je očitno, da gre za 2. točko) 2. odstavka 191. člena ZKP-77 odredil pripor, senat istega sodišča pa je s sklepom z dne 24.9.1991 ugodil pritožbi obdolženčevega zagovornika in - po ugotovitvi, da koluzijska nevarnost ni podana - prvostopenjski sklep spremenil tako, da zoper A.P. ni odredil pripora. Objavo sporočila o tej odločbi, v kateri je bilo izrecno ugotovljeno, da priporni razlog po 2. točki 2. odstavka 191. člena ZKP-77 zoper obdolženega A.P. ni bil podan in s tem, da je bil v navedenem času obdolženec neutemeljeno v priporu, pa njegov zagovornik ni zahteval. Po stališču zagovornika obdolženega A.P. je bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP podana zato, ker obe sodišči obrazlagata, da je v sporočilu, navedenem v izreku, vsebovana izjava o neutemeljenosti odvzema prostosti, čeprav take izjave ni. Take utemeljitve, kot jo navaja obdolženčev zagovornik, obrazložitev prvostopenjskega sklepa ne vsebuje. Prav nobenega nasprotja pa ni med vsebino sporočila o odločbi in ugotovitvijo v drugostopenjskem sklepu, da iz sklepa o ustavitvi preiskave izhaja, da je bil obdolženec neutemeljeno priprt. Z uveljavljanjem te bistvene kršitve določb kazenskega postopka vložnik zahteve tudi ni mogel uspeti.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da nista podani kršitvi zakona, na kateri se sklicuje zagovornik obdolženega A.P. v svoji zahtevi, zato je njegovo zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.