Jedro

Po presoji Vrhovnega sodišča se v smislu določbe 1. točke 2. odstavka 83. člena ZUS-1 upošteva zgolj višina glavnice, ta pa v obravnavanem primeru ne presega 20.000,00 EUR, kar pomeni, da revizija po tej določbi ni dovoljena. Glede drugega razloga pa se tožeča stranka zgolj sklicuje na 2. točko 2. odstavka 83. člena ZUS-1, pravnega vprašanja, ki naj bi bilo pomembno, pa ne navaja niti posredno niti opisno.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Zoper pravnomočno sodbo Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani je tožeča stranka dne 26.2.2008 vložila pritožbo, nato pa z dopisom z dne 14.4.2008 odgovorila sodišču prve stopnje, naj se pritožba šteje kot vložena revizija po 1. in 2. točki 2. odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 - odl. US). V njej navaja, da jo vlaga zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava.

Revizija ni dovoljena.

Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper zavrnilni del odločbe tožene stranke z dne 25.7.2005 (1. točka izreka), s sklepom pa je v ostalem tožbo zavrglo (2. točka izreka), zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka pa zavrnilo (3. točka izreka).

Po 2. odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija zoper pravnomočno sodbo, izdano na prvi stopnji, dovoljena, če je podan eden od pogojev za njeno dovolitev. Po ustaljeni upravno-sodni praksi vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o obstoju pogojev za dovolitev revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Takemu stališču je pritrdilo tudi Ustavno sodišče Republike Slovenije v sklepu, št. Up-858/08-8 z dne 3.6.2008 (Uradni list RS, št. 62/08).

Tožeča stranka uveljavlja dovoljenost revizije po 1. in 2. točki 2. odstavka 83. člena ZUS-1. Po 1. točki 2. odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločalo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000,00 EUR. Iz izpodbijane odločbe tožene stranke in sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da je bilo tožeči stranki naloženo plačilo davka na dodano vrednost v znesku 1,139.243,00 SIT z zamudnimi obrestmi. Po presoji vrhovnega sodišča se v smislu določbe 1. točke 2. odstavka 83. člena ZUS-1 upošteva zgolj višina glavnice, ta pa v obravnavanem primeru ne presega 20.000,00 EUR, kar pomeni, da revizija po tej določbi ni dovoljena.

Po določbi 2. točke 2. odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Tožeča stranka se zgolj sklicuje na 2. točko 2. odstavka 83. člena ZUS-1, pravnega vprašanja, ki naj bi bilo pomembno, pa ne navaja niti posredno niti opisno. Glede na pravila o trditvenem in dokaznem bremenu o obstoju pogoja za dovolitev revizije zato po presoji revizijskega sodišča ni izkazala pogojev za dovolitev revizije po tej določbi.

V skladu z določbo 1. odstavka 83. člena ZUS-1 revizija zoper sklep sodišča prve stopnje ni dovoljena.

Glede na navedeno je vrhovno sodišče revizijo tožeče stranke tako v delu, ki se nanaša na sodbo sodišča prve stopnje, kot v delu, ki se nanaša na sklep sodišča prve stopnje, zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1.