Jedro

Na tistega, ki je solatnika izključil iz souporabe solastne stvari, je prešla korist, povezana z uporabo in upravljanjem celotne nepremičnine, zato je dolžan izključnemu solastniku povrniti celotno korist zaradi uporabe njegovega solastninskega dela nepremičnine.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (1., 3. in 5. točka izreka).

Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da obstoji terjatev tožeče stranke do tožene stranke v višini 9.691,58 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi za znesek 4.131,38 EUR (990.043,90 SIT) od 4.9.2001 dalje do plačila; za znesek 3.989,95 EUR (956.151,60 SIT) od 2.2.2004 dalje do plačila; za znesek 1.112,63 EUR (266.630,70 SIT) od 21.11.2006 dalje do plačila in za znesek 457,62 EUR (109.664,10 SIT) od 28.11.2007 dalje do plačila (1. točka izreka). Nadalje je ugotovilo, da obstoji terjatev tožene stranke do tožeče stranke v višini 1.090,96 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih zneskov ter da ne obstoji terjatev tožene stranke do tožeče stranke v višini 1.450,65 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (2. točka izreka). Po medsebojnem pobotanju je tožencu naložilo, da je dolžan tožnici plačati znesek 14.305,77 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.1.2007 dalje in zakonske zamudne obresti od zneska glavnice 3.428.234,87 SIT od 22.11.2006 do 31.12.2006. Kar je tožnica iz naslova uporabnine zahtevala več, je zavrnilo (3. točka izreka), kot je zavrnilo tudi tožbeni zahtevek tožnice do toženca v tistem delu, v katerem zahteva plačilo odškodnine v znesku 11.360,93 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih zneskov do plačila (4. točka izreka). Glede pravdnih stroškov pa je odločilo, da je toženec dolžan tožnici povrniti stroške postopka v višini 1.640,04 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila (5. točka izreka).

Zoper sodbo se (zoper odločitev v 1., 3. in 5. točki izreka) pritožuje toženec. V pritožbi navaja, da sodbo sodišča prve stopnje izpodbija iz "vseh pritožbenih razlogov". Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi, sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tudi v tem delu zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke in to zavrnitev upošteva tudi pri medsebojnem pobotanju terjatev pravdnih strank, tožeči stranki pa naloži v plačilo celotne nastale pravdne stroške s pripadki, podrejeno pa da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi v bistvenem navaja, da toženec tožnice ni izključil iz njene souporabe predmetnega stanovanja; incident z dne 19.9.1998 je pretirano poudarjen; šlo je za enkraten dogodek, ki ga je povzročila tožnica, in ni bil odločilen za tožničino odselitev, le-ta se je odselila na podlagi sprejete odločitve, ki jo je načrtovala že dlje časa, na kar kažejo predloženi računi; tožnica je povzročala prepire in izzivala toženca; dejansko je šlo za nesporazume, zaradi katerih se je tožnica lahko odselila, odločno pa zanika, da se je bila prisiljena odseliti zaradi njegovega nasilnega ravnanja; toženčeve navedbe je potrdila priča D. D. (soseda), ki glede pravdnih strank ni zaznala ničesar nenavadnega; pravdni stranki sta imeli pred odselitvijo natančno razdeljeno posest stanovanja; glede uporabe sta imela dogovor; njenih prostorov ni uporabljal; po odselitvi toženec tožnici ni nikdar odrekal pravice do uporabe njenega dela stanovanja; tožnica je izpovedala, da ni imela nobenega namena in želje, da bi se vrnila v stanovanje; izročitev ključev je zavrnila; njegove navedbe je potrdila tudi toženčeva sestra M. O., ko je bila zaslišana kot priča; ugotovitev v obrazložitvi sodbe, da naj bi prav dogodek 19.9.1998 v tožnici povzročil tak strah, da se ni upala več živeti s tožencem ob pomanjkanju obrazložitve ostalih okoliščin, ki so dejansko objektivno obstajale, predstavlja nasprotje med tem, kar se navaja v obrazložitvi sodbe s tistim, kar so navedle stranke in priče in drugimi ugotovljenimi dejstvi v postopku (14. točka 2. odstavka 339. člena ZPP); obrazložitev sodbe je sama s seboj in z izrekom v nasprotju, sodišče na eni strani temelji obrazložitev odločitve glede uporabnine na domnevni prisiljenosti umika, po drugi strani pa pri obrazložitvi glede zavrnilnega dela tožbenega zahtevka iz naslova odškodnine sodišče navaja, da ni utemeljen glede na to, da je svojo odločitev za izselitev pripravljala dlje časa ter glede na to, da se glavnina računov nanaša na obdobje pred odselitvijo (14. točka 2. odstavka 339. člena ZPP); sklicevanje na pričevanje M. Ž. je potrebno jemati kot celoto; odločitev o uporabnini je skrajno krivična in postavlja toženca, ki je ves čas ravnal korektno v ekonomsko brezizhoden položaj; glede višine uporabnine je navedel, da izvedenka njegovih kritik, ki jih je podal na izvedensko mnenje ni odpravila; izvedenki očita, da je uporabila napačen faktor za drugo primerjalno nepremičnino v S.; trditev izvedenke, da naj bi se od leta 2005 metodologija izračunavanja spremenila je neobrazložena; ne sprejema pojasnil izvedenke, da naj bi šlo v S. za star objekt z drugačnimi lastnostmi od v tej zadevi obravnavanega objekta; ne soglaša z obrazložitvijo sodbe, ki sledi izvedenki, da eksaktnih kriterijev ni; izvedenka si predmetnega stanovanja ni ogledala; protislovno skuša zmanjšati pomen opisa stanja S. M.; izvedeniško mnenje je neverodostojno, zato ga ne priznava; stanovanje, glede na to, da ga ni možno oddajati v najem, ne more prinesti ekonomskih koristi; sodišče v obrazložitvi ne navaja, da bi bili opravljeni kakršnikoli primerjalni izračunu krajevno običajnih najemnin, konkretno za katere nepremičnine (14. točka 2. odstavka 339. člena ZPP); sklicuje se tudi na pravila o dokaznem bremenu; ne pristaja na strokovnost mnenja izvedenke in argumentaciji, da naj izvedenka ne bi videla kakšne podrobnosti pri stanovanju v S. z argumentom, da so bili v S. vsi skregani ter da je več zanimanja za nakup stanovanja na P., za takšno trditev ni izkazane nobene podlage, sodišče je le-to nekritično povzelo v obrazložitvi (14. točka 2. odstavka 339. člena ZPP); v obrazložitvi izpodbijane sodbe ni pojasnjeno kakšna metodologija naj bi sedaj veljala pri izračunu izračunavanja uporabnin, zlasti tudi niso pojasnjeni konkretni faktorji in njihova dejanska in pravna podlaga; končno je predmet pritožbene graje tudi sama stroškovna odločitev; toženec meni, da ni pravilna glede na uspeh v pravdi. Priglaša pritožbene stroške.

Tožnica je na pritožbo odgovorila. Sodišču druge stopnje predlaga, da toženčevo pritožbo kot neutemeljeno zavrne, izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrdi ter tožencu naloži v plačilo njene pritožbene stroške. Priglasila je stroške v zvezi z odgovorom na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da se je tožnica iz spornega stanovanja izselila prostovoljno. Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da tožnica od meseca oktobra 1998 dalje vse do prodaje stanovanja v novembru 2004 v spornem stanovanju ni več živela. Sporen je razlog tožničinega odhoda. Tožnica je kot vzrok navajala nevzdržne razmere oziroma nasilje toženca, toženec pa je zatrjeval, da se je odselila prostovoljno na podlagi svobodne odločitve, katero je načrtovala dlje časa. Sodišče druge stopnje se strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da je tožnica zapustila sporno stanovanje zaradi nevzdržnih razmer (oziroma nasilja toženca) in se v izogib ponavljanju nanjo v celoti sklicuje. Tudi sodišče druge stopnje je prepričano, da je bilo nasilje toženca nad tožnico dne 19.9.1998 in posledično njen strah, vzrok za to, da je bila prikrajšana za uporabo sporne nepremičnine. To je prepričljivo izpovedala tožnica, njena izpovedba pa je podprta tudi z ostalimi dokazi, zlasti z izpovedbo njenega očeta M. Ž., ki je bil zaslišan kot priča in kazensko sodbo, s katero je bil tožnik obsojen storitve kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe. Da se je tožnica iz stanovanja izselila k staršem, ker je dobila možnost, da lahko gre drugam, pa po oceni sodišča druge stopnje ne pomeni, da se je iz stanovanja izselila prostovoljno. Odhod je načrtovala zaradi nevzdržnih razmer. Logično pa je tudi, da po vsem tem dogajanju (toženčevem nasilnem vedenju) ni imela nobene želje, da bi se v to stanovanje vrnila, kar pa seveda (ponovno) ne pomeni, da je bila takšna njena volja prostovoljna; bila je odraz nevzdržnih razmer. Takšne dokazne ocene ne uspeta omajati niti izpovedbi zaslišanih prič D. D. in M. O., ki jih izpostavlja pritožba. Od nikogar ni mogoče zahtevati, da zaradi uresničevanja svojih lastninskih upravičenj trpi kakršnokoli nasilje. Kadar v tem primeru lastnik preneha izvrševati posest nepremičnine in jo uporabljati, to ni posledica njegove volje, ampak je prikrajšanje v njegovem premoženju neprostovoljno, kot je vse pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje. Dokazni postopek je torej nedvomno potrdil, da je bil toženec tisti, ki je s svojim nasilnim ravnanjem tožnico izključil od uporabe njunega solastnega premoženja. Zato ni dovolj, da bi tožnici ponujal ključe od stanovanja, saj bi jih ta, glede na vse navedeno, utemeljeno odklanjala. S tem, ko je tožnico izključil od souporabe, je nanj prešla dolžnost, da bi z aktivnim ravnanjem dosegel, da bi se njuno razmerje v zvezi z uporabo spornega stanovanja uredilo (ustreznega ravnanja toženec ni niti zatrdil). Vsak solastnik lahko kadarkoli zahteva ureditev medsebojnih razmerij v nepravdnem postopku. Sodišče prve stopnje pa je nadalje na podlagi prepričljive tožničine izpovedbe tudi pravilno ugotovilo, da na podlagi vsega navedenega ni verjeti tožniku, da bi tožnica glede uporabe spornega stanovanja z njim sklenila kakšen dogovor. Toženec v pritožbi navaja, da sta pravdni stranki že pred odselitvijo tožnice imela razdeljeno posest stanovanja ter da po njeni odselitvi njenega dela ni uporabljal, s čimer meri na to, da ni bil v ničemer okoriščen zaradi njenega odhoda iz stanovanja. Na podlagi uveljavljene sodne prakse (primer citira že sodišče prve stopnje), utemeljenost tožbenega zahtevka ni odvisna od tega, kako toženec izkorišča stanovanje potem, ko je drugega solastnika izključil iz njene souporabe. S tem, ko je toženec ustvaril situacijo, ki je tožnici onemogočala dotedanjo souporabo stanovanja, je, pravno gledano prevzel v uporabo in upravljanje celoten tožničin del stanovanja. Nanj je zato prešla celotna korist od uporabe tožničinega dela stanovanja. Tožničino prikrajšanje je torej v odsotnosti koristi, ki bi ji jo prinašala uporaba stanovanja, toženčevo okoriščenje pa v uporabi in upravljanju s tožničinim delom stanovanja. Zaradi navedenega ugotovitev sodišča prve stopnje, da se je bila tožnica prisiljena umakniti in izseliti iz stanovanja torej ni v nasprotju z dejstvi in dokazi (listinami v spisu); prav tako pa v izpodbijani odločitvi ni očitanih nasprotij. Absolutna bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP torej ni podana. Tožničin zahtevek za plačilo uporabnine je torej po temelju utemeljen.

Pritožnik nasprotuje tudi sami višini določene uporabnine. V sodni praksi se je glede plačila uporabnine uveljavilo stališče, da je objektivno merilo določanja višine obogatitve oziroma prikrajšanja višina najemnine za enakovredno nepremičnino, kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje. V tem delu (pri odločitvi o višini uporabnine ) je sodišče prve stopnje dokazno oceno pravilno oprlo na mnenje izvedenke gradbene stroke. V zvezi s pritožbeno grajo izvedenskega mnenja sodišče druge stopnje poleg že dovolj izčrpnih razlogov sodišča prve stopnje (na katere se v izogib ponavljanju kot že navedeno v celoti sklicuje) zgolj opozarja, da namen dokaza z izvedencem ni doseči strinjanje strank glede njegovih ugotovitev. To je samostojen dokaz, ki je ravno tako kot ostali izvedeni dokazi v postopku podvržen dokazni oceni sodišča v skladu z 8. členom Zakona o pravdnem postopku (1). Tudi po oceni sodišča druge stopnje je izvedenka argumentirano in razumljivo podala svoje mnenje. V dopolnitvi izvedenskega mnenja in nato še na zaslišanju je v celoti ovrgla vse toženčeve pripombe in ugovore, katere ponovno izpostavlja v pritožbi (uporaba faktorja; stanje nepremičnine; da izvedenka ni opravila ogleda ipd.), zato sodišče prve stopnje ni imelo nobenega razloga za postopanje po 254. členu ZPP in je njenemu izvedenskemu mnenju utemeljeno sledilo. Toženčevo nestrinjanje z mnenjem izvedenca, brez ugotovljenih nasprotij ali pomanjkljivosti v izvedenskem mnenju ni zadosten razlog oziroma zakonit razlog za postavitev novega izvedenca. Tudi pritožbene navedbe prepričljivosti izvedenskega mnenja ne uspejo omajati. Tožnica je s predlaganjem izvedenca gradbene stroke dokaznemu bremenu glede ugotovitve višine škode zadostila. Toženec z nasprotnimi dokazi pa tega ni uspel omajati. Izpodbijana sodba tudi ni pomanjkljiva, ker ne navaja in konkretno ne navede primerjalne študije nepremičnin, na podlagi katere je bila ugotovljena krajevno običajna najemnina; prav tako pritožba neutemeljeno očita, da sodišče prve stopnje ne pojasni kakšna metodologija naj bi sedaj veljala pri izračunu izračunavanja uporabnin s sklicevanjem na predpise, ki ta vprašanja urejajo (konkretni faktorji in njihova dejanska in pravna podlaga). Uporaba faktorjev, izračuni, metodologija so predmet stroke. Sodna izvedenka je v svojem izvedenskem mnenju pojasnila, katere predpise in pripomočke ter metode izračunavanja je uporabila pri cenitvi sporne nepremičnine. Opravila je tudi primerjalno analizo, in ni potrebno, da bi sodišče prve stopnje celoten potek njenega dela prepisalo v svojo odločitev, ampak je zadosti, da je v svojo odločitev povzelo samo zaključke, torej bistveno. Sodišče prve stopnje je tako v zadostni meri obrazložilo, kako je ugotavljalo vrednost sporne nepremičnine ter zakaj je cenitev sodne izvedenke prepričljiva in življenjsko sprejemljiva. Verodostojnost izvedenskega mnenja pa toženec ne uspe omajati niti z navedbo, da izvedenka ni videla kakšne prednosti pri stanovanju v S. z argumentom, da so bili v S. vsi skregani ter da je več zanimanja za nakup stanovanja v P., saj gre za trganje besed iz konteksta in nima takšne teže, da bi uspela omajati prepričljivost in strokovnost izvedenskega mnenja. Večkrat očitana storitev absolutne bistvene kršitve postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, torej tudi tu ni podana.

Končno je predmet pritožbene graje tudi stroškovna odločitev sodišča prve stopnje. Toženec v pritožbi zmotno navaja, da odločitev o pravdnih stroških sodišča prve stopnje glede na uspeh v pravdi ni pravilna. Sodišče prve stopnje je glede na prisojen in v tožbi zahtevan znesek uspeh tožeče stranke pravilno ocenilo. Sama odmera pravdnih stroškov pa ni bila predmet pritožbene graje.

Glede na navedeno, in ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (1., 3. in 5. točka izreka) potrdilo (353. člen ZPP v zvezi z 130. členom Zakona o spremembah in dopolnitvah ZPP (2).

Toženec s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP). Svoje stroške pritožbenega postopka pa krije tudi tožnica, ker njen odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k reševanju pritožbe in je bil torej nepotreben (1. odstavek 155. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP).

(1) Uradni list RS, št. 26/99 in spremembe, ZPP

(2) Uradni list RS, št. 45/08, ZPP-D