Jedro

Tožničine navedbe o preobremenjenosti na novem delovnem mestu in o tem, da je na delovnem mestu zadolžena tudi za nekatera enostavnejša dela, ne morejo vplivati na pravilno ugotovitev sodišča, da gre za ustrezno zaposlitev v smislu določb tretjega odstavka 90. člena ZDR, ker se za novo delovno mesto zahteva enaka strokovna izobrazba, kot se je zahtevala za prejšnje tožničino delovno mesto.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek za ugotovitev neveljavnosti oziroma nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo sklenitve pogodbe o zaposlitvi za drugo ustrezno delovno mesto, ki jo je tožnici podala tožena stranka dne 19. 12. 2008, s tem, da je tožnica ponudbo za sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi sprejela. Hkrati je zavrnilo tudi zahtevek za razporeditev na prvotni pogodbi o zaposlitvi ustrezna dela in povrnitev stroškov postopka.

2. Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Na podlagi ugotovitev, da je v okviru reorganizacije finančnega sektorja pri toženi stranki prišlo do organizacijskih sprememb, v okviru katerih so bila dela vodenje glavne knjige, ki jih je dotlej kot finančni knjigovodja opravljala tožnica, in dela fakturiranja združena v novem sistemiziranem delovnem mestu finančnik VII/2 (III – finančni knjigovodja), je soglašalo, da je bil podan poslovni razlog za odpoved tožničine pogodbe o zaposlitvi z dne 13. 9. 2002, ker je prenehala potreba po opravljanju del pod pogoji iz te pogodbe. Prav tako je soglašalo, da je bila tožnici hkrati z odpovedjo ponujena pogodba o zaposlitvi za ustrezno drugo delovno mesto, za katero se je zahtevala enaka strokovna izobrazba, kot na tožničinem prejšnjem delovnem mestu.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožnica revizijo, v kateri se pavšalno sklicuje na bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Navaja, da se je na novem delovnem mestu zanjo obseg dela bistveno povečal in tako povečanega obsega v rednem delovnem času ne bo zmogla, plača pa se ji pri tem ni spremenila. Na novem delovnem mestu so ji naložena dodatna manj zahtevna dela, ki spadajo v V. stopnjo zahtevnosti. Glede na to ponujena zaposlitev, ki jo je tožnica sprejela zgolj zato, da ne bi ostala brez zaposlitve, zanjo ni ustrezna. Vztraja, da je glede tega sodišče neutemeljeno zavrnilo njen dokazni predlog za postavitev izvedenca za organizacijo dela.

4. Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Na podlagi 371. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 – 45/2008) revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7. Revizijsko sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča druge stopnje, da sodišče predlaganega dokaza s postavitvijo izvedenca s področja organizacije dela glede na določbe 287. člena ZPP utemeljeno ni izvedlo, saj se ustreznost zaposlitve presoja glede na opredelitev delovnega mesta v aktu o sistemizaciji. Zato bistvena kršitev določb pravdnega postopka v zvezi s tem ni podana, drugih določnih bistvenih kršitev pa tožnica v reviziji niti smiselno ni uveljavljala.

8. Tožničine navedbe o preobremenjenosti na novem delovnem mestu in o tem, da je na delovnem mestu zadolžena tudi za nekatera enostavnejša dela, ne morejo vplivati na pravilno ugotovitev sodišča, da gre za ustrezno zaposlitev v smislu določb tretjega odstavka 90. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR), ker se za novo delovno mesto zahteva enaka strokovna izobrazba, kot se je zahtevala za prejšnje tožničino delovno mesto. Ob ugotovitvi, da je tožnica sprejela ponujeno ustrezno zaposlitev in sklenila novo pogodbo o zaposlitvi, se je sodišče v zvezi s sporno odpovedjo utemeljeno omejilo le na presojo obstoja utemeljenega odpovednega razloga. Obstoja poslovnega razloga v smislu določb prve alineje prvega odstavka 88. člena ZDR pa tožnica v reviziji niti ni prerekala.

9. Glede na navedeno v reviziji uveljavljeni revizijski razlogi niso podani. Zato je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.