Jedro

Presoja sodišča glede izpolnjevanja kriterijev iz javnih razpisov oz. javnih pozivov s področja kulture je po navedenem zadržana, tako da sodišče upravnemu organu pušča določeno polje proste presoje. Sodišče se ne spušča v presojo primernosti ocene projektov oz. v presojo primernosti strokovne presoje glede izpolnjevanja kriterijev, dane s strani strokovne komisije. Ocenjevanje vlog, prispelih na Javni razpis, je v izključni pristojnosti strokovne komisije, ki jo sestavljajo strokovnjaki ustreznega področja. Sodišče presoja le, ali je strokovna komisija svojo oceno ustrezno utemeljila in pri tem upoštevala vsa ključna dejstva, kot jih določa Javni razpis, in ali je pri obravnavi vloge upoštevala vsa merila - kriterije iz Javnega razpisa ter ravnala po predpisanem postopku.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je bilo zavrnjeno sofinanciranje tožnikovega dvoletnega kulturnega projekta za obdobje 2018-2019 na podpodročju uprizoritvenih umetnosti, naslovljenega 1. A., 2. B. V postopku niso nastali posebni stroški.

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnik podal pravočasno in popolno vlogo za sofinanciranje njegovega kulturnega projekta, skladno z Javnim razpisom za izbor večletnih kulturnih projektov, ki jih bo na področju umetnosti v letih 2018-2021 sofinancirala Republika Slovenija iz proračuna, namenjenega za kulturo JPR-VP-18-21 (v nadaljevanju: Javni razpis), ter da tožnik izpolnjuje splošne in posebne razpisne pogoje, navedene v točki 6.2 Javnega razpisa. Na Javni razpis prijavljene projekte se ocenjuje s kriteriji, ki so ovrednoteni s točkami, pri čemer je najvišje možno število 100 točk, financirani pa so lahko projekti, ki prejmejo najmanj 81 točk, pri čemer pa je višina odobrenih sredstev odvisna od zaprošene vrednosti in doseženega števila točk, dobljena vrednost pa se pomnoži s korekcijskim faktorjem zaradi uskladitve z višino razpoložljivih sredstev. Tožnikovo vlogo je obravnavala in ocenila pristojna strokovna komisija upoštevaje kriterije iz točke 8.2 Javnega razpisa. Ugotovila je, da tožnik v okviru avtorskega opusa prijavlja celovečerni avtorski plesni solo A. in celovečerno skupinsko predstavo B., ki ju je opisala. Podala je tudi kratek opis umetniške poti avtorice projekta, ki se želi preko analize o telesni spolnosti in v povezavah s plesno umetnostjo soočiti tudi s svojo lastno plesno zgodovino.

3. Tožnik je prejel skupaj 78 točk, in sicer: 1. pri oceni referenčnosti avtorja 10 točk - reference avtorice so bile ocenjene kot dobre, pri čemer v primerjavi z drugimi prijavitelji ni ravno zaznati njene prepoznavnosti na prestižnem nivoju in ne uveljavljenosti v strokovni javnosti; 2. pri vsebinski oceni projekta po kriteriju A. 20 točk - dodeljena je bila ocena vrhunsko, saj je bil zaznan presežek v nadgradnji avtorskih postopkov; po kriteriju B. 15 točk - komisija je projekt v primerjavi z drugimi prijavitelji ocenila kot ustreznega, saj ni zaznala dovolj jasne vsebinske zaokroženosti in ne utemeljitve projekta; po kriteriju C. 10 točk - komisija je po tem kriteriju projekt ocenila kot vrhunski; po kriteriju D. 9 točk - komisija je po tem kriteriju podala oceno ustrezno, saj ni zaznala posebnega poudarka na kvaliteti in je menila, da ne bi bistveno prispeval k raznovrstnosti umetniške produkcije; skupaj je bilo prejetih po 2. kriteriju 59 točk, saj je bilo v postopku ocenjevanja ugotovljeno, da je pri kriteriju vsebinska ocena projekta pri seštevku točk pomotoma izpadlo 5 točk, zato je bilo vsem prijaviteljem po tem kriteriju 5 točk dodanih; 3. pri oceni izvedljivosti projekta 9 točk; po kriteriju A. 4 točke - strokovna komisija je pri izvedbi projekta zaznala določeno sodelovanje z zavodi in producenti, tako domačimi kot tujimi, vendar pa to ne izkazuje širše zastavljene postprodukcije, na domači sceni pa se usmerja na ozko lokalno območje; po kriteriju B. 5 točk - finančna zasnova je realno ovrednotena ter uravnotežena, zato je ocenjena za optimalno; skupaj je bilo po 3. kriteriju prejetih 9 točk. 4. Tožnik vlaga tožbo zoper izpodbijano odločbo zaradi bistvenih kršitev postopka in zaradi napačne uporabe materialnega prava. Pri kriteriju 1.A. je z izpodbijano odločbo podeljena ocena „dobro“, ki pa glede na kriterije iz Javnega razpisa ni možna, saj so tam navedene možnosti „ni referenc, manj referenčno, referenčno, presežno“. Denimo pod 2. kriterijem pa je možna ocena „dobro“. Uporabljen je bil torej napačen kriterij, kar pomeni napačno uporabo materialnega prava. Poleg tega izpodbijana odločba v tem delu ni ustrezno obrazložena, saj bi morala toženka obrazložiti, zakaj je tožnik dobil le 10 od 15 možnih točk. Navedena obrazložitev pri tem kriteriju ne zadošča, saj je toženka svojo odločitev obrazložila samo tako, da je kriterij opisala z drugimi besedami, kar je še vedno subjektivna ocena, ki je ni mogoče preveriti, ker ni mogoče razbrati v čem so bile reference drugih avtorjev boljše oziroma v čem konkretno so reference dotičnega avtorja slabše. Pri kriteriju 2.B. obrazložitev tudi ni ustrezna, saj se sploh ne dotakne vseh elementov, ki so bili predmet presoje (nič ni navedeno o relevantnosti izbrane tematike), pri nekaterih elementih pa je preskopa (npr. vsebinska zaokroženost je opredeljena kot ne dovolj jasna, kar pa ni preverljivo). Pri kriteriju 2.D. toženka poda zgolj mnenje, da poudarka na kvaliteti ni, česar pa objektivno gledano ni mogoče preveriti, saj manjko kvalitete ni opredeljen. Tudi glede ocene, da projekt ne bi bistveno prispeval k raznovrstnosti umetniške produkcije, velja enako. Poleg tega je obrazložitev v tem delu tudi v nasprotju s prepoznano vrhunskostjo pri kriteriju 1.A. Pri kriteriju 3.A. Javni razpis ni imel razdelitve, koliko točk se lahko podeli glede na posamezne ugotovitve, zato bi toženka svojo odločitev v tem delu morala še toliko bolj obrazložiti, podano kratko pojasnilo v izpodbijani odločbi v tej zvezi pa je po mnenju tožbe preveč splošno. Poleg tega ozka lokalna usmerjenost na domači sceni kot element ni bila del kriterija, saj se je ocenjevalo sodelovanje z različnimi deležniki. Tudi v tem delu je nasprotje z ugotovitvami po kriteriju 2.C. in je obrazložitev zato nelogična. Z opisanimi pomanjkljivostmi obrazložitve in nedoseganjem minimalnih standardov po Zakonu o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) je poseženo tudi v pravico tožnika iz 25. člena Ustave Republike Slovenije in bi uradna oseba morala po prejemu pomanjkljivo obrazloženega predloga strokovne komisije to sama ugotoviti in komisijo pozvati, da svoj predlog uskladi z Javnim razpisom in zakonom. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe in povrnitev stroškov postopka.

5. Toženka v svojem odgovoru na tožbo zavrača tožnikove očitke. Vloge se po Javnem razpisu ocenjuje tako, da se jih med sabo primerja in se uporabi kriterije iz točke 8. Javnega razpisa, pri čemer kriteriji niso naravnani tako, da bi zasledovali absolutni ali kvantitativno merljivi cilj, pač pa predvidevajo vsebinsko primerjavo vseh ustreznih prispelih vlog. Razpis je torej konkurenčnega značaja, kar pomeni, da se vloge primerja na podlagi istih kriterijev. Obrazložitve strokovne komisije so sestavljene iz splošne ocene, sledi pa obrazložitev po posameznih kriterijih, ko mnenje komisije zajema vse elemente znotraj posameznega kriterija in predstavlja mnenje na podlagi kriterija v celoti in ne po posameznih sestavnih delih kriterija. Strokovna komisija je sestavljena iz strokovnjakov, zasedba je skrbno in premišljeno sestavljena, da se zagotovi najvišja stopnja strokovnega in etičnega presojanja. V obravnavanem primeru pri kriteriju 1.A. ni bilo napačno uporabljeno materialno pravo, saj dejstvo, da so reference opisane kot „dobre“, ne pomeni, da strokovna komisija ni ocenjevala na podlagi ocen „brez referenc, manj referenčno, referenčno, presežno“. Uporaba izraza „dobro“ ob dodeljenih 5 (op. sodišča: pravilno 10) točkah pomeni, da je komisija s tem le opisala svojo oceno referenčnosti avtorja po tem kriteriju in se izognila nerodni formulaciji, da so „reference referenčne“. Komisija je tudi upoštevala avtorjeve reference z obravnavanega področja, ki so bile navedene v tožnikovi vlogi, in jih primerjala z drugimi. Glede na to, da kriterij pod to točko ni kvantitativno merljiv, je ocena zasnovana na primerjavi prepoznavnosti in uveljavljenosti vseh prijaviteljev. Iz ocene referenčno zato ni moč sklepati, da bi bila vloga tožnika pomanjkljiva, pač pa da so jo bolje ocenjene vloge v tej točki presegale. Pri kriteriju 2.B. mnenje strokovne komisije zajema vse tri elemente in ocenjuje ustreznost projekta v celoti, ne pa po sestavnih delih tega kriterija (vsebinska zaokroženost, relevantnost izbrane tematike, tehtnost vsebinske obrazložitve in utemeljitve projekta). Ta kriterij ni naravnan tako, da bi zasledoval absolutni ali kvantitativno merljivi cilj, pač pa predvideva vsebinsko primerjavo vseh ustreznih prispelih vlog, zaradi česar toženka ne more obrazložiti, kaj manjka tožnikovi vlogi, da bi lahko dobil višjo oceno. Vrhunskost ni merljiv pojem, ampak je stvar presoje ocenjevalca, za to pa so izključno pristojni strokovnjaki za posamezna področja. Tudi pri kriteriju 2.D. toženka opozarja, da ne gre za zasledovanje absolutnega ali kvantitativno merljivega cilj, ampak je predvidena primerjava vseh vlog, zato ni mogoče obrazložiti, kaj tožnikovi vlogi manjka, da bi lahko dobil višjo oceno. Tudi ni nasprotja z oceno po kriteriju 2.A., saj je slednji usmerjen le v oceno zasnove projekta, ta kriterij pa je usmerjen v oceno prispevka projekta h kvaliteti in raznovrstnosti umetniške produkcije na področju uprizoritvene umetnosti, zato dobra ocena po kriteriju 2.A. ne narekuje tudi enake ocene po kriteriju 2.D., saj se pri slednjem upošteva več elementov. Pri kriteriju 3.A. ni šlo za subjektivno, kapriciozno in nepreverljivo odločanje, poleg tega pa je bil po kriteriju 2.C projekt ocenjen kot vrhunski, pri čemer je bilo v oceni le delno citirano besedilo kriterija. Tudi niso podane kršitve z ustavnopravnega vidika, saj je toženka vodila postopek v skladu s predpisani materialnim procesnim pravom. Na tem mestu toženka podrobno opiše potek konkretnega postopka. Meni, da ni bilo potrebe po pozivu k dopolnitvi obrazložitve strokovne komisije, saj so bile obrazložitve povsem skladne s kriteriji Javnega razpisa in materialnimi predpisi. Predlaga zavrnitev tožbe kot neutemeljene.

6. Tožnik je s svojo prvo pripravljalno vlogo odgovoril, da ravno kvalitativnost kriterijev zahteva ustrezno vsebinsko obrazložitev podane ocene, saj v nasprotnem primeru odločitev ni preverljiva. Glede členjenih kriterijev pa meni, da bi morala toženka upoštevati vse posamezne dele kriterija in ne bi smela narediti zaključka glede posameznega kriterija, brez upoštevanja vseh njegovih delov, saj sicer pride do napačne ali nepopolne uporabe materialnega prava. Glede kriterija 1.A. vztraja na napačni uporabi materialnega prava in da bi toženka morala navesti bodisi v čem je tožnikova vloga slabša od drugih bodisi v čem so druge vloge boljše od tožnikove. Glede kriterija 2.A vztraja, da bi komisija morala presoditi in obrazložiti oba elementa (relevantnost izbrane tematike in tehtnost vsebine), tudi pa ni res, da toženka ne more obrazložiti, kaj tožnikovi vlogi manjka, saj bi morala podati svojo objektivno oceno, kakšen je tožnikov program (ne zahteva pa se od nje dopolnjevanje tožnikove vloge in njene vsebine). Glede kriterija 2.D. pravi, da četudi vrhunskost ni merljiv pojem, pa je vsebinsko (kvalitativno) možno oceniti, ali je nekaj vrhunsko ali ne. Toženka je ta kriterij sama postavila, določila njegovo točkovanje, nekatere je očitno ocenila za bolj vrhunske, zato se sedaj ne more izgovarjati na nemerljivost tega kriterija. V preostalem tožnik vztraja pri svojih poprejšnjih stališčih.

7. Toženka je s svojo prvo pripravljalno vlogo sodišču sporočila, da je tožnik v vmesnem času na drugem javnem razpisu prejel sofinanciranje projekta Naj cveti milijon spolov, kar je del projekta, financiranje katerega je bilo zavrnjeno z izpodbijano odločbo. Pogoj za sodelovanje na tem drugem javnem razpisu je bil namreč tudi, da predmetni projekti niso vključeni v sklop večletnih kulturnih projektov, ki so bili izbrani na Javnem razpisu. Vsled navedenega je tožnikova tožba brezpredmetna.

8. Tožnik je na to odgovoril s svojo drugo pripravljalno vlogo, rekoč da financiranje po omenjenem drugem razpisu ne pomeni brezpredmetnosti tožbe v tem upravnem sporu, saj je v tu obravnavani zadevi tožnik zaprosil za 40.000,00 EUR, po predmetnem drugem razpisu pa je prejel 6.087,74 EUR, kar ni zamenljivo. Tožnik je pogoje Javnega razpisa v času izdaje izpodbijane odločbe izpolnjeval in jih še vedno izpolnjuje. Enako stališče je zavzelo tudi to sodišče v sodbi I U 470/2010. Zato tožnik vztraja pri svojem zahtevku, iz previdnosti pa podredno predlaga ugotovitev nezakonitosti izpodbijane odločbe, vztraja pa tudi pri stroškovnem zahtevku.

9. Toženka s svojo drugo pripravljalno vlogo opozori, da je namen preprečiti dvojno financiranje istih projektov, kar pomeni, da tožnik, če bi bil izbran na podlagi Javnega razpisa, ne bi izpolnjeval pogojev po drugem omenjenem razpisu. Toženka vztraja, da je bil postopek izdaje izpodbijane odločbe voden pravilno in zakonito ter da izpodbijana odločba obsega vse obvezne sestavne dele, tudi ustrezno obrazložitev.

10. Tožnik je naknadno vložil še tretjo pripravljalno vlogo in v njej podal svoje naziranje o primerljivosti obravnavane zadeve z zadevo I U 251/2018, o kateri je naslovno sodišče odločilo 18. 12. 2018, ter predlagal, da sprejme enako odločitev tudi v obravnavanem primeru.

11. Tožba ni utemeljena.

12. Po mnenju sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Sodišče se strinja z razlogi toženke in jih v izogib ponavljanju posebej ne navaja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), glede tožbenih argumentov pa navaja, kot sledi.

13. V obravnavani zadevi je med strankama sporno, ali je toženka pravilno in zakonito zavrnila tožnikovo vlogo - prijavo na Javni razpis. Tožnikovo vlogo je v skladu z določili Zakona o uresničevanju javnega interesa za kulturo (v nadaljevanju ZUJIK), Pravilnika o izvedbi javnega poziva in javnega razpisa za izbiro kulturnih programov in kulturnih projektov (v nadaljevanju Pravilnik) in v skladu z besedilom Javnega razpisa (točke 3., 6.2. in 8.2.) ovrednotila strokovna komisija. Strokovna komisija je v skladu s točko 8. Javnega razpisa projekt tožnika ocenila s skupno 78 točkami in svojo oceno utemeljila s splošno oceno projekta in z oceno projekta po posameznih kriterijih. Tožnik pa se ne strinja z obrazložitvijo vrednotenja strokovne komisije, ki je navedena v obrazložitvi izpodbijane odločbe.

14. Iz ustaljene sodne prakse izhajajo že razviti standardi presoje zakonitosti tovrstnih zadev, po katerih je sodna presoja zakonitosti dodeljevanja finančnih sredstev glede materialno - pravnih in procesnih vprašanj stroga in glede izpolnjevanja dejanskih kriterijev zadržana, saj se ne sme spuščati v primernost strokovne presoje kriterijev. Sodišče presoja le pravilnost uporabe materialnega in procesnega zakona. Odločitev v tovrstnih zadevah sodišče odpravi le v primeru, če je argumentacija, ki izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe, očitno nerazumna (glej sodbe Upravnega sodišča RS I U 1256/2011, I U 1956/2011, I U 1654/2013, I U 1601/2014). To izhaja tudi iz sklepa Vrhovnega sodišča RS X Ips 193/2013 z dne 17. 3. 2015, kjer Vrhovno sodišče RS poudarja, da je že v več zadevah, ki se nanašajo na javne razpise sprejelo stališče, da je javni razpis materialni okvir odločanja o dodeljevanju sredstev in da se v upravnem sporu lahko presoja le skladnost javnega razpisa, njegove vsebine, pogojev, kriterijev oz. meril z zakonom, ne pa tudi primernosti ali ustreznosti določenega merila javnega razpisa in da je število doseženih točk, ki je razvidno iz obrazložitve izpodbijanega upravnega akta, rezultat ocene strokovne komisije po določenih kriterijih. Po stališču iz navedenega sklepa Vrhovnega sodišča RS, sodišče takšne ocene ne more strokovno presojati, saj za to ni usposobljeno. V upravnem sporu se namreč presoja zakonitost in pravilnost upravnih aktov, ne pa pravilnost strokovne ocene (glej sodbi Vrhovnega sodišča RS X Ips 725/2008 in X Ips 193/2013).

15. Presoja sodišča glede izpolnjevanja kriterijev iz javnih razpisov oz. javnih pozivov s področja kulture je po navedenem zadržana, tako da sodišče upravnemu organu pušča določeno polje proste presoje. Sodišče se tako ne spušča v presojo primernosti ocene projektov oz. v presojo primernosti strokovne presoje glede izpolnjevanja kriterijev, dane s strani strokovne komisije. Ocenjevanje vlog, prispelih na Javni razpis, je v izključni pristojnosti strokovne komisije, ki jo sestavljajo strokovnjaki ustreznega področja, kar med strankama v tej zadevi ni sporno. Sodišče po povedanem presoja le, ali je strokovna komisija svojo oceno ustrezno utemeljila in pri tem upoštevala vsa ključna dejstva, kot jih določa Javni razpis, in ali je pri obravnavi vloge upoštevala vsa merila - kriterije iz Javnega razpisa ter ravnala po predpisanem postopku. V obravnavanem primeru je presoja strokovne komisije temeljila na dejstvih, ki so izhajala iz vloge tožnika. Ocena in obrazložitev strokovne komisije, kot je to razvidno iz izpodbijane odločbe, je po mnenju sodišča logična in razumna ter tudi zadostna. Razloge za zavrnitev tožnikove vloge je toženka navedla v obrazložitvi izpodbijane odločbe, tako da je pri vsakem kriteriju iz Javnega razpisa, točke 8.2., pojasnila razloge, zaradi katerih je bilo tožnikovi vlogi dodeljeno določeno število točk. Ker so v obravnavani zadevi razlogi toženke jasni in nedvoumni ter so smiselno povezani v celoto ter temeljijo na vsebini Javnega razpisa in Pravilnika, sodišče tem razlogom ne more očitati nerazumljivosti, neartikuliranosti in s tem neobrazloženosti, kot to želi prikazati tožnik. Kriterij obrazložitve je naveden v tretjem odstavku 119. člena ZUJIK in v Pravilniku. Po presoji sodišča ima izpodbijana odločba vse obvezne sestavine, kot jih določa 214. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), ki se po prvem odstavku 100. člena ZUJIK v tovrstnih zadevah uporablja (zgolj) smiselno, pojasnjene pa so tudi relevantne okoliščine, ki so vplivale na doseženo število točk. To pomeni, da so odločilna dejstva, ki so toženko vodila pri odločanju, ustrezno navedena. Odločitev tožene stranke je po presoji sodišča tudi možno preizkusiti, kolikor to seveda dopuščajo okoliščine zadržane sodne presoje (kot obrazloženo zgoraj), in ni moč reči, da bi obrazložitev ocene pri posameznih kriterijih le parafrazirala ubeseditev samih kriterijev, temveč je ocena po vseh kriterijih obrazložena z dodatnim besedilom, ki bralcu omogoča spoznanje razlogovanja komisije, seveda upoštevaje subjektivnost takšne ocene po obravnavanih kvalitativnih kriterijih. Sodišče pri tem za povedno ocenjuje tudi to, da je obrazložitev ocen po posameznih kriterijih na smiselno enak način podana po vseh kriterijih, pri čemer pa tožnik očitno tega načina obrazložitve ne smatra za spornega pri tistih delih kriterijev, kjer so mu bile dodeljena vse možne točke. Po povedanem razlogi, ki jih tožnik navaja v tožbi, da iz obrazložitve niso razvidni razlogi na strani toženke po posameznih merilih v okviru ocenjevanja, niso utemeljeni, sodišče te očitke zavrača in bistvene pomanjkljivosti obrazložitve izpodbijane odločbe ne ugotavlja, tožniku pa tudi ne sledi glede zatrjevanih nasprotij med obrazložitvijo oz. oceno po kriterijih 2.D. in 1.A. ter 3.A. in 2.C. Kot pravilno izpostavi toženka, so ti štirje kriteriji različni in usmerjeni v ocenjevanje različnih aspektov prijavljenih projektov. Tudi v tem pogledu torej sodišče zatrjevane kršitve procesnih pravil ni našlo in posledično tudi ne s tožbo zatrjevanih kršitev Ustave Republike Slovenije.

16. Glede s strani tožnika uveljavljane kršitve napačne uporabe materialnega prava po kriteriju 1.A. oz. 1., po presoji sodišča ta tožbeni razlog ni utemeljen. Reference avtorice projekta so bile z izpodbijano odločbo ocenjene kot „dobre“ in je bilo pri tem kriteriju dodeljenih 10 točk (od 15). To, da so reference označene kot dobre, ne pomeni, da avtor oz. njegove reference niso ocenjene kot referenčne v terminologiji Javnega razpisa, kar narekuje podelitev 10 točk. Po presoji sodišča pa je glede na določbe Javnega razpisa za financiranje ključno število projektu dodeljenih točk (seveda ob nadaljnjem pogoju višine razpoložljivih sredstev), ne pa opisne ocene (kot so denimo vrhunsko, dobro, ipd.).

17. Glede domnevne brezpredmetnosti tožbe zaradi prejema financiranja po drugem javnem razpisu za projekt, ki je del projekta, prijavljenega na Javni razpis in obravnavanega v tem upravnem sporu, ima sicer prav tožnik, namreč izbira na drugem projektnem razpisu ne predstavlja ovire za tožbo zoper odločbo o neizbiri v predhodnem, projektnem razpisu. To pa po presoji sodišča pomeni, da z izbiro na drugem razpisu tožnik ne izgubi pravnega interesa za tožbo v tem upravnem sporu, saj bi se mu s tem brez podlage v zakonu ali Javnem razpisu odvzela zakonsko priznana pravica do sodnega varstva.

18. V zvezi z zadevo I U 251/2018, na katero se sklicuje tožnik, sodišče ugotavlja, da s tu obravnavano ni v vsem primerljiva. V cit. zadevi je bil presežen minimalni prag 81 točk, odločitev, da se financiranje ne odobri pa kljub temu ni bila obrazložena, poleg tega pa se je cit zadeva nanašala na drug razpis (Javni razpis za izbor javnih kulturnih programov na področju umetnosti, ki jih bo v letih 2018-2021 sofinancirala Republika Slovenija iz proračuna, namenjenega za kulturo), ki je določal svoje kriterije.

19. Po povedanem je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbeni ugovori pa so neutemeljeni. Ker sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

20. Sodišče je odločalo na seji senata, ker dejansko stanje v zadevi med strankama ni bilo sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).

21. Izrek o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1. Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.