Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Zakonske dolžnosti zagotovitve varnih delovnih razmer delavcem se delodajalec ne more razbremeniti s pogodbenim prenosom te obveznosti na drugega.
Pritožba se zavrne in se vmesna sodba sodišča prve stopnje potrdi.
Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.
Sodišče prve stopnje je z izpodbijano vmesno sodbo odločilo, da je tožena stranka v celoti odškodninsko odgovorna za škodo, ki jo je v škodnem dogodku dne 14. 2. 2007 utrpela tožeča stranka (1. točka izreka), odločitev o višini odškodnine in stroških postopka pa je pridržalo za končno odločbo (2. točka izreka).
Odločitev sodišča prve stopnje s pravočasno pritožbo izpodbija tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Bistvene pritožbene navedbe bodo povzete v nadaljevanju obrazložitve, ko bo nanje tudi odgovorjeno. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da izpodbijano vmesno sodbo spremeni in tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne, podredno pa je predlagala njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje ter priglasila pritožbene stroške.
Pritožba ni utemeljena.
Sodišče prve stopnje je izpodbijano odločitev sprejelo na podlagi zaključka, da je za škodo, ki jo je v škodnem dogodku dne 14. 2. 2007 utrpel tožnik (ko je, kot eden izmed delavcev zavarovanca tožene stranke, na podlagi Pogodbe o poslovno tehničnem sodelovanju (v nadaljevanju pogodba) delal na gradbišču, organiziranem s strani stranskega intervenienta, pod njegovim neposrednim vodstvom oz. vodstvom njegovih vodij del in se poškodoval, ko je skupaj z ostalimi delavci ročno prestavljal jekleni profil, dolg 8 - 10 metrov in težek približno 750 kg, ob čemer so pri spuščanju delavci profil prehitro spustili, zato je ta padel tožniku na prst in mu ga stisnil ob spodaj ležeči profil), v celoti podana krivdna odškodninska odgovornost tožnikovega delodajalca (zavarovanca tožene stranke). Navedeni zaključek je sodišče prve stopnje oprlo na določbo prvega odstavka 184. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR), ki določa, da mora delodajalec, če je delavcu povzročena škoda pri delu ali v zvezi z delom, delavcu povrniti škodo po splošnih pravilih civilnega prava in na določbo prvega odstavka 131. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ki določa, da mora tisti, ki drugemu povzroči škodo, le-to povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde.
Tožena stranka v pritožbi ponovno uveljavlja, da njen zavarovanec ni krivdno odgovoren za škodo, nastalo v predmetnem škodnem dogodku dne 14. 2. 2007, ker je s stranskim intervenientom sklenil pogodbo, na podlagi katere je stranski intervenient prevzel obveznost zagotavljanja varnih delovnih razmer in varnega delovnega okolja za delavce zavarovanca tožene stranke, zato je za nastalo škodo v celoti odgovoren stranski intervenient. Zaključek sodišča prve stopnje, da se s temi navedbami tožena stranka ne more razbremeniti odgovornosti za škodo, ki jo je tožnik utrpel v obravnavanem škodnem dogodku, je materialnopravno pravilna. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da pogodba, ki je bila sklenjena med zavarovancem tožene stranke (tožnikovim delodajalcem) in stranskim intervenientom, učinkuje v njunem notranjem razmerju, ne učinkuje pa v razmerju med delodajalcem in tožnikom z vidika presoje odškodninske odgovornosti delodajalca do delavca. Zakonska dolžnost delodajalca je namreč, da delavcu zagotovi varne delovne razmere, kot izhaja iz prvega odstavka 43. člena ZDR, s pogodbenim prenosom te obveznosti na drugega pa se delodajalec ne more razbremeniti svoje na zakonu temelječe odgovornosti nasproti delavcu. Sodišče prve stopnje je na strani delodajalca ugotovilo protipravno ravnanje (kar pritožbeno ni izrecno izpodbijano), katerega posledica je bil nastanek vtoževane škode, za katero je odgovoren zavarovanec tožene stranke, torej je ugotovilo obstoj vseh predpostavk odškodninske obveznosti, kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe na straneh 7 in 8. Ker se tožena stranka ni uspela razbremeniti svoje odgovornosti za v škodnem dogodku dne 14. 2. 2007 tožniku nastalo škodo, je zaključek sodišča prve stopnje v izpodbijani vmesni sodbi materialnopravno pravilen.
Pritožbene navedbe, da ne gre prezreti dejstva, da obstoji tudi odgovornost naročnika del, tj. stranskega intervenienta, niso relevantne, saj je v tem postopku tožena stranka le zavarovalnica, pri kateri je imel delodajalec tožnika zavarovano odgovornost, ne pa tudi stranski intervenient, kar pomeni, da presoja odgovornosti slednjega (četudi bi morebiti šlo za solidarno odgovornost skupaj z zavarovancem tožene stranke, 186. člen OZ) ni predmet tega postopka. Iz enakih razlogov so nerelevantne pritožbene navedbe tožene stranke, da sta zavarovanec tožene stranke in stranski intervenient dva različna subjekta, ki imata odgovornostno zavarovanje sklenjeno pri dveh ločenih subjektih, zaradi česar bi morebitni regresni postopek predstavljal dodatne nepotrebne stroške.
Pritožbeni očitek, da je zaključek sodišča prve stopnje v izpodbijani vmesni sodbi napačen, saj tožnik ni zatrjeval obstoja krivdne odgovornosti in je zato sodišče prve stopnje odločalo o nezatrjevanem dejstvu, je prav tako neutemeljen. Odločilnega pomena je, da je tožeča stranka v tožbi navedla dovolj dejstev, na podlagi katerih je mogoče sprejeti materialnopravni zaključek o krivdni odškodninski odgovornosti zavarovanca tožene stranke. Poudariti je, da sodišče prve stopnje ni vezano na pravno opredelitev, ki jo stranka navede, temveč je v skladu z razpravnim načelom vezano na zatrjevano dejansko podlago, medtem ko je uporaba prava (subsumpcija zatrjevanega dejanskega stanu pod določeno pravno normo) stvar sodišča (prim. Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, komentar k 180. členu ZPP ter odločba Ustavnega sodišča RS z dne 8. 9. 2005, opr. št. Up 108/04).
Ker ob obrazloženem niso podani pritožbeno uveljavljeni razlogi, niti razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je p ritožbeno s odišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano vmesno sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).
Tožena stranka sama krije svoje stroške, ki so ji nastali z vložitvijo pritožbe, saj z njo ni bila uspešna (prvi
odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).