Jedro

Ko izvaja dokaz z ogledom, mora izvedenec k ogledu povabiti pravdni stranki, saj v tej fazi raziskuje dejstva in nato o njih poroča.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo plačilo vtoževanega zneska 4.211,42 EUR s pripadajočimi obrestmi. Toženi stranki je naložilo še plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 785,99 EUR, ki jih je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper navedeno sodbo je vložila pravočasno pritožbo tožena stranka. Uveljavljala je pritožbene razloge zmotne uporabe materialnega prava, nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in bistvene kršitve določb postopka. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Podrejeno je predlagala, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

3. Tožeča stranka je vložila odgovor na pritožbo. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in izpodbijano sodbo potrdi.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Iz dejanskih ugotovitev izpodbijane sodbe izhaja, da tožeča stranka kot odgovornostna zavarovalnica zahteva povračilo izplačane zavarovalnine in odškodnine za prometno nesrečo z dne 13. 12. 2007 v Ljubljani. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je do nesreče prišlo na štirikrakem križišču, pri katerem je zamik obeh stranskih cest 4,5 m glede na priključitev na prednostno cesto. Oba udeleženca prometne nezgode sta imela v smeri svoje vožnje postavljen prometni znak „ustavi“. Voznik A. A. (zavarovanec tožeče stranke) je peljal po ulici B. navzdol do križišča s prednostno enosmerno ulico C. ter je nameraval prečkati križišče in nadaljevati pot po ulici D., medtem ko je voznica E. E. pripeljala po ulici D. navzgor do križišča s prednostno enosmerno ulico C., kjer je zavila levo na ulico C. Vozili sta trčili na križišču na navedeni prednostni enosmerni cesti. Voznica E. E. je na mestu trčenja že poravnala svoje vozilo z osjo enosmerne prednostne ceste ulice C., medtem ko je voznik A. A. vozil diagonalno čez prednostno enosmerno cesto ulico C. ter s prednjim desnim delom trčil v zadnji desni del vozila voznice E. E. Sodišče prve stopnje je odločitev oprlo na ugotovitve izvedenca cestnoprometne stroke F. F., ki je naredil časovno potno analizo nezgodnega dogajanja. Na podlagi izračuna dinamike gibanja je ugotovil, da je voznica E. E. vozila od mesta na katerem je speljala do mesta trka na poti 11,1 m, v času 4,00 sekunde in pri tem pospešila do hitrosti 22,7 km/h ter da je voznik A. A. vozil od mesta na katerem je speljal do mesta trka na razdalji 5,7 m, v času 3,00 sekunde in pri tem pospešil do hitrosti 16,2 km/h. Ugotovil je tudi, da sta imela oba udeleženca iz zaustavljenega vozila pri prometnem znaku STOP možnost videti vozilo drug drugega, nato pa spremljati smer in dinamiko gibanja drug drugega in pri tem z običajnim ukrepanjem (zmanjšanje hitrosti, izogibanje ali celo zaustavitev) preprečiti trčenje. Hkrati je ugotovil, da je voznik A. A., glede na telesne poškodbe voznika in njegovega sopotnika ter glede na poškodbe na vozilu, ob nesreči vozil s hitrostjo, ki je bila večja od izračunane hitrosti 16,2 km/h. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je za obravnavano prometno nesrečo odgovorna zavarovanka tožene stranke E. E., saj je sekala smer vožnje A. A., pri čemer je imela v trenutku, ko je speljala, njegovo vozilo v vidnem polju na nasprotni strani prednostne ceste, na katero se je vključevala z zavijanjem na levo, zato bi mu morala pustiti prednost.1

6. Kot izhaja iz povzete obrazložitve je sodišče prve stopnje izpodbijano sodbo oprlo na izvedensko mnenje izvedenca F. F., ki je izhajal iz predpostavke, da sta udeleženca svoji vozili zaustavila na stičišču cest in nato iz mirovanja nadaljevala z vključevanjem v promet čez in na prednostno enosmerno cesto (točka 5. izvedenskega mnenja). Ob upoštevanju te predpostavke je nato izvedenec F. F. ugotovil, da sta imela oba voznika ob ustavitvi vozila možnost videti drug drugega ter nato med vožnjo spremljati smer in dinamiko gibanja drug drugega. Iz navedenega zato sledi sklep, da je zavarovanka tožene stranke sekala smer vožnje nasproti vozečemu vozilu.

7. Ugotovitev izvedenca, da tak potek nezgode ni sporen, je napačna, saj so se v tem delu navedbe pravdnih strank razlikovale. Tožeča stranka je trdila, da je zavarovanka tožene stranke spregledala vozilo zavarovanca tožeče stranke, ker je pozornost posvečala vozilom na desni, ki so prihajali po prednostni cesti, na kar je pozabila preveriti, ali je cesta s smeri G. še vedno prosta (list. št. 2).2 Tožena stranka, na drugi strani, pa je trdila, da zavarovanec tožeče stranke A. A. ni upošteval prometnega znaka STOP (list. št. 21). Trdila je, da je potem, ko se je voznica E. E. s svojim vozilom že vključila na prednostno cesto, pripeljal z njene desne po neprednostni cesti z veliko hitrostjo, pri čemer se pred prečkanjem prednostne ceste ni ustavil, temveč je z nezmanjšano hitrostjo trčil v zadnji del vozila E. E. (list. št. 43, list št. 129). Meni, da zato voznica E. E. ob vključevanju na prednostno cesto ni videla in ni mogla videti prihajati zavarovanca tožeče stranke A. A. po neprednostni cesti, posledično pa tudi ni imela možnosti preprečiti trčenja.

8. Glede poteka nezgode sta si tudi izpovedbi obeh voznikov nasprotovali. A. A. je izpovedal, da je pri stop znaku ustavil, saj je bilo tedaj na prednostni cesti nekaj vozil, čez križišče pa je videl vozilo voznice E. E., ki ni imelo vključeno smernika (kar je potrdil njegov sopotnik). Hitrosti vozila pred nezgodo ne voznik niti njegov sopotnik nista znala oceniti („Je malenkost naklona. In jaz dam avtomatsko v drugo, večja je malo hitrost. Samo zdaj govorimo ne vem, ne bom nič rekel, ampak to je res minimalno.“ - izpovedba voznika A. A. na list. št. 74 ter še „Jaz se vozim 50 po tej strani, 50 po drugi strani, to je „ad acta“ - izpovedba voznika A. A. na list. št. 75). Voznica E. E. pa je nasprotno izpovedala (izjavila), da sta bili tedaj, ko se je ustavila pred križiščem in prižgala levi smernik, prosti tako prednostna cesta kot neprednostna cesta iz smeri G. Šele tedaj, ko je že zavila in bila že tudi poravnana na prednostni cesti, je videla senco avtomobila voznika A. A., ki je čez križišče drvel z nezmanjšano hitrostjo („več kot 30km/h“ - izpovedba voznice E. E. na list. št. 80), zaradi česar je imela občutek, da „pikira“ nanjo. Voznik A. A. se je ustavil šele, ko se je zaletel v njeno vozilo, ne pa pred tem na križišču. 9. Izvedensko mnenje izvedenca F. F. izhaja iz predpostavke, da sta oba voznika svoji vozili zaustavila na stičišču cest in na podlagi te predpostavke poda izračun dinamike gibanja, po katerem naj bi voznik A. A. od mesta na katerem je speljal do mesta trka (ob običajnem pospeševanju z enakomernim pospeškom) pospešil do hitrosti 16,2 km/h. Izvedenec F. F. hkrati sam ugotavlja, da se je, glede na posledice nezgode, vozilo voznika A. A. na mestu trka gibalo z večjo hitrostjo od izračunane. Navedeno je izvedenec ugotovil v primerjavi z nastalimi poškodbami na vozilu voznika A. A. (vozilo je bilo v prometni nesreči tako poškodovano, da ni bilo sposobno za varno udeležbo v cestnem prometu) ter glede na telesne poškodbe, ki sta jih utrpela voznik in sopotnik v vozilu (zaradi posledic nezgode sta bila oba tri mesece in pol na bolniškem staležu).

10. Po presoji pritožbenega sodišča že ugotovljene posledice nezgode na vozilu in poškodbe udeležencev v nezgodi mečejo senco dvoma na takšen potek nezgode, po katerem naj bi voznik A. A. zaustavil svoje vozilo na stičišču cest ter nato iz mirovanja nadaljeval z vključevanjem v promet. Kot opozarja tožena stranka v pritožbi, to še dodatno velja glede na izrecno ugotovitev izvedenca, da je bila hitrost vozila voznika A. A. na mestu nezgode večja od izračunane ob običajnem pospeševanju. Pri tem se je po ugotovitvah izvedenca vozišče, gledano v smeri voznika A. A., spuščalo po 12% klancu navzdol, med tem ko se je vozišče, gledano v smeri vožnje voznice E. E., dvigalo po klancu 8% in je klančina ob stiku s prednostno cesto znašala 2,5%. Nadalje se dvom vzpostavlja tudi glede na samo mesto trčenja in mehanizem trčenja. Voznica E. E. je namreč zavila levo na prednostno cesto in svoje vozilo poravnala z osjo enosmerne prednostne ulice C. ter bila do mesta trka na poti 11,1 m, medtem ko naj bi voznik A. A. v istem času („Jaz peljem, gospa tudi spelje: POK je naredilo.“ - izpovedba voznika A. A. na list. št. 73) do mesta trka diagonalno čez križišče prevozil zgolj razdaljo 5,7 m. Tako je bilo ugotovljeno tudi, da je voznik A. A. s sprednjim desnim delom vozila trčil v zadnji desni bočni del vozila E. E., torej da se je vozilo E. E. v času trčenja že nahajalo pred vozilom A. A. 11. V zvezi z izpovedbo voznika A. A. in njegovega sopotnika, da voznica E. E. ni imela vključenega levega smernega kazalca, pa se zastavlja vprašanje, ali bi to nasproti vozeči voznik in njegov sopotnik sploh lahko videla, seveda pod predpostavko, da drži očitek tožene stranke o vožnji A. A. s preveliko hitrostjo in spregledu prometnega znaka ustavi. Voznica E. E. namreč trdi, da v času, ko je vozilo ustavila, na nasprotni strani v križišču ni bilo nobenega vozila. Nenazadnje je vprašljivo tudi pojasnilo voznika A. A., da je pričakoval, da bo voznica E. E. peljala naravnost čez križišče, saj je v smeri vožnje voznice E. E. znak obvezna smer zavijanja na levo, vozniku A. A. pa je, po lastni izpovedbi, cesta dobro poznana.

12. Glede na ugotovitev izvedenca F. F., da je preglednost v smeri G., iz katere je pripeljal voznik A. A., največ na razdalji 36 m, je očitek voznici E. E., da pri zavijanju na levo ni pustila prednosti nasproti vozečemu vozilu, odvisen od ugotovitve, ali je voznik A. A. vozil v skladu s cestnoprometnimi predpisi. V kolikor bi sodišče ugotovilo, da je voznik A. A. vozil tako, kot mu to očita tožena stranka: s (pre)veliko hitrostjo in ne da bi se ustavil pred križiščem s prednostno cesto, bi bili ti kršitvi lahko v vzročni zvezi s prometno nezgodo, saj se v takem primeru postavlja pod vprašaj ugotovitev, da bi voznica E. E. iz zaustavljenega vozila na STOP znaku lahko videla nasproti vozeče vozilo A. A. Sodišče prve stopnje je zato očitke tožene stranke, ki so bili uperjeni zoper A. A., zmotno štelo kot nerelevantne za odločitev v zadevi.

13. Tožena stranka je na navedene očitke že opozorila v pripombah na izvedensko mnenje, vendar pa izvedenec nanje v dopolnitvi izvedenskega mnenja ni odgovoril. Sodišče prve stopnje bo moralo zato v ponovljenem postopku razčistiti sporna vprašanja, pri čemer bo najprej treba ponoviti dokazovanje z izvedencem (drugi odstavek 254. člena ZPP). Izvedenec F. F. naj izvedensko mnenje dopolni tako, da izhaja tudi iz predpostavke, da se je prometna nezgoda zgodila na način, kot ga opisuje tožena stranka.

14. Tožena stranka v pritožbi navaja še, da je izvedenec F. F.3 pred izdelavo mnenja opravil ogled na kraju samem, vendar pa tožena stranka na ogled ni bila vabljena in posledično ni mogla biti na kraju samem seznanjena z vsebino, načinom in okoliščinami ogleda, da bi pri izvedbi le-tega lahko sodelovala. V konkretnem primeru je izvedenec opravil ogled, na katerega je povabil zgolj udeleženca prometne nezgode (A. A. in E. E.), ne pa tudi pravdni stranki.

15. Izvedenčeva aktivnost v zvezi z izvidom je namreč takšna, da v tej fazi izvedenec raziskuje dejstva in o njih poroča; v izvidu je to, kar je izvedenec videl in kar še vidi (predmet neposredno zaznava s svojimi čutili in poroča s svojimi čutili in poroča o svojih vtisih), zaradi česar je to delovanje v resnici pričevanje. Tako v bistvu izvaja dokaz z ogledom, zaradi česar je prav, da v takem primeru k ogledu povabi pravdni stranki.4

16. Tudi ta pritožbeni očitek je zato po presoji pritožbenega sodišča utemeljen. Izvedenec bo moral pred izdelavo dopolnitve izvedenskega mnenja še enkrat opraviti ogled, na katerega naj (poleg prič A. A. in E. E.) povabi tudi pravdni stranki. Že izdelano izvedensko mnenje, ki sloni na predpostavki, da sta se obe vozili ustavili na stičišču cest, naj zato tudi v tem delu po potrebi dopolni oziroma popravi tako, da upošteva tudi ugotovitve, do katerih bo prišel na ponovno opravljenem ogledu, na katerem bosta imeli pravdni stranki možnost sodelovati.

17. Po presoji pritožbenega sodišča je pritožba tožene stranke iz navedenih razlogov utemeljena. Sodišče prve stopnje ni ravnalo v skladu z drugim odstavkom 254. člena ZPP, kar je tožena stranka vsebinsko uveljavljala v pritožbi, navedena kršitev pa je vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe (prvi odstavek 339. člena ZPP). Ker bo treba dokazni postopek v bistvenem delu dopolniti, je treba zadevo vrniti v ponovno sojenje pred sodiščem prve stopnje. Pritožbeno sodišče kršitve glede na njeno naravo ne more samo odpraviti, saj bi sicer poseglo v pravico strank do pravnega sredstva.

18. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (četrti v zvezi s tretjim odstavkom 165. člena ZPP).

1 Voznik mora pri vključevanju v cestni promet ali v promet na prednostno cesto pustiti mimo vsa vozila, ki vozijo po prometnem pasu, na katerega se vključuje, pri prečkanju prometnega pasu pa vozila, katerih smer vožnje seka; 1) kadar se vključuje v promet na prednostni cesti s ceste, ki je s predpisano prometno signalizacijo označena kot neprednostna (1. točka prvega odstavka 56. člena ZPrCP). 2 Tožeča stranka pri tem povzema mnenje izvedenca H. H., ki ga je ta podal v postopku pred Okrajnim sodiščem v Trbovljah opr. št. ZSV 8/2018. Analiza poteka nezgode, ki jo je podal izvedenec H. H., sloni na predpostavkah, da je voznik A. A. pred križiščem vozil povprečno 30km/h ter da je pred prednostno cesto ustavil. 3 V zvezi z izvedenskim mnenjem z dne 2. 4. 2014 izvedenca H. H. je treba dodati, da pravdni stranki pri njegovi izdelavi nista imeli možnosti sodelovati, saj je bilo izdelano v prekrškovnem postopku ZSV 8/2018 pri Okrajnem sodišču v Trbovljah. Poleg tega pa tudi ni mogoče spregledati, da ni obrazloženo na način, ki bi omogočal preizkus in kritično presojo, tako kot to nalagajo pravila ZPP o dokazovanju z izvedencem, zato sodišče v tem postopku tudi iz tega razloga nanj svoje odločitve ne more opreti. 4 J. Zobec; Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, druga knjiga, GV Založba, Ljubljana 2006, str. 494.