Jedro

Podlaga pogodbe je tisti elementaren interes, zaradi katerega sta stranki sklenili pogodbo in ki, če izostane, povzroči njeno ničnost. Lokacija skladišča, kjer je tožeča stranka prevzemala blago na prevoz, tako ne more predstavljati podlage (kavze) pogodbe.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje drugemu sodniku.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala od tožene stranke plačilo zneska 88.179,43 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.5.2009 do plačila. Tožeči stranki je še naložilo, da je dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v višini 5.692,08 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper navedeno sodbo je pritožbo pravočasno vložila tožeča stranka. Navaja, da sodba sodišča prve stopnje nima razlogov o odločilnih dejstvih in je zato ni mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje je napačno ugotovilo dejansko stanje in napačno uporabilo materialno pravo. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje, pri čemer naj jo dodeli v reševanje drugemu sodniku. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo nasprotovala pritožbenim razlogom in pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi. Obe pravdni stranki sta priglasili pritožbene stroške.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Predmet tožbenega zahtevka je odškodnina, ki jo tožeča stranka uveljavlja zaradi odstopa tožene stranke od pogodbe brez upoštevanja pogodbeno dogovorjenega odpovednega roka. Pravdni stranki sta dne 1.10.2005 sklenili pogodbo o poslovnem sodelovanju (v nadaljevanju: Pogodba), s katero se je tožeča stranka zavezala opravljati prevoze v cestnem prometu po naročilu tožene stranke s prevzemom blaga v skladišču tožene stranke oziroma na drugem dogovorjenem mestu (1. in 2. člen Pogodbe, v prilogi A2). Pogodba je bila sklenjena za nedoločen čas, v primeru odpovedi iz nekrivdnih razlogov je bil dogovorjen odpovedni rok 12 mesecev. Nesporno med strankama je, da je tožena stranka Pogodbo odpovedala, najprej dne 15.2.2008 (A3) z elektronskim sporočilom in nato še z dopisom z dne 30.4.2008 (A7) in da po odstopu od pogodbe dne 15.2.2008 pri tožeči stranki ni naročila nobenega prevoza več.

5. Sodišče prve stopnje je zavrnitev tožbenega zahtevka oprlo na zaključek, da je obveznost tožene stranke prenehala zaradi nemožnosti izpolnitve (329. člen OZ), ki je nastopila zaradi selitve skladišča tožene stranke iz N. v L., v posledici pa je tožena stranka upravičeno odstopila od Pogodbe. Prevoz stvari od skladišča v N. do kupcev po Sloveniji je bil po mnenju prvostopnega sodišča podlaga (kavza) Pogodbe, z ukinitvijo skladišča na navedeni lokaciji je odpadlo bistvo Pogodbe, zaradi česar je njena izpolnitev postala nemogoča. 6. Pritožba zgornje zaključke utemeljeno izpodbija kot materialnopravno zmotne in protispisne. Višje sodišče je že v razveljavitvenem sklepu z dne 11.2.2014 (8. točka) pojasnilo, da lokacija skladišča, kjer je tožeča stranka prevzemala blago na prevoz, v konkretnem primeru ne predstavlja podlage (kavze) pogodbe. Podlaga pogodbe je tisti elementaren interes, zaradi katerega sta stranki sklenili pogodbo in ki, če izostane, povzroči njeno ničnost, saj je pogodba brez podlage nična po samem zakonu (4. odstavek 39. člena OZ). Odsotnost podlage pomeni torej tako hudo hibo, da z njo pogodba ne more več obstati, ker krši temeljno načelo obligacijskega prava, da morajo stranke s pogodbami zasledovati pravno dopustne interese in cilje. Da bi sprememba lokacije prevzemnega skladišča povzročila ničnost pogodbe, pa je z ozirom na dejstvo, da je bila ta sprememba za prevoznika popolnoma nemoteča in zanj nerelevantna, skrajno neprepričljivo. Lokacija prevzemnega skladišča tudi ni bila (bistvena) sestavina pogodbe, saj v njej ni navedena. Ne nazadnje pa v sodbi ni niti razlogov, zaradi katerih naj bi lokacija prevzemnega skladišča predstavljala podlago pogodbe (kavzo) za toženo stranko kot naročnika prevozov.

7. S preselitvijo skladišča v L. tudi ni nastala objektivna nemožnost izpolnitve pogodbe v smislu 329. člena OZ. Že zgolj okoliščina, da je bila tožeča stranka povsem zmožna in tudi pripravljena še naprej izpolnjevati pogodbo, in v preselitvi skladišča ni videla nobene ovire za izvrševanje svojih pogodbenih obveznosti, kaže, da gre pri tem zaključku za samovoljen konstrukt sodišča, ki v ugotovljenih dejstvih nima nikakršne opore. Razlogi, s katerimi ga je sodišče prve stopnje utemeljilo, pa pričajo zgolj o pomanjkanju volje tožene stranke, da pogodbo izpolni tako, kot se glasi; da tožeči stranki naroča prevoze še 12 mesecev po odpovedi pogodbe za ceno, dogovorjeno v obstoječi pogodbi in da ji opravljene prevoze tudi plača. Zakaj je sodišče štelo, da naj bi bila nezmožna opraviti to svojo izpolnitev, ni pojasnilo.

8. Za presojo dejanskega in pravnega položaja pogodbenih strank je pravno pomembno dejstvo, da je bila cena v pogodbi, ne glede na to, da so v Ceniku (B2) obračunane cene za posamezno relacijo, določena oz. določljiva po enoti razdalje - km, (cena za posamezno relacijo je le zmnožek cene za km in števila km). Naknadna sprememba lokacije prevzemnega mesta v prevozni pogodbi, v kateri je cena določena na km prevožene razdalje od prevzema tovora do kupca (in nazaj), pa po naravi stvari bolj prizadeva prevoznika in lahko bistveno vpliva na njegov dejanski in pravni položaj (ker je npr. novo prevzemno mesto bolj oddaljeno od njegovega izhodišča). Nesporno med strankama je, da je tožeča stranka kot prevoznik pri izpolnitvi pogodbe vztrajala kljub preselitvi skladišča. Ta okoliščina za tožečo stranko ne samo da ni pomenila "izgubljene kavze" ali "nemožnosti izpolnitve", pač pa zanjo ni predstavljala niti spremenjene okoliščine v smislu112. člena OZ. Tožeča stranka ni zahtevala razveljavitve (ali spremembe) obstoječe pogodbe, npr. višje cene na prevoženi km, ali plačila dodatnega prevoza od sedeža tožeče stranke do novega skladišča tožene stranke. Vsekakor tožena stranka nasprotnega ni niti trdila. V čem se je položaj tožene stranke kot naročnika zaradi selitve skladišča v razmerju do tožene stranke kot prevoznika spremenil (poslabšal), niti iz sodbe niti iz tožbene trditvene podlage ni mogoče ugotoviti, saj niso bili zatrjevani oz. ugotovljeni kakršnikoli (negativni) učinki spremembe lokacije skladišča na dejanski in pravni položaj tožene stranke. Iz njenih trditev, da je zavrnila ponudbo tožeče stranke kot nekonkurenčno, kvečjemu izhaja, da je želela obstoječo pogodbo prekiniti zaradi domnevno previsoke cene, do česar je nedvomno imela vso pravico, vendar ob spoštovanju 12- mesečnega odpovednega roka. Njen poziv tožeči stranki, da naj da novo ponudbo, je bil tako preuranjen.

9. Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožnici, da je tožena stranka ravnala protipravno, ker je odpovedala Pogodbo brez upoštevanja 12-mesečnega odpovednega roka, dogovorjenega v prvem odstavku 10. člena Pogodbe. Tožena stranka tudi ni izkazala okoliščin, nastalih po sklenitvi pogodbe, ki jih ni mogla ne preprečiti ne odpraviti in se jim izogniti, zaradi katerih bi se lahko razbremenila svoje odgovornosti za škodo (zaradi neupoštevanja pogodbenega roka), za katero bi se ugotovilo, da je v vzročni zvezi s kršitvijo (240. člen OZ). Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo v sodišču prve stopnje v novo odločanje pred drugim sodnikom. V nadaljevanju postopka naj sodišče ugotovi, ali so podane tudi ostale predpostavke odškodninske odgovornosti tožene stranke.