Jedro

V primeru spora o obstoju izločitvene pravice ni mogoče uporabiti določb 124. do 127. člena ZPPSL. Sklep, s katerim je sodišče pozvalo izločitvenega upnika, da obvesti stečajni senat o tem, ali bo začel postopek za uveljavitev izločitvene pravice, ima značaj sklepa procesnega vodstva, zoper katerega ni posebne pritožbe.

Izrek

Pritožba se zavrže. Pritožnik nosi sam stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom ugotovilo, da je likvidacijski upravitelj na naroku za preizkus terjatev prerekal pravico upnika do izločitve iz stečajne mase 1594/10000 nepremičnine vpisane pri vl.št. 1238 k.o. Moste in pozvalo upnika, da v roku 8 dni od prejema sklepa sporoči likvidacijskemu senatu, ali bo začel spor za uveljavitev izločitvene pravice.

Proti takemu sklepu je upnik vložil pritožbo zaradi kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Mnenja je, da glede izločitvenih pravic, njihovega preizkusa in napotitve na pravdo velja enako pravilo kot za uveljavitev drugih terjatev. Zato mora sodišče upnika napotiti na pravdo, če likvidacijski upravitelj prereka to pravico. Upnik ne more svoje pravice uveljavljati neodvisno od teka likvidacijskega postopka, ker bi likvidacijski upravitelj med tem lahko prodal nepremičnino. Sodišče bi tožbo na ugotovitev izločitvene pravice zavrglo, ker upnik ne bi bil napoten na pravdo. Predlaga spremembo sklepa tako, da se upnika napoti na pravdo za uveljavitev izločitvene pravice.

Pritožba ni dovoljena.

Izločitvena pravica je stvarna ali obligacijska pravica, na podlagi katere sme nosilec te pravice zahtevati, da se iz stečajne mase izločijo stvari ali drugi deli premoženja, ki ne pripadajo stečajnemu dolžniku (1. odst. 117. čl. ZPPSL), so pa v detenciji le tega. Po svoji pravni naravi je izločitvena pravica lahko različna.

Najpogosteje je to lastninska pravica ali pravica razpolaganja, lahko pa je tudi druga stvarna ali obligacijska pravica. Začetek stečajnega postopka na to pravico in na njeno uveljavljanje ne vpliva (1. odst. 117. člena ZPPSL). Za vse spore v zvezi z obstojem oziroma uveljavljanjem te pravice se zato uporabljajo splošni procesnopravni oziroma materialnopravni predpisi. Zato se določbe 124. do 127. čl. ZPPSL, ki urejajo vprašanje, kako mora ravnati likvidacijsko sodišče v primeru spora o obstoju prijavljene terjatve in kako učinkujejo odločbe, nanašajoče se na prerekane terjatve, ne uporabljajo, če pride do spora, ali obstoji izločitvena pravica. Likvidacijski senat je zato ravnal prav, ko ni uporabil določbe 1. odst. 127. člena ZPPSL in izločitvenega upnika ni napotil na pravdo zaradi ugotovitve obstoja izločitvene pravice. Takšna napotitev bi bila tudi napačna, saj ima upnik dajatveno tožbo na izločitev stvari oziroma drugega premoženja iz stečajne mase in izročitev le-teh upniku. Res je, da 121. člen ZPPSL določa, da mora izločitveni upnik prijaviti izločitveno pravico v stečajnem postopku, vendar to ne pomeni, da je v primeru spora o obstoju te pravice treba uporabiti določbe 1. odst. 127. člena ZPPSL. Sodišče prve stopnje zato ni nepravilno uporabilo določb ZPPSL, ko ni uporabilo prej citirane določbe. Sodišču prve stopnje ne bi bilo potrebno izdati v izvezi z uveljavljanjem izločitvene pravice nobenega sklepa. Izpodbijani sklep pa ima po mnenju pritožbenega sodišča samo značaj sklepa o procesnem vodstvu, saj je z njim upnika samo pozvalo, da obvesti likvidacijski senat, ali bo začel postopek za uveljavitev izločitvene pravice. V interesu upnika, ki zatrjuje, da ima izločitveno pravico, pa je, da bo čim prej začel postopek za uresničitev svoje pravice.

Zoper sklepe procesnega vodstva ni posebne pritožbe (5. odst. 311. člena ZPP v zvezi z 12. členom ZPPSL). Pritožbeno sodišče je zato pritožbo upnika zavrglo kot nedovoljeno (381. člen ZPP v zvezi s 367. členom in 3. odst. 385. člena ZPP ter v zvezi s 12. členom ZPPSL).

Pritožnik je s pritožbo propadel, zato nosi sam stroške pritožbenega postopka.