Jedro

Ker je navedena vloga tožene stranke njena pritožba zoper sklep sodišča prve stopnje o izterjavi neplačane takse za pritožbo, in ne njena zahteva iz čl. 27/(1) ZST, ki jo tudi sicer lahko stranka da le v roku 15 dni po opozorilu sodišča, da mora plačati takso (čl. 26/(1) ZST) oz. od vročitve opomina za plačilo sodne takse (čl. 26/4) ZST), oz. najpozneje preden sodišče izda sklep o izterjavi neplačane takse (čl. 30/(1) ZST), kasneje pa taka zahteva ne more več prodati, kar zanjo nima več pravega interesa, je sodišče prve stopnje uporabilo določbo čl. 29/(1) ZST nepravilno, to pa je vplivalo na zakonitost in pravilnost izpodbijanega dela obravnavanega sklepa. Uveljavljena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz čl. 339/I ZPP je podana.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani tč. 2 izreka razveljavi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 25. 10. 2006, opr. št. II Pg 173/2004-28 ob sklicevanju na čl. 27 Zakona o sodnih taksah (ZST) izreklo, (1.) da se sklep o izterjavi takse za odgovor na tožbo v znesku 299.250,00 SIT z dne 22. 9. 2006 razveljavi in (2.) da ostane sklep o izterjavi takse za pritožbo v znesku 1,154.250,00 SIT z dne 22. 9. 2006 v veljavi.

V obrazložitvi sklepa je sodišče prve stopnje zapisalo: Tožena stranka je po prejemu obeh, v izreku cit. sklepov, vložila pritožbo, ki jo je sodišče štelo za zahtevo stranke, da sodišče izda obrazloženo odločbo o odmeri takse v skladu z določilom čl. 27 ZST.

Sodišče ugotavlja, da je zastarala pravica zahtevati plačilo sodne takse za odgovor na tožbo (čl. 9 ZST). Taksna obveznost je nastala z vložitvijo odgovora na tožbo dne 17. 7. 2004, opomin je bil izdan 18. 8. 2004. Sklep o prisilni izterjavi takse pa dne 22. 9. 2006, torej po izteku roka dveh let. Glede plačila takse za pritožbo pa sodišče ugotavlja, da je taksa odmerjena v skladu s taksno tarifo št. 1 in 3, ki določa, da se za pritožbo zoper sodbo plača dvojna taksa iz tarifne št. 1, ki pa ne sme presegati 40.000 točk. Vrednost točke je 19,00 SIT (čl. 7 ZST) kar pomeni, da je najvišja možna taksa 760.000,00 SIT. To je tudi taksa za pritožbo v konkretnem primeru glede na vrednost spornega predmeta, to je 68,019.254,40 SIT, ki bi brez limita znašala 2 % od vrednosti kar bi zneslo kar 1,360.384,00 SIT. Torej taksa znaša 760.000,00 SIT in opominska taksa po tarifni št. 37 ZST znaša 9.500,00 SIT (opomin je bil vročen pooblaščencu tožene stranke v skladu z določilom čl. 137 Zakona o pravdnem postopku (ZPP) dne 28. 2. 2005). Kazenska taksa v višini 50 % redne in opominske takse je odmerjena v skladu z določilom člena 28/2 ZST in znaša 384.750,00 SIT (760.000,00 SIT plus 9.500,00 SIT zmanjšano na 50 %). Skupaj tako taksa znaša 1,154.250,00 SIT.

Glede očitka, da je bil sklep poslan v realizacijo še pred pravnomočnostjo, pa pojasnilo, da ta očitek ne drži. Predlagana taksna oprostitev za takso za pritožbo pa je prepozna glede na določilo čl. 14 ZST." Tožena stranka z dne 15. 11. 2006 pravočasno vloženo laično pritožbo izpodbija sklep sodišča prve stopnje v tč. 2 izreka "iz vseh pritožbenih razlogov iz čl. 339 ZPP". Pritožbenemu sodišču predlaga, da sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani tč. 2 izreka razveljavi.

V obrazložitvi pritožbe tožena stranka navaja: Sodišče prve stopnje se je samo postavilo v položaj pritožbenega sodišča, saj je samo odločilo o pritožbi zoper sklep z dne 22. 9. 2006. S takšnim ravnanjem je odločalo mimo danega pravnega pouka o pravici do pritožbe in je pritožniku s takšnim protipravnim ravnanjem sodišča prve stopnje bila odvzeta z Ustavo zagotovljena pravica do pritožbe. Sodišče prve stopnje je namreč s sedaj izpodbijanim sklepom samo odgovorilo na naše pritožbene navedbe, na katere ne bo moglo odgovoriti sodišče druge stopnje ob reševanju te pritožbe glede na spremenjeno vsebino obrazložitve sklepa. Zato bo ta pritožba poslana tudi Varuhu človekovih pravic v ustrezno postopanje.

Ker pa je sodišče ravnalo po določbi čl. 27 Zakona o sodnih taksah, to pomeni, da je s tem sklepom šele prvič odmerilo sodno takso za pritožbo, in je nezakonito določilo še kazensko in opominsko takso. Odmera sodne takse bo glede na izdani sklep pravnomočna šele s tem sklepom in v kolikor taksni zavezanec v nadaljevanju ne bo plačal takse v predpisanem roku, ga bodo zadele posledice neplačila sodne takse. Tako je odločitev v tč. 2, glede kazenske in opominske takse sama s sabo v nasprotju in je treba zato odločitev o kazenski in opominski taksi razveljaviti. To bo moralo storiti sodišče prve stopnje, saj bo glede na očitano kršitev pravice do pritožbe treba sedaj izpodbijani sklep odpraviti.

Odločitev o prepoznem predlogu za oprostitev sodne takse za pritožbo pa je neobrazložena, samo naveden je člen, brez njegove pravne obrazložitve. Podjetje se nahaja v prisilni poravnavi, nima sredstev za plačilo sodne takse, zato obstaja zakonska ovira za plačilo sodne takse." Pritožba je utemeljena.

Uveljavljena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz čl. 366 v zv. s čl. 339/I ZPP je podana.

Po čl. 4/(2), tč. 1 ZST je taksna obveznost za pritožbo (zoper sodbo prve stopnje z dne 23. 12. 2004, opr. št. II Pg 173/2004) nastala takrat, ko je bila pritožba vložena.

Po čl. 4/(1) ZST je (bilo) treba (to) takso plačati že takrat, ko je nastala taksna obveznost. Po čl. 3/(1) ZST bi morala z ZST predpisano takso (Tar. št. 3/(1) Taksne tarife ZST) plačati tožena stranka, saj je ona vložila (cit.) pritožbo.

Ker ob vložitvi pritožbe (po pošti priporočeno dne 21. 2. 2005) plačilo predpisane (sodne) takse ni bilo izkazano, je sodišče prve stopnje ob pravilni uporabi cit. tar. št. Takse tarife ZST z opominom z dne 22. 2. 2005, opr. št. II Pg 173/2004, izdanim po čl. 26/(4) ZST, pravilno odmerilo: redno takso v znesku 760.000,00 SIT in takso za opomin v znesku 9.500,00 SIT.

Opomin sodišča prve stopnje je bil pooblaščencu tožene stranke vročen (po podatku k njemu pripete vročilnice (l. št. 43 spisa)) dne 28. 2. 2006. Ob pravilni ugotoviti, da taksni zavezanec tudi po opominu ni plačal dolžne takse za pritožbo (čeprav je bil v opominu opozorjen na posledice te opustitve (čl. 26/(5) ZST)), je sodišče prve stopnje prav tako pravilno uporabilo čl. 30 ZST, ki določa izterjavo neplačane takse, če je taksni zavezanec pravna oseba. V tem primeru sodišče ugotovi s sklepom, koliko znaša neplačana taksa in kazenska taksa (čl. 29/(2) ZST), oz. koliko znaša kazenska taksa, če taksni zavezanec ni predložil potrdila o plačilu takse v gotovini (čl. 29/(3) ZST). Po čl. 29/(2) ZST mora namreč taksni zavezanec, ki ni plačal takse v čl. 26 ZST določenem roku (15 dni), plačati dolžno takso in 50 % pribitka nanjo kot kazensko takso.

Sodišče prve stopnje je tako pravilno izdalo sklep z dne 22. 9. 2006, opr. št. II Pg 173/2004 o (prisilni) izterjavi (sodne) takse za pritožbo.

Zoper sklep iz čl. 30/(1) ZST pa je dopustna pritožba v 15 dneh od vročitve sklepa (čl. 30/(2) ZST).

O pritožbi odloča sodišče druge stopnje (čl. 30/(3) ZST).

Tožena stranka je zoper cit. sklep sodišča prve stopnje (in zoper sklep sodišča prve stopnje z (istega) dne 22. 9. 2006, opr. št. II Pg 173/2004 o (prisilni) izterjavi (sodne) takse za odgovor na tožbo) dne 6. 10. 2006 vložila pravočasno pritožbo ("Pritožba zoper dva sklepa z dne 22. 9. 2006") "iz vseh pritožbenih razlogov iz čl. 338 ZPP". Pritožbenemu sodišču je predlagala, da sklep (za znesek 299.250,00 SIT razveljavi in odpravi, sklep) za znesek 1,154.250,00 SIT (pa) razveljavi in odpravi.

Toda sodišče prve stopnje je cit. pritožbo tožene stranke nepravilno štelo "... za zahtevo stranke, da sodišče izda obrazloženo odločbo o odmeri takse v skladu z določilom čl. 27 ZST." in z obravnavanim sklepom to odločbo tudi izdalo.

Čl. 27/(1) ZST res določa, da je na zahtevo stranke sodišče dolžno izdati odločbo o odmeri takse.

Tako zahtevo pa lahko stranka poda le v roku 15 dni po opozorilu sodišča, da mora plačati takso (čl. 26/(1) ZST) oz. od vročitve opomina za plačilo sodne takse (čl. 26/(4) ZST), oz. najpozneje preden sodišče izda sklep o (prisilni) izterjavi neplačane takse (čl. 30/(1) ZST). Po izdaji oz. po prejemu sk- lepa iz čl. 30/(1) ZST pa izdaje odločbe o odmeri takse nedvomno ne more več zahtevati. Za to namreč nima več pravnega interesa.

Po povedanem in ker je navedena vloga tožene stranke tudi sicer (po naslovu in po vsebini) njena pritožba zoper cit. sklep sodišča prve stopnje, ne pa njena zahteva iz čl. 27/(1) ZST, je sodišče prve stopnje uporabilo določbo čl. 27/(1) ZST nepravilno, to pa je vplivalo na zakonitost in pravilnost izpodbijanega dela obravnavanega sklepa.

Glede na tako stanje stvari je bilo treba pritožbi ugoditi in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (čl. 366 v zv. s čl. 350/I ZPP) razveljaviti (čl. 27/(2) ZST ter čl. 365/tč. 3, 366 in 354/I ZPP).

V nadaljevanju postopka bo sodišče prve stopnje moralo o predlogu tožene stranke za oprostitev plačila sodne takse za dne 6. 10. 2006 vloženo pritožbo odločiti s sklepom (čl. 13/(3) ZST), cit. pritožbo tožene stranke pa predložiti v odločanje sodišču druge stopnje.