Jedro

Vročilnica je javna listina, ki v skladu z 224. členom ZPP dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje, t.j. da je bilo sodno pisanje vročeno in kdaj je bilo vročeno. Dovoljen je nasproten dokaz. Sodna praksa je že večkrat izrekla, da je ta dokaz mogoče ovreči samo z določno in z dokazi podprto trditvijo o razlogih za njeno neverodostojnost, ne pa s posplošenim zanikanjem prejema sodne pošiljke.

Izrek

Pritožba tožene stranke se zavrne in se izpodbijana zamudna sodba v celoti potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano zamudno sodbo razsodilo pod točko 1. da skupno premoženje pravdnih strank kot bivših zakoncev obsega nepremičnini parcela 941 in 943, obe k.o. ..., pod točko 2., da delež tožeče stranke na ugotovljenem skupnem premoženju znaša 50%, delež tožene stranke pa 50%, pod točko 3. pa je toženi stranki še naložilo, da je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v višini 740,86 EUR v roku 15 dni po prejemu sodbe prve stopnje, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila, vse pod izvršbo.

2. Zoper uvodoma navedeno zamudno sodbo se je pritožila tožena stranka (v nadaljevanju: toženec), ki zamudno sodbo izpodbija v celoti, brez izrecne navedbe pritožbenih razlogov. V pritožbi najprej izpostavlja, da od sodišča razen te zamudne sodbe ni prejel nobene pošte. Pojasnjuje, da je sicer pogosto odsoten, ker se zdravi v V. na psihiatriji. V nadaljevanju pritožbe še navaja, da sta se z bivšo ženo (t.j. tožnico) dogovorila, da njej pripada hiša, ki je pisana na njo, njegova pa je hiša, v kateri trenutno tudi živi, kasneje pa mu je tožnica začela po SMS sporočilih groziti, da ga bo njen partner vrgel na cesto, če se ne izseli v roku enega tedna in ne pospravi svojih stvari iz njene hiše, pri čemer se v njeni hiši nahaja njegov kovček in trije čebelji panji. Sam se je na te grožnje odzval tako, da ji je odgovoril, da ji bo polomil noge, če ga je s tem novim partnerjem varala že pred razvezo. Toženec v pritožbi še navaja, da je položnice za tožničino hišo plačeval dve leti po njenem odhodu, pri čemer so ti stroški znašali 28,00 EUR mesečno, plačeval pa je še davek na zemljišče, nič od tega pa mu tožnica ni plačala. Navaja še, da je v hišo, v kateri trenutno živi, vložil v enkratnem znesku 10.000,00 EUR, ki jih je prejel kot odškodnino v Nemčiji, pa tudi, da je za tožničino hišo najel kredit v višini 9.500,00 EUR, 4.000,00 EUR pa si je sposodil še pri njeni pokojni mami. Izposojeni znesek 4.000,00 EUR in še od 3.000,00 do 4.000,00 EUR toženčevega denarja pa je tožnica brez njegove vednosti odnesla (ukradla), ko je odšla stran.

3. Tožnica na pritožbo toženca ni odgovorila.

4. Pritožba toženca ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje v skladu s 1. in 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) preizkusi sodbo prve stopnje v delu, ki se pritožbeno izpodbija in v mejah razlogov, ki so v pritožbi navedeni, pri tem pa po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., deloma 11. ter iz 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Zamudna sodba se v skladu z določbo 2. odstavka 338. člena ZPP ne more izpodbijati iz pritožbenega razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

6. Sodišče prve stopnje je izdalo izpodbijano zamudno sodbo, ker je po ugotovitvi, da toženec ni odgovoril na tožbo, zaključilo, da so izpolnjene še vse ostale predpostavke za izdajo zamudne sodbe, navedene v prvem odstavku 318. člena ZPP: 1. da je bila tožencu tožba pravilno vročena v odgovor; 2. da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati (tretji odstavek 3. člena ZPP); 3. da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi; ter 4. da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložila sama tožnica, ali z dejstvi, ki so splošno znana.

7. S pritožbenimi navedbami, da od sodišča prve stopnje, razen izpodbijane zamudne sodbe, ni prejel nobene pošte in da je sicer pogosto odsoten, ker se zdravi v Vojniku na psihiatriji, toženec smiselno izpodbija obstoj prvega pogoja iz 318. člena ZPP za izdajo zamudne sodbe, t.j. da je bila tožencu tožba pravilno vročena v odgovor. Kot izhaja iz podatkov v spisu in iz razlogov izpodbijane zamudne sodbe je bila tožencu na naslovu P..., poizkušena vročitev tožbe s prilogami in pozivom na odgovor na tožbo dne 25. 1. 2019. Ker pisanja ni bilo mogoče osebno vročiti po 1. odstavku 142. člena ZPP, niti po 140. členu ZPP, je vročevalec ravnal po 3. odstavku 142. člena ZPP in v hišnem predalčniku pustil obvestilo, v katerem je navedeno, kje je pisanje, in rok 15 dni, v katerem mora naslovnik pisanje dvigniti. Ker toženec pisanja ni dvignil v 15 dneh, je vročevalec po preteku tega roka dne 11. 2. 2019 pustil pisanje v hišnem predalčniku naslovnika. V skladu s 4. odstavkom 142. člena ZPP je fikcija vročitve nastopila petnajsti dan po dne 25. 1. 2019 puščenem obvestilu in se šteje, da je bila vročitev opravljena dne 9. 2. 2019, na kar je bil naslovnik v obvestilu opozorjen.

8. Vročilnica je javna listina, ki v skladu z 224. členom ZPP dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje, t.j. da je bilo sodno pisanje vročeno in kdaj je bilo vročeno. Dovoljen je nasproten dokaz. Sodna praksa je že večkrat izrekla, da je ta dokaz mogoče ovreči samo z določno in z dokazi podprto trditvijo o razlogih za njeno neverodostojnost, ne pa s posplošenim zanikanjem prejema sodne pošiljke.1 Na tožencu je bilo tako breme, da dovolj konkretizirano izpodbija pravilnost izpolnjene vročilnice, vendar tega v pritožbi ni storil, saj je zgolj pavšalno navajal, da je pogosto odsoten, ker se zdravi v Vojniku na psihiatriji. Tako niti ni konkretizirano trdil, da je bil ravno v času, ko se mu je vročala tožba v odgovor, na bolnišničnem psihiatričnem zdravljenju, za te svoje trditve pa tudi ni ponudil prav nobenega dokaza2. S takšnimi povsem golimi pritožbenimi navedbami pa ne more vzbuditi dvoma v verodostojnost vročilnice in s tem dvoma v pravilnost vročitve tožbe v odgovor. To pa pomeni, da je prvi pogoj iz 318. člena ZPP za izdajo zamudne sodbe izpolnjen.

9. Rok za vložitev odgovora na tožbo 30 dni se je tako tožencu iztekel v ponedeljek 11. 3. 2019, vendar v navedenem roku, kar pritožbeno niti ni sporno, odgovora na tožbo ni vložil. 10. Zamudna sodba sankcionira toženčevo pasivnost, če na tožbo ne odgovori v zakonsko določenem roku (1. odstavek 318. člena ZPP). Sodišče resničnosti trditev tožnika o pravno relevantnih dejstvih ne preizkuša, saj sodba temelji na neovrgljivi domnevi, da toženec s svojo pasivnostjo priznava dejanske navedbe, na katere tožnica opira svoj tožbeni zahtevek. Zato sodbe ni mogoče izpodbijati zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 338. člena ZPP). Ravno to pa poskuša toženec, ki v pritožbi izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, zatrjuje obstoj dogovora o delitvi skupnega premoženja, obstoj terjatev toženca do tožnice tako iz naslova skupnega premoženja kot tudi iz naslova njegovega posebnega premoženja. Ta pritožbeni razlog pa - kot je bilo že zgoraj navedeno - ni dopusten, zato se pritožbeno sodišče do njegovih pritožbenih navedb podrobneje ne opredeljuje, saj so v nasprotju z bistvom instituta zamudne sodbe.

11. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani zamudni sodbi najprej povsem pravilno zaključilo, da s postavljenim zahtevkom tožnica lahko razpolaga, pa tudi, da je v tem konkretnem primeru zadostila trditvenemu in dokaznemu bremenu za utemeljenost zahtevka na ugotovitev obsega skupnega premoženja bivših zakoncev in deležev na njem. Materialnopravno podlago tovrstnemu zahtevku predstavljajo določila 2. odstavka 51. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju: ZZZDR), ki določajo, da je premoženje, ki ga zakonca pridobita z delom v času trajanja zakonske zveze, njuno skupno premoženje in določbe 59. člena ZZZDR, ki določa da se pri delitvi skupnega premoženja šteje, da sta deleža zakoncev na skupnem premoženju enaka, zakonca pa lahko dokažeta, da sta prispevala k skupnemu premoženju v drugačnem razmerju.

12. Toženec je s svojo pasivnostjo povzročil, da je nastopila fikcija, na podlagi katere se tožnikove trditve štejejo za resnične (l. odstavek 214. člena ZPP). V postopku za izdajo zamudne sodbe zato sodišče ne ugotavlja dejanskega stanja, ampak za podlago zamudne sodbe vzame dejansko stanje, ki je navedeno v tožbi, v kolikor ni v nasprotju z dokazi, ki jih je predložila sama tožeča stranka ali z dejstvi, ki so splošno znana. Glede na trditve tožnice, da sta pravdni stranki bivša zakonca, ki sta bila poročena od 26. 12. 1987 do 30. 3. 2018, ko je bila njuna zakonska zveza razvezana s sodbo Okrožnega sodišča v Celju opr.št. IV P 637/2017, da sta v času trajanja zakonske zveze ustvarila skupno premoženje, ki obsega stanovanjsko hišo z okolico na naslovu P... (nepremičnina katastrska občina ... parcela 941), ter stanovanjsko hišo z okolico na naslovu O... (nepremičnina katastrska občina ... parcela 943), da sta nepremičnini s skupnimi sredstvi kupili okoli leta 1993 in drugo v letih 2007-2008, torej v času trajanja zakonske zveze, da sta s skupnimi denarnimi sredstvi in delom v celoti uredili in obnovili tako stanovanjsko hišo kot njeno okolico, je tako ob pravilni uporabi materialnega prava kljub dejstvu, ki ga navaja tožnica, da sta nepremičnini v zemljiški knjigi formalno vpisani kot izključna lastnina ene oziroma druge pravdne stranke, povsem utemeljen tožbeni zahtevek tožnice, da obe omenjeni nepremičnini predstavljata skupno premoženje pravdnih strank, saj sta ga pridobila kot zakonca v času trajanja zakonske zveze in sicer z delom oziroma s sredstvi, ki izvirajo iz dela. Ob trditvah tožnice, da na skupnem premoženju priznava tožencu enak delež, kot je zakonska domneva (člen 59/1 ZZZDR), pa je po materialnem pravu utemeljen tudi nadaljnji tožbeni zahtevek tožnice, da znaša delež tožnice na skupnem premoženju 50%, delež toženca pa prav tako 50%.

13. Kot v izpodbijani zamudni sodbi ugotavlja že sodišče prve stopnje, je tožnica tožbi priložila kopijo Sodbe v imenu ljudstva in sklepa Okrožnega sodišča v Celju opr.št. IV P 637/2017 z dne 30.3.2018 (o razvezi zakonske zveze med pravdnima strankama), ter redni izpis iz ZK za nepremičnine ID znak parcela ... 941 in ID znak parcela ... 943. Sodišče prve stopnje je tudi povsem pravilno zaključilo, da navedeni dokazi niso v nasprotju z navedbami tožnice v tožbi.

14. Tako se izkaže, da so bili v tem konkretnem primeru izpolnjeni prav vsi pogoji za izdajo izpodbijane zamudne sodbe, zato je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo toženca zavrnilo in potrdilo izpodbijano zamudno sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), saj niso podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP).

15. To velja tudi za stroškovno odločitev sodišča prve stopnje, vsebovano v zamudni sodbi, ki je toženec s pritožbo ni konkretizirano vsebinsko izpodbijal. 16. Izrek o stroških pritožbenega postopka je odpadel, saj toženec, ki tudi sicer s pritožbo ni uspel, pritožbenih stroškov ni priglasil. 1 Primerjaj sodbo VS RS II Ips 374/2000, sodbo in sklep Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 3130/2014, sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1200/2019 in druge. 2 Prav nasprotno. Po pozivu sodišča prve stopnje, da naj predloži dokazilo o sprejemu oziroma zdravljenju v bolnišnici, je z vlogo z dne 10. 7. 2019 sodišču pojasnil, da se zdravi zgolj ambulantno in da ni bil v bolnišnici).