Jedro

Vprašanje, ali gre pri določenem ravnanju za spolno občevanje v smislu inkriminacije po 173. členu KZ-1, je vprašanje materialnopravne narave, zato je odgovor nanj v domeni sodišča in ne sodnega izvedenca.

Izrek

I.Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II.Obsojenec je dolžan plačati 1.200,00 EUR sodne takse.

Obrazložitev

A.

1.Okrožno sodišče v Novem mestu je s sodbo II K 53517/2016 z dne 24. 4. 2024 obsojenega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja spolnega napada na osebo, mlajšo od petnajst let po tretjem odstavku 173. člena Kazenskega zakonika (KZ-1), za katero mu je izreklo kazen šest let zapora. Skladno z drugim in prvim odstavkom 73. člena KZ-1 je odvzelo intimni vibrator, ki je bil uporabljen pri kaznivem dejanju. Na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je odločilo še, da je obsojenec dolžan plačati stroške kazenskega postopka ter sodno takso. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter obsojencu naložilo v plačilo sodno takso kot strošek pritožbenega postopka.

2.Obsojenčevi zagovorniki so zoper izpodbijano pravnomočno sodbo vložili zahtevo za varstvo zakonitosti iz razloga bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, zaradi kršitve kazenskega zakona ter kršitve pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave Republike Slovenije (Ustava) in 6. člena EKČP, kršitve pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave, enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave, enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave ter kršitve pravnih jamstev v kazenskem postopku iz 29. člena Ustave. Vrhovnemu sodišču predlagajo, da zahtevi ugodi in izpodbijani sodbi spremeni tako, da obsojenca oprosti vseh očitkov po obtožbi, podrejeno pa, da izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v "ponovno odločanje".

3.Vrhovna državna tožilka Mirjam Kline je skladno z drugim odstavkom 423. člena ZKP odgovorila na zahtevo za varstvo zakonitosti ter predlagala njeno zavrnitev, saj meni, da zatrjevane kršitve niso nastale, delno pa je zahteva vložena iz nedovoljenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

4.Z odgovorom so bili seznanjeni obsojenec in njegovi zagovorniki, ki se o njem niso izjavili.

B.

5.Pretežni del zahteve vložniki namenjajo uveljavljanju kršitve pravice do izvajanja dokazov iz 3. alineje 29. člena Ustave, ki naj bi jo sodišče zagrešilo z zavrnitvijo dokaznega predloga za postavitev izvedenca medicinske stroke, podanega z namenom dokazovanja obsojenčeve motnje erekcije oziroma erektilne disfunkcije in če je izvršitev očitanega kaznivega dejanja s takšno motnjo sploh objektivno mogoče.

6.Iz utrjene ustavnosodne presoje Ustavnega sodišča RS ter sodne prakse Vrhovnega sodišča izhaja, da sodišče po 3. alineji 29. člena Ustave ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba. Dokazni predlog lahko zavrne, (i) če ni materialnopravno relevanten; (ii) če ni primeren za dokazovanje zatrjevanega dejstva; (iii) če obstoj in relevantnost predlaganega dokaza nista utemeljena s potrebno stopnjo verjetnosti ali (iv) če je očitno, da dokaz ne more biti uspešen. Dokaz ne more biti uspešen, če je obstoj pravno relevantnega dejstva že dokazan ali izključen z drugimi izvedenimi dokazi in torej izvedba predlaganega dokaza ne bi mogla spremeniti dokaznih zaključkov sodišča. Dolžnost sodišča je, da dokazni predlog pretehta in svojo oceno o njegovi očitni neuspešnosti argumentirano opre na spoznavno vrednost do tedaj izvedenih dokazov, ki se nanašajo na dokazovanje ali izključitev istega pravno relevantnega dejstva, na katerega se nanaša tudi predlagani dokaz.

7.Iz obrazložitve izpodbijane prvostopenjske sodbe je razvidno, da je sodišče dokazni predlog za postavitev izvedenca medicinske stroke zavrnilo kot nepotrebnega, saj je dejstvo, ki naj bi se s predlaganim dokazom dokazovalo, že dokazano. Da je imel obsojenec v obdobju pod obtožbo erektilno disfunkcijo, se je namreč prepričalo na podlagi izpovedb oškodovanke, prič B. B. in C. A. ter pisnega psihiatričnega mnenja. Sodišče druge stopnje je tem razlogom pritrdilo, pritožbene navedbe pa dodatno zavrnilo z obrazložitvijo, da je storitev očitanega dejanja možna tudi brez nabreklosti spolnega uda.

8.Zagovorniki tudi z obravnavano zahtevo skušajo prepričati, da storitev očitanega kaznivega dejanja objektivno ni možna, če spolni ud ne otrdi oziroma ne ostane dovolj otrdel. Takšnemu stališču gre morebiti pritrditi le iz fiziološkega vidika, vendar ob tem vložniki v celoti spregledajo, da za dokončanje očitanega kaznivega dejanja v kazenskopravnem smislu otrdelost spolnega uda ni bistvena, saj se za spolno občevanje šteje (tudi) že začetek prodiranja v nožnico s spolnim udom brez nabreklosti, s pomočjo dlani kot objemke spolnega uda in z dodatno pomočjo prstov oziroma predmetnimi pomagali, kar je ob sklicevanju na kazenskopravno teorijo povsem razumno pojasnilo že pritožbeno sodišče. Glede na navedeno se za popolnoma neutemeljen izkaže očitek obrambe, da je sodišče dokazni zaključek o nepotrebnosti dokaza za postavitev izvedenca medicinske stroke oprlo na izpovedbe oškodovanke in prič ter pisnega psihiatričnega izvedenskega mnenja, ki za to sploh nimajo potrebnega znanja. Vprašanje, ali gre pri določenem ravnanju za spolno občevanje v smislu obravnavane inkriminacije, kamor sodi tudi vprašanje o objektivni možnosti storitve očitanega kaznivega dejanja brez nabreklosti spolnega uda, je vprašanje materialnopravne narave, zato je odgovor nanj v domeni sodišča in ne sodnega izvedenca. Pri opredelitvi do vsebine takega pravnega standarda je potrebno raziskati vse odločilne okoliščine, ki so tudi dejanske narave, kar pa je sodišče tudi storilo. Svoj dokazni zaključek je oprlo na izpostavljene dokaze, ki so potrdili dejstvo obsojenčeve erektilne disfunkcije v obdobju pod obtožbo, kar zatrjuje tudi obramba, zaradi česar ostaja nejasno, kaj več so s predlaganim dokazom pravzaprav želeli dokazati.

9.Vložniki nadalje argument gradijo s trditvijo, da naj bi bil sodni izvedenec medicinske stroke ključen za potrditev obsojenčeve motnje erekcije, pri čemer so že v pritožbi izpostavili, da do izliva v tovrstnih primerih ne more priti. Glede na zadano dokazno temo, zagovorniki z zatrjevanim ne morejo uspeti, saj pregled spisovnega gradiva razkrije, da tosmerno obrazloženega dokaznega predloga v postopku pred sodiščem prve stopnje niso podali, temveč so na predobravnavnem naroku predlagali le postavitev izvedenca ustrezne medicinske stroke, ki bi, glede na vso razpoložljivo zdravstveno dokumentacijo, podal mnenje o obsojenčevih težavah z erektilno disfunkcijo v obdobju pod obtožbo. Dokaznega predloga, s katerim bi problematizirali zmožnost izliva semena pri tovrstnem bolezenskem stanju obramba ni podala niti kasneje. Vložniki si prizadevajo prikazati, da so že v pritožbi zatrjevali, da je bil dokaz predlagan tudi za ugotavljanje navedenega dejstva, kar po zgoraj obrazloženem ne drži. So pa slednje navajali preko zatrjevanja zmotno ugotovljenega stanja in kršitve določbe 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, na kar je sodišče druge stopnje argumentirano odgovorilo v točki 8 obrazložitve sodbe. To kršitev v povezavi s kršitvijo 3. alineje 29. člena Ustave vložniki sedaj uveljavljajo tudi v zahtevi, vendar preko podajanja drugačne dokazne presoje ugotovljenih dejstev, kar pa pomeni izpodbijanje zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, česar z zahtevo ne morejo doseči (drugi odstavek 420. člena ZKP).

10.Sodišči sta se po presoji Vrhovega sodišča argumentirano opredelili do predlaganega dokaza, obrazložitev njegove nepotrebnosti, ker se nanaša na isti predmet dokazovanja, pa razumno vpeli v celovito dokazno oceno, ki ji tudi ni mogoče očitati nasprotij tako znotraj razlogov prvostopenjske sodbe kot tudi ne med razlogi slednje in sodbe sodišča druge stopnje. Po obrazloženem obsojenčeve pravice iz 3. alineje 29. člena Ustave, kot tudi določba 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, tako niso bile prekršene.

11.V preostalem vložniki z navajanji o nenavadnem sklepanju sodišča o erektilni disfunkciji na podlagi gole izpovedbe oškodovanke in policistke B. B. ter o nejasnem in nerazumljivem laičnem pojasnjevanju pritožbenega sodišča o izpovedbi C. A., v kateri je potrdila erektilno disfunkcijo, ko je navajala, da je obsojenec užival alkohol in tablete Helex, ne presežejo nedovoljenega izpodbojnega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Glede navajanj vložnikov o nenavadnem povezovanju najdenih tablet Viagra z obsojencem oziroma kaznivim dejanjem na splošno, pa gre ugotoviti, da jih obramba v pritožbi ni zatrjevala, zaradi česar se Vrhovno sodišče do njih ne opredeljuje (peti odstavek 420. člena ZKP).

12.Tudi v nadaljevanju vložniki, ko pritožbenemu sodišču očitajo prezrte pritožbene navedbe o posledicah erektilne disfunkcije in nekritični poklonitvi vere oškodovanki, brez da bi videlo potrebo po strokovnem mnenju, nepojasnjen zaključek o zardevanju in razširitvi zenic kot znaku travmatiziranosti ter neobrazloženost dokazne ocene poročila Nacionalnega forenzičnega laboratorija, ne zatrjujejo kršitve 395. člena ZKP, temveč izražajo zgolj nasprotovanje presoji sodišč, s čimer ponovno uveljavljajo zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ki ga Vrhovno sodišče v tem postopku ne preizkuša. Enako velja še za navedbe, v katerih vložniki zatrjujejo nejasnost zaključka sodišč o kasnejšemu mnenju priče C. A. z navajanji, da je slednja prvotno izpovedala, da misli, da je vse, kar je izpovedala oškodovanka, laž.

13.Po oceni vložnikov je pritožbeno sodišče zagrešilo tudi bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ko je v točki 12 obrazložitve sodbe navedlo, da soglaša z ugotovitvijo prvostopenjskega sodišča, da je obsojeni izpolnil vse zakonske znake očitanega kaznivega dejanja s tem, ko je oškodovanko božal in lizal po spolovilu, se s svojim spolovilom drgnil ob njenega ter v njeno nožnico vtikal prst in vibrator, saj je pri tem izpustilo ostale očitke iz opisa dejanja v izreku izpodbijane prvostopenjske sodbe (da je obsojeni s svojim spolovilom grobo in boleče skušal prodreti v njeno spolovilo, kar mu je dvakrat tudi deloma uspelo, ji govoril, da to počnejo tudi drugi starši in da to ni nič kaj takega in da njena mama ne rabi vedeti o tem ter tako zadovoljeval svojo spolno slo vse do izliva svojega semena). Menijo, da je pritožbeno sodišče zavzelo stališče, da citirani del izreka ne predstavlja izpolnitve zakonskih znakov očitanega dejanja oziroma, da ta dejanja niso bila dokazana, zaradi česar izpodbijani sodbi vsebujeta očitna razhajanja med razlogi o odločilnih dejstvih. Povzeta kritika je neutemeljena, saj ne iz izreka ne iz razlogov pravnomočne sodbe ne izhaja poseg sodišča druge stopnje v opis kaznivega dejanja, niti iz razlogov drugostopenjske sodbe ne izhaja stališče, da izpostavljeni del izreka ne predstavlja izpolnitve zakonskih znakov očitanega dejanja. Nasprotno, natančno branje razlogov drugostopenjske sodbe razkrije, da je pritožbeno sodišče stališče glede izvršitvenih ravnanj, ki predstavljajo druga spolna dejanja, zavzelo v točki 12 obrazložitve, medtem ko je glede izvršitvenega ravnanja spolno občevanje stališče argumentiralo v točki 15 obrazložitve.

14.Navajanj, da je sodišče druge stopnje kršilo pravico do sodnega varstva, ko se ni opredelilo do pritožbenih očitkov glede zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in je le nekritično, poenostavljeno in neobrazloženo pritrdilo sodišču prve stopnje, ni mogoče preizkusiti, saj vložniki določno ne navedejo, na katere pritožbene očitke ni bilo odgovorjeno (prvi odstavek 424. člena ZKP).

15.Vložniki obravnavano zahtevo sklenejo z grajo, usmerjeno v odločbo o kazenski sankciji. Preko izpostavljanja načela individualizacije kazenske sankcije in sodne prakse Vrhovnega sodišča o dovoljenosti izpodbijanja odločbe o kazni, izrek nižje zaporne kazni utemeljujejo z naštevanjem olajševalnih okoliščin, ki jih sodišči po njihovem mnenju nista upoštevali oziroma nista upoštevali v zadostni meri ter nasprotno, z naštevanjem okoliščin, ki sta jih sodišči zmotno upoštevali kot obteževalne okoliščine. Kot sicer pravilno navajajo, je odločbo o kazenski sankciji z zahtevo mogoče grajati le, če bi sodišče prve stopnje obsojencu izreklo kazensko sankcijo zunaj zakonskih meja ali če bi kazen odmerilo samovoljno ali arbitrarno (5. točka 372. člena ZKP). Nič od navedenega vložniki nato ne uveljavljajo obrazloženo, temveč se kritika nanaša zgolj na vprašanje primernosti izrečene kazni, kar ne more biti predmet presoje v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, temveč je to izključno pritožbeni razlog (374. člen ZKP), na katerega je sodišče druge stopnje odgovorilo v točkah 19 in 20 obrazložitve.

C.

16.Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso podane, delno pa je bila vložena tudi zaradi izpodbojnega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

17.Odločba o stroških kazenskega postopka temelji na določilu 98.a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Glede na to, da obsojenčevi zagovorniki z zahtevo za varstvo zakonitosti niso uspeli, je obsojenec dolžan plačati sodno takso v višini 1.200,00 EUR po tarifnih številkah 7116 in 7152 Taksne tarife v zvezi s šestim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1), ki jo je Vrhovno sodišče odmerilo ob upoštevanju obsojenčevih premoženjskih razmer in okoliščin predmetnega kazenskega postopka.

18.Odločitev je bila sprejeta soglasno.

-------------------------------

1Tako npr. odločbe Ustavnega sodišča RS Up-34/93 z dne 8. 6. 1995, Up-11/00 z dne 25. 4. 2002 in Up-88/05 z dne 14. 6. 2007; prim. tudi sodbe Vrhovnega sodišča I Ips 213/2006 z dne 1. 3. 2007, I Ips 115/2009 z dne 2. 7. 2009, I Ips 23697/2018 z dne 8. 7. 2021 in I Ips 45037/2021 z dne 16. 3. 2023.

2Korošec, D. v: dr. Korošec, D. et al., Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), 1. knjiga, Uradni list Republike Slovenije, Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2018, str. 1024.

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 173, 173/3

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.