Jedro

Ker gre po vsebini tožnikove revizije za zatrjevanje kršitev pravil upravnega postopka, ki se nanašajo na samo izdajo uporabnega dovoljenja, jih revizijsko sodišče ni presojalo, saj je v okviru revizije pristojno zgolj za presojo kršitev pravil postopka pri odločanju v upravnem sporu. Revizijsko sodišče pa se v celoti strinja s presojo sodišča prve stopnje, da zatrjevane nepravilnosti v postopku izdaje uporabnega dovoljenja ne predstavljajo razlog za izrek ničnosti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 17.11.2005, s katero je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnika zoper odločbo Upravne enote Piran, št. 351-480/2004 z dne 23.5.2005. Z navedeno odločbo je upravni organ prve stopnje zavrnil tožnikovo zahtevo za izrek ničnosti odločbe Upravne enote Piran - uporabno dovoljenje z dne 17.5.2004. Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi povzema vsebino 279. člena ZUP in navaja, da v obravnavanem primeru niso izpolnjeni v tej zakonski določbi določeni pogoji za izrek ničnosti odločbe. Z razlogi, ki sta jih za zavrnitev zahteve oziroma pritožbe navedla upravni organ prve stopnje in tožena stranka, se sodišče prve stopnje strinja in jih zato ne navaja ponovno (2. odstavek 67. člena ZUS). Ugovore, ki se nanašajo na nestrokovno izvedeno sanacijo in na okoliščine in pomanjkljivosti, ki naj bi bile storjene v postopku izdaje uporabnega dovoljenja, sodišče prve stopnje ni presojalo, saj nepravilno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje ni razlog za izrek ničnosti. Neutemeljena pa je tudi tožnikova navedba, da bi se morala njegova vloga z dne 20.12.2004 šteti kot predlog za obnovo postopka. Tožnik je namreč na poziv upravnega organa, da vlogo dopolni, v svojem odgovoru z dne 29.12.2004, izrecno navedel, da uveljavlja ničnost uporabnega dovoljenja.

Tožnik v pritožbi zoper izpodbijano sodbo uveljavlja pritožbene razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kršitve načela materialne resnice in bistvene kršitve pravil upravnega postopka, ker mu ni bila dana možnost udeležbe v postopku izdaje spornega uporabnega dovoljenja. V nadaljevanju opisuje potek dogodkov v zvezi z izgradnjo komunalne infrastrukture v starem delu mesta Piran, stanje objekta po posegih in po sanaciji. Graja postopek izdaje uporabnega dovoljenja. Lastniki stavb na tehnični ogled niso bili vabljeni. Za uporabno dovoljenje je izvedel sedem mesecev po njegovi izdaji. Sam zapisnik o tehničnem pregledu je neverodostojen, saj je v nasprotju z resničnim stanjem objekta, ki je zaradi nestrokovne izvedbe del močno poškodovan. Meni, da bi morali njegovo vlogo z dne 20.12.2004 obravnavati kot predlog za obnovo postopka in se pri tem sklicuje na 7. člena ZUP-a. Ko ga je ministrstvo pozvalo, da svojo vlogo dopolni, je namreč zaradi zmote navedel, da naj se obravnava kot zahteva za izrek ničnosti, saj se v tistem času še ni uspel seznaniti z zakonskim besedilom. Ker so bile v postopku izdaje uporabnega dovoljenja kršene določbe 8., 9., 138., 146., 194., 243. in 260. člena ZUP bi moralo biti uporabno dovoljenje razveljavljeno in postopek njegove izdaje obnovljen. Zahteva vračilo stroškov sodnih taks.

Odgovor na pritožbo ni bil vložen.

Glede na prehodno določbo 2. odstavka 107. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), ki velja od 1.1.2007 dalje, je Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugotovilo, da pritožba tožeče stranke ne izpolnjuje pogojev, da bi bila obravnavana kot pritožba po novem ZUS-1. Zato je pritožbo v skladu z isto določbo obravnavalo kot pravočasno in dovoljeno revizijo in pri tem v skladu z določbo 1. odstavka 107. člena ZUS-1 uporabilo določbe ZUS-1. Sodba sodišča prve stopnje pa je v skladu s 2. odstavkom 107. člena ZUS-1 postala pravnomočna s 1.1.2007. Revizija ni utemeljena.

Revizija v upravnem sporu je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizijo je po 85. členu ZUS-1 dopustno vložiti zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz 2. in 3. odstavka 75. člena ZUS-1 ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1).

Tožnik v svoji pritožbi, ki se obravnava kot revizija, izpodbija sodbo sodišča prve stopnje, s katero je bilo presojeno o zakonitosti odločbe tožene stranke, v kateri je ta odločala o obstoju oziroma neobstoju pogojev za uporabo izrednega pravnega sredstva v upravnem postopku – obstoju ničnostnih razlogov, določenih v določbi 279. člena ZUP ter o izreku uporabnega dovoljenja za ničnega. Kot je tožniku pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, zmotno ali nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, ni razlog za izrek ničnosti. Napak pri ugotavljanju dejanskega stanja pa tožnik tudi ne more uspešno uveljavljati v revizijskem postopku, saj po določbi 2. odstavka 85. člena ZUS-1 revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepravilne ugotovitve dejanskega stanja. Ker gre po vsebini tožnikove revizije za zatrjevanje kršitev pravil upravnega postopka, ki se nanašajo na samo izdajo uporabnega dovoljenja, jih revizijsko sodišče ni presojalo, saj je v okviru revizije pristojno zgolj za presojo kršitev pravil postopka pri odločanju v upravnem sporu. Revizijsko sodišče pa se v celoti strinja s presojo sodišča prve stopnje, ki je pritrdilo presoji upravnega organa prve stopnje in tožene stranke, da zatrjevane nepravilnosti v postopku izdaje uporabnega dovoljenja tudi ne predstavljajo razlog za izrek ničnosti. Tožnikovo tožbeno navedbo, da bi morala tožena stranka njegovo vlogo obravnavati kot predlog za obnovo postopka, ki jo tožnik v reviziji ponavlja, je z utemeljenimi in pravilnimi razlogi zavrnilo že sodišče prve stopnje. K temu revizijsko sodišče v pojasnilo tožniku dodaja, da določbe 7. člena ZUP ni mogoče razlagati tako, da lahko upravni organ postavlja in oblikuje zahtevke namesto strank, ali da lahko organ brez zahteve stranke odloča o pravicah, ki jih določa procesni ali materialni predpis.

Ker niso podani razlogi zaradi katerih je bila revizija vložena, in ne razlogi na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je revizijsko sodišče revizijo na podlagi 92. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.

Ker tožnik z revizijo ni uspel, v skladu s 1. odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP in 1. odstavkom 22. člena ZUS-1 trpi sam svoje stroške postopka.