Jedro

Kupoprodajna pogodba za nepremičnino, ki je v solasti tretjega, ni v tem delu nična. Prodaja tuje stvari pogodbenike veže. Ne gre za nedopusten predmet pogodbe.

Izrek

Pritožba tožeče stranke se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Prvostopno sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na ugotovitev, da naj bi bila kupoprodajna pogodba z dne ..., sklenjena med pravdnima strankama, nična v delu, ki se nanaša na prodajo parc. št. ... k.o. ... do 3/7, v posledici česar naj bi bila tožena stranka tudi dolžna plačati tožeči stranki temu sorazmerni znesek kupnine v višini ... SIT. Glede na zavrnjeni tožbeni zahtevek pa je tožeči stranki naložilo, da je dolžna povrniti toženi stranki pravdne stroške.

Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka po pooblaščencu. V pritožbi navaja, da je prodaja tuje stvari dopustna le pod posebnimi pogoji, v nobenem primeru pa ne, če gre za nepremičnino. Za pridobitev lastnine na podlagi kupoprodajne pogodbe mora namreč imeti kupec tudi pridobitni način, to je vpis lastništva v zemljiški knjigi. V obravnavanem primeru je tožena stranka vedela, da ni lastnica nepremičnine do 3/7, saj je bila v zvezi s tem izdana pravnomočna sodba, tožnik pa ni bil stranka v pravdi, v kateri je bila taka sodba izdana, zato za te okoliščine ni vedel. Nepremičnino je imel namreč v posesti B.K. in ne tožnik. Dejanska podlaga tožbe je v trditvi, da je tožena stranka razpolagala s tujo lastnino, zato gre za očitno nedopustnost predmeta obveznosti. Tako razpolaganje je v nasprotju z veljavnimi predpisi, najmanj pa v nasprotju z moralo in ustavnimi načeli te družbe. Početje tožene stranke je nedopustno, zato je pogodba nična po 47. in 49. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Posledica ničnosti pogodbe pa je vrnitev denarja za ta del nepremičnine po vrednosti na dan izdaje sodbe, najmanj pa vrnitev dela kupnine z obrestmi od plačila dalje. Stališče sodišča, da je tožnik vedel za tuje solastništvo, ni podkrepljeno niti pravno upoštevno v tem sporu.

Pritožba ni utemeljena.

Dejanska podlaga tožbe je, kot to ponovno poudarja pritožba tožeče stranke, trditev, da je kupoprodajna pogodba za stanovanjsko hišo v S..., stoječo na parc. št. ... k.o. S... nična do 3/7, ker v tem deležu ta nepremičnina ob sklenitvi pogodbe ni bila last tožene stranke. V posledici tega zahteva tožeča stranka vrnitev sorazmernega dela kupnine. V tožbi zatrjuje, da je pogodba nična, ker nasprotuje pravnemu redu, v pritožbi pa, da zato, ker gre za nedopusten predmet obveznosti in ker je ravnanje tožene stranke, ki naj bi za lastništvo tretjih vedela, nepošteno in iz moralnega vidika zavržno. Vendar pa je prvostopno sodišče povsem pravilno že v izpodbijani sodbi pojasnilo tožeči stranki, da po 460. členu ZOR prodaja tuje stvari veže pogodbenika, le da lahko kupec, ki ni vedel, ali mogel vedeti, da je stvar tuja, razdre pogodbo, če zaradi tega ne more doseči njenega namena in zahteva odškodnino. Kupec, ki stvar obdrži, pa lahko uveljavlja jamčevanje za pravne napake, kot je to predvideno v členih od 508 do 515 ZOR. Vendar pa v obravnavanem primeru tožeča stranka sankcij za pravne napake, kot so predvidene v navedenih določilih, v tem postopku ne uveljavlja. Stališče tožeče stranke, da je sporna pogodba do 3/7 nična, je torej materialnopravno zmotno. Ker je prvostopno sodišče zato povsem pravilno zavrnilo zahtevek za ugotovitev ničnosti pogodbe in iz tega izvirajoči zahtevek za vrnitev 3/7 kupnine, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (368. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP).