Jedro

Nezakonitost razpisnih pogojev lahko uveljavljajo vsi kandidati, ki so se prijavili na javni razpis, s pravnimi sredstvi zoper odločbo o izbiri koncesionarja. Tožeča stranka, ki se na razpis ni prijavila, pa v upravnem sporu ne more uveljavljati niti subsidiarnega sodnega varstva. Javnega razpisa ni mogoče izpodbijati kot nezakonito dejanje, s katerim naj bi bilo poseženo v pravico tožeče stranke.

Izrek

1. Pritožba tožene stranke zoper 1. točko izreka izpodbijane sodbe in sklepa se zavrže. 2. Izpodbijani 3. in 4. točka izreka sodbe in sklepa se spremenita tako, da se razveljavita in se tožba v tem delu zavrže. 3. Revizija tožene stranke zoper 5. točko izreka izpodbijane sodbe in sklepa se zavrže.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo in sklepom je prvostopno sodišče odločilo, da se združita v skupno obravnavanje zadevi, ki se vodita pod opr. št. U 1731/99 in U 1825/99, vodilni spis pa postane spis pod opr. št. U 1731/99 (1. točka izreka); da se zavrže tožba v delu, ki se nanaša na sklep občinske uprave Mestne občine C. z dne 2.11.1999 (2. točka izreka); da se zavrne tožba v delu, ki se nanaša na ugotovitev omejitve prostega nastopanja na trgu zaradi javnega razpisa za oddajo zemljišč v začasni zakup, objavljen v Uradnem listu RS, št. 85 – 86 z dne 22.10.1999 (3. točka izreka); da se ugodi tožbi v delu, ki se nanaša na ugotovitev nezakonitosti javnega razpisa za oddajo zemljišč v začasni zakup, objavljen v Uradnem listu RS, št. 85 – 86 z dne 22.10.1999 (4. točka izreka); in da se ugodi tožbi v delu, ki se nanaša na izpodbijanje odločbe (pravilno: župana) Mestne občine C. z dne 19.1.2000, v zvezi z odločbo Mestne občine C. z dne 30.10.1999, in se izpodbijana odločba (pravilno: župana) Mestne občine C. z dne 19.1.2000 odpravi ter se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek. Z navedeno odločbo z dne 30.10.1999 je Mestna občina C. tožeči stranki odmerila komunalno takso za uporabo javne površine za začasno postavitev in dejavnost postavitev in upravljanje jumbo panojev za čas od 1.1.1999 do 31.10.1999 v znesku 5.600.000,00 tolarjev, ki jih mora tožeča stranka - taksni zavezanec plačati v roku 8 dni od pravnomočnosti te odločbe. S citirano odločbo z dne 19.1.2000 pa je Župan Mestne občine C. zavrnil pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Mestne občine C. z dne 30.10.1999. V obrazložitvi k 1. točki izreka se sodišče prve stopnje sklicuje na 1. in 2. odstavek 41. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00). V obrazložitvi k 2. točki izreka prvostopno sodišče navaja, da je tožbo zavrglo, ker je bil javni razpis za oddajo zemljišč v začasni zakup objavljen v Uradnem listu RS, št. 85 - 86 z dne 22.10.1999, v obravnavanem primeru pa je bila mogoča pritožba zoper odločbo o izbiri najugodnejšega ponudnika, ki pa je tožeča stranka ni vložila. Tako je bilo treba tožbo v tem delu zavreči na podlagi 5. točke 1. odstavka 34. člena ZUS. V obrazložitvi k 3. točki izreka se sodišče prve stopnje sklicuje na določbe VII. poglavja Zakona o preprečevanju omejevanja konkurence (ZPOm, Uradni list RS, št. 56/99). Navaja, da je bil javni razpis, ki je bil namenjen postavitvi oglasnih panojev, objavljen v Uradnem listu Republike Slovenije, in zato po presoji sodišča tožeča stranka ni bila diskriminirana pri konkuriranju za pridobitev upravičenja opravljati omenjeno gospodarsko dejavnost. Tožeča stranka s svojimi trditvami ni uspela utemeljiti oziroma dokazati obstoja omejevanja svobodne menjave blaga in storitev, svobodnega vstopa na trg, svobodnega nastopanja na trgu, ali kakšnega drugega dejanja preprečitve konkurence glede na to, da je imela neovirano možnost konkuriranja na razpisu, objavljenem v uradnem listu. V tem delu je sodišče prve stopnje tožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS), ki je veljal v času odločanja sodišča prve stopnje. V obrazložitvi k 4. točki izreka se sodišče prve stopnje sklicuje na določbe 3., 7. in 32. člena Zakona o gospodarskih javnih službah (ZGJS), 21. člena Zakona o lokalni samoupravi (ZLS) in 7. člena Odloka o gospodarskih javnih službah v Občini Celje (Uradni list RS, št. 30/94). Po presoji sodišča prve stopnje tožeča stranka utemeljeno navaja, da bi morala biti za dejavnost plakatiranja in obešanja razpisana koncesija, ne pa javni razpis za oddajo zemljišč v začasni zakup. V obravnavanem primeru sodišče ni ugotovilo, da je prišlo do posega v ustavno pravico iz 74. člena Ustave Republike Slovenije, vendar pa je tožbi ugodilo, ker je ugotovilo, da je izpodbijani javni razpis nezakonit. V obrazložitvi k 5. točki izreka sodišče prve stopnje navaja, da je tožbi ugodilo v delu, ki se nanaša na izpodbijanje drugostopenjske odločbe Župana Mestne občine C. z dne 19.1.2000, ker obrazložitev izpodbijane odločbe nima razlogov in ker tožena stranka v obrazložitvi ne odgovarja na ključne pritožbene ugovore. S tem je tožena stranka kršila določbo 2. odstavka 245. člena v povezavi z določbo 1. odstavka 245. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86). Ker izpodbijana odločba nima bistvenih razlogov glede na pritožbene ugovore, je podana kršitev postopkovnih pravil (3. točka 1. odstavka 60. člena ZUS), kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost odločitve (2. točka 1. odstavka 25. člena ZUS). Sodišče prve stopnje je zato v tem delu pritožbi ugodilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek (2. odstavek 60. člena ZUS).

Tožeča stranka vlaga pritožbo iz razlogov 1. odstavka 72. člena ZUS zoper 3. točko izreka sodbe in sklepa. Predlaga, da vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni v izpodbijanem delu ter tožbenemu zahtevku ugodi in ugotovi, da javni razpis za oddajo zemljišč v začasni zakup, objavljen v Uradnem list RS, št. 85 – 86 z dne 22.10.1999, predstavlja omejitev prostega nastopanja na trgu, podrejeno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Tožena stranka vlaga obširno pritožbo zoper 1. in 4. točko ter pritožbo (sedaj revizijo) zoper 5. točko izreka izpodbijane sodbe in sklepa iz vseh razlogov iz 1. odstavka 72. člena ZUS. Predlaga, da vrhovno sodišče izpodbijano sodbo in sklep v tem delu razveljavi in tožbo v obsegu 1. in 2. točke tožbenega zahtevka zavrže ter tožeči stranki naloži, da povrne toženi stranki stroške upravnega postopka ter pritožbene stroške, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo in sklep v izpodbijanih točkah razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopnemu sodišču. Navaja, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe postopka, ko je namesto, da bi drugo tožbo z dne 10.12.1999 zaradi litispendence zavrglo, celo združilo oba spora. Izpodbijana sodba je nepravilna tudi v 4. točki izreka, saj bi sodišče moralo tožbeni zahtevek tožeče stranke v tem delu zavreči na podlagi 3. alinee 1. odstavka 34. člena ZUS. Individualni upravni akt, zoper katerega je ob izpolnitvi tudi drugih z zakonom predpisanih pogojev mogoče uveljavljati sodno varstvo v upravnem sporu, je šele akt, ki je bil izdan na podlagi javnega razpisa. Glede 5. točke izreka izpodbijane sodbe in sklepa pa navaja, da bi moralo sodišče v tem delu tožbo zavreči, saj sta bila oba tožbena zahtevka vložena prehitro. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

V svojih odgovorih na pritožbo nasprotne stranke tožeča in tožena stranka predlagata zavrnitev pritožb nasprotnih strank.

S 1.1.2007 je začel veljati ZUS-1, ki je kot izredno pravno sredstvo v upravnem sporu uvedel tudi revizijo. Po določbi 1. odstavka 107. člena ZUS-1 Vrhovno sodišče RS odloča o pravnih sredstvih, vloženih do 1.1.2007, po določbah ZUS-1. Na podlagi 2. odstavka 107. člena ZUS-1 se od 1.1.2007 vložene pritožbe, če ne izpolnjujejo pogojev za pritožbo po tej določbi, štejejo za revizije. V obravnavanem primeru sta bili pritožbi tožeče in tožene stranke vloženi pred 1.1.2007. Glede na kriterije iz 2. odstavka 107. člena ZUS-1 Vrhovno sodišče RS obravnava pritožbi zoper 1., 3. in 4. točko izreka sodbe in sklepa kot pritožbi po ZUS-1, pritožbo tožene stranke zoper 5. točko izreka sodbe in sklepa pa obravnava kot pravočasno revizijo.

K 1. točki izreka: Pritožba ni dovoljena.

Izpodbijani sklep sodišča prve stopnje, ki je bil izdan na podlagi določbe 1. odstavka 41. člena ZUS, je sklep procesnega vodstva. Ker glede na določbo 2. odstavka 41. člena v času odločanja veljavnega ZUS zoper ta sklep ni dovoljena pritožba, je vrhovno sodišče pritožbo tožene stranke zoper 1. točko izreka sodbe in sklepa zavrglo kot nedovoljeno (365. člen v zvezi s 1. odstavkom 343. člena ZPP in 1. odstavkom 22. člena ZUS-1).

K 2. točki izreka: Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ob reševanju pritožb tožeče in tožene stranke ob uradnem preizkusu zakonitosti izpodbijane sodbe razveljavilo 3. in 4. točko izreka izpodbijane sodbe in zavrglo tožbo v tem delu iz naslednjih razlogov: V upravnem sporu odloča sodišče glede na določbo 2. in 3. odstavka 1. člena ZUS, ki je veljal v času odločanja sodišča prve stopnje, o zakonitosti dokončnih posamičnih aktov, ki jih izdajajo državni organi, organi lokalne skupnosti ali druge osebe, ki so nosilci javnih pooblastil ter o zakonitostih posamičnih aktov in dejanj, s katerimi se posega v ustavne pravice posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo.

V obravnavani zadevi je sporno, ali se lahko v upravnem sporu izpodbija zakonitost javnega razpisa in zahteva odpravo odločbe o izbiri najugodnejšega ponudnika ter uveljavlja kršitev ustavnih pravic zaradi objave razpisa kot nezakonitega dejanja nekdo, ki se tega razpisa, objavljenega v uradnem listu, ni udeležil. Že Ustavno sodišče Republike Slovenije je v svoji odločbi, št. U-I-98/99 z dne 16.7.1999, sprejelo stališče, da je javni razpis akt, s katerim se določajo samo razpisni pogoji. Morebitno nezakonitost razpisnih pogojev lahko uveljavljajo vsi kandidati, ki so se prijavili na javni razpis, s pravnimi sredstvi zoper odločbo o izbiri koncesionarja. V obravnavani zadevi ni sporno, da se tožeča stranka ni prijavila na razpis, ki je bil objavljen v Uradnem listu RS, in s tem ni izkazala volje, da bi se udeležila tega razpisa. Zato v tem upravnem sporu glede na navedeno stališče ustavnega sodišča ne more izpodbijati zakonitosti tega javnega razpisa in tudi ne odločbe o izbiri najugodnejšega ponudnika. Prav tako pa tožeča stranka nima legitimacije za drugo sodno varstvo po 3. odstavku 1. člena ZUS. Tožeča stranka v upravnem sporu izpodbija objavo navedenega javnega razpisa kot nezakonito dejanje tožene stranke in zatrjuje poseg v ustavne pravice. Subsidiarno sodno varstvo po 3. odstavku 1. člena ZUS bi bilo mogoče le, če ne bi bilo drugega sodnega varstva. Če pa se tožeča stranka na razpis ni prijavila, ne izkazuje pravnega interesa za tožbo. Tisti, ki kot tožeča stranka meni, da so z razpisom prizadete kakšne njegove pravice ali pravne koristi, bi moral sodelovati v javnem razpisu in bi zoper dokončni akt o izbiri najugodnejšega ponudnika imel zagotovljeno sodno varstvo, ki pa z vidika 3. odstavka 1. člena ZUS pomeni drugo sodno varstvo. Ker bi torej tožeča stranka lahko uveljavljala sodno varstvo le v postopku kot udeleženka javnega razpisa, ga tožeča stranka ne more uveljavljati v upravnem sporu kot subsidiarno sodno varstvo. Glede na izrecno določbo 3. odstavka 1. člena ZUS je subsidiarno sodno varstvo v upravnem sporu izključeno v primeru, če ima stranka zagotovljeno drugo sodno varstvo. Javnega razpisa torej ni mogoče izpodbijati kot nezakonito dejanje, s katerim naj bi bilo poseženo v pravico tožeče stranke, ker morebitno nezakonitost razpisnih pogojev lahko uveljavljalo le kandidati, ki so se prijavili na javni razpis, tega pa tožeča stranka ni storila, kar niti ni sporno. Glede na navedeno bi moralo sodišče prve stopnje tožbo v tem delu zavreči na podlagi 3. točke 1. odstavka 34. člena ZUS. Ker pa sodišče prve stopnje ni samo zavrglo tožbe, je pritožbeno sodišče razveljavilo prvostopno sodbo v delu, ki se nanaša na 3. in 4. točko izreka in tožbo v tem delu zavrglo na podlagi 1. odstavka 78. člena ZUS-1. Ker je šlo za procesno odločitev, pritožbeno sodišče ni presojalo tožbenih ugovorov po vsebini.

K 3. točki izreka: Tožeča stranka je v upravnem sporu hkrati izpodbijala tudi prvostopenjsko odločbo o odmeri komunalne takse. Med upravnim sporom pa je po izdaji drugostopenjske odločbe tožene stranke svoj tožbeni zahtevek razširila še na ta akt, kar je sodišče prve stopnje upoštevalo kot dopustno razširitev tožbenega zahtevka. S 5. točko izreka sodbe in sklepa je navedeno odločbo odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. S 1.1.2007, ko je začel veljati ZUS-1, je ta odločitev postala pravnomočna. Če pa se upravna odločba druge stopnje odpravi s pravnomočno sodbo, se odpravijo tudi pravne posledice, ki so iz nje nastale, in se upravna zadeva vrne v stanje, v katerem je bila pred odločanjem o pritožbi (3. odstavek 64. člena ZUS-1). Takšne posledice v zvezi z odpravo upravnega akta druge stopnje so določene tudi v 1. odstavku 281. člena ZUP. V obravnavani zadevi pomeni vrnitev v stanje pred izdajo odpravljene odločbe tožene stranke vrnitev v stanje, ko o pravici, obveznosti ali pravni koristi tožeče stranke v upravnem postopku še ni dokončno odločeno. Tožena stranka bo morala postopek ponovno voditi in ga čimprej, v 30 dneh od vročitve prvostopenjske sodbe, ker sodišče prve stopnje ni določilo drugačnega roka (4. odstavek 64. člena ZUS-1), zaključiti s sprejetjem nove odločitve. Navedenih učinkov pravnomočne sodbe pa vložena revizija ne more zadržati, kajti ZUS-1 ji daje učinke zadržanja samo v zvezi z izvršitvijo (84. člen). Po 3. odstavku 83. člena ZUS-1 je določeno, da revizija ni dovoljena, če jo vloži nekdo, ki zanjo nima pravnega interesa. Ker je revizija izredno pravno sredstvo, ki predstavlja zadnjo pravno možnost odločanja v upravnem sporu, je pravni interes podan, če jo vloži revident, ki si z odločitvijo v reviziji lahko izboljša svoj pravni položaj, nima pa na razpolago druge možnosti varstva svojih pravic v upravnem sporu. V obravnavani zadevi ima tožena stranka položaj organa, ki je po zakonu pristojen za odločanje, dolžnost ravnanja po pravnomočni sodni odločbi pa ne more predstavljati pravnega interesa za revizijo. Le potencialna možnost, da bo v ponovljenem postopku odločitev za kakšno stranko manj ugodna, kot je bila tista, ki je bila vsebovana v odpravljenem aktu, pa za revizijo tudi ne zadošča. Zato je revizijsko sodišče vloženo revizijo zoper 5. točko izreka sodbe in sklepa na podlagi 89. člena ZUS-1 zavrglo kot nedovoljeno.

Ker je Vrhovno sodišče Republike Slovenije revizijo tožene stranke zavrglo, tožena stranka sama nosi svoje stroške postopka (165. člen ZPP v zvezi s 1. odstavkom 22. člena ZUS-1).