Jedro

Upravni organ je imel tudi po oceni sodišča na podlagi izvedenega ugotovitvenega postopka dovolj podlage za zaključek, da na območju barikade, pri kateri je sodeloval tožnik, oboroženih spopadov ni bilo in je zato tožnikovo zahtevo za priznanje statusa vojnega veterana in vpis v evidenco vojnih veteranov zavrnil. Sodišče se sicer ne strinja s tistim delom obrazložitve drugostopnega organa v njegovi odločbi, kjer le-ta navaja, da je mogoče priznati status vojnega veterana po točki d) sedme alineje 2. člena ZVV le tistemu, ki je bil udeležen v „samem navzkrižnem ognju“. Vendar pa navedene določbe tudi ni mogoče razlagati tako, kot zatrjuje tožnik torej, da je bilo celotno območje Republike Slovenije območje oboroženih spopadov, ki so trajali v celotnem obdobju od 26. 6. do 18. 7. 1991.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano prvostopno odločbo je Upravna enota Ptuj zavrnila zahtevo tožnika za priznanje statusa vojnega veterana in vpisa v evidenco vojnih veteranov. Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik 24. 5. 2006 podal zahtevo za priznanje statusa vojnega veterana in vpis v evidenco vojnih veteranov. V zahtevku je navedel, da je bil kot voznik tovornjaka pri podjetju A. prve dni vojne na barikadi na mostu B. Upravni organ je v upravnem postopku zaprosil za podatke o sodelovanju stranke v vojni za Slovenijo Policijsko upravo Maribor, ki je v dopisu z dne 8. 12. 2006 sporočila, da v arhivu in evidencah, ki so v hrambi policije, ni podatkov, iz katerih bi bilo razvidno, da bi bila postavljena barikada na mostu čez reko C. v kraju D. po nalogu policije. Prav tako ni podatkov o tem, katere osebe bi lahko sodelovale v tej barikadi. Tožnik je zaslišan povedal, da je prvi dan vojne s tovornjakom podjetja A. peljal gramoz iz E. proti F. Med potjo sta ga zaustavili policija in teritorialna obramba in mu naročili, naj postavi tovornjak v barikado na mostu B. Tam je ostal do 6. 7. 1991. Povedal je še, da so se zadrževali v bližini mostu na kmečkem turizmu, kjer so prejemali hrano. Bili so oboroženih z orožjem, ki jim ga je predala policija, v konkretnem spopadu pa niso sodelovali. V ugotovitvenem postopku je upravni organ zaslišal tudi priči G.G. in H.H., ki sta oba povedala podobno kot tožnik. S temi ugotovitvami je bil seznanjen tudi tožnik, ki je še povedal, da do spopadov ni prišlo, saj vojska JLA ni prišla do tega mesta. Na podlagi navedenega je upravni organ ugotovil, da je tožnik sodeloval pri postavitvi barikade na mostu čez reko C. pri kraju D., naloga za postavitev barikade pa ni prejel od delodajalca ampak, kot izhaja iz trditev tožnika in obeh prič, od policije in teritorialne obrambe. Upravni organ pa je tudi ugotovil, da na mestu barikade spopadov ni bilo, tako da tožnik in zaslišani priči v oboroženih spopadih niso sodelovali. Upravni organ zahtevku za priznanje statusa vojnega veterana in vpisa v evidenco vojnih veteranov tožnika ni ugodil, saj po določbi točke d) sedme alinee 2. člena Zakona o vojnih veteranih (v nadaljevanju ZVV, Uradni list RS, št. 63/95 s spremembami) pogoje za priznanje statusa vojnega veterana izpolnjuje oseba, ki je bila na območju in v času oboroženih spopadov po odredbi policije vključena v opravljanje njenih nalog, ki so se nanašale na postavljanje in varovanje barikad in drugih ovir. Nesporno je, da tožnik v času vojaške agresije na Republiko Slovenijo ni sodeloval v oboroženih spopadih, oziroma da na območjih, kjer je sodeloval v postavitvi barikade, ki sta jo odredili postaviti policija in teritorialna obramba, ni bilo oboroženih spopadov, zaradi česar je njegov zahtevek za priznanje statusa vojnega veterana in vpis v evidenco vojnih veteranov neutemeljen. Takšno odločitev je potrdilo tudi Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve kot drugostopni organ, ki je z odločbo št. 02002-379/2007 z dne 9. 3. 2007 tožnikovo pritožbo zoper prvostopno odločbo zavrnilo. V obrazložitvi k zaključkom prvostopnega organa še dodaja, da so bili, kot izhaja iz zgodovinskih dejstev, številni civilisti vključeni v osamosvojitvene aktivnosti. Pravno varstvo po točki d) sedme alinee 2. člena ZVV pa gre le tistim, ki so bili pri opravi teh nalog vključeni ter udeleženi v samem „navzkrižnem ognju“. V tem je tista ločnica, ki razmejuje med tistimi civilisti, ki so z vso državljansko zavestjo opravili zadane naloge ter tistimi civilisti, ki so bili pri opravi naloženih nalog udeleženi v tedanjih težjih okoliščinah, katere je zakonodajalec strnil v zakonski pogoj območje in čas oboroženega spopada. Ker tožnik ni bil prisoten na območju oboroženega spopada, ni pogojev za priznanje statusa vojnega veterana. Že ob odsotnosti enega od kumulativno določenih pogojev, statusa vojnega veterana na zadevni pravni podlagi ni mogoče upravičiti. Pri tem drugostopni organ še navaja, da zakonskega pogoja za priznanje statusa vojnega veterana po točki d) sedme alinee 2. člena ZVV ni mogoče razlagati tako, da to pomeni celotno območje Republike Slovenije in čas oboroženih spopadov celotno obdobje med 26. 6. in 18. 7. 1991. Tožnik v tožbi vloženi v tem upravnem sporu navaja, da v ZVV ni v nobenem členu navedeno, da bi moral biti udeleženec osamosvojitvene vojne udeležen v navzkrižnem ognju. Območje spopadov je bilo na območju celotne Slovenije, saj je jasno, da je šlo v času od 26. 6. do 18. 7. 1991 v Sloveniji za vojno in ne le lokalni konflikt. Vsi ljudje, ki so bili na barikadah, niso bili tam le za število ali na dopustu, temveč so bili v primeru direktnega posredovanja pripravljeni dati za domovino tudi življenje. Zatrjuje, da je bila izpodbijana odločba izdana brez upoštevanja dejanskih dejstev, podatke o tem pa bi lahko pridobil upravni organ. Tožeča stranka zatrjuje, da je tožena stranka zmotno uporabila d) točko sedme alinee 2. člena ZVV in smiselno predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne pristojnemu organu v nov postopek.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in predlaga, da sodišče tožbo zavrne iz v odločbi navedenih razlogov.

Tožba ni utemeljena.

ZVV v 1. členu določa, da je vojni veteran oziroma vojna veteranka oseba, ki je v vojni ali vojaški agresiji na Republiko Slovenijo opravljala za obrambo Republike Slovenije vojaško dolžnost ali katero od drugih dolžnosti na področju obrambe in zaščite, oseba, ki je poklicno opravljala določene naloge na področju obrambe in zaščite oziroma s področja upravnih notranjih zadev, oseba, ki je v policijskih enotah opravljala naloge s področja varnosti Republike Slovenije, oseba, ki je sodelovala v pogajanjih s predstavniki takratne Jugoslovanske ljudske armade, oseba, ki je v zbirnem centru za vojne ujetnike opravljala naloge, povezane v vojnimi ujetniki, oseba, ki je kot vodstveni delavec ali delavka carinske službe izvajala naloge po navodilih republiške koordinacijske skupine in oseba, ki je bila na podlagi odločitve pristojnega organa ali poveljstva v skladu s predpisi neposredno vključena v oborožen odpor. Natančnejše kriterije za pridobitev statusa vojnega veterana določa ZVV v 2. členu. Tako je vojni veteran med ostalim tudi oseba, ki je v vojaški agresiji na Republiko Slovenijo v času od 26. 6. do 18. 7. 1991 opravljala naloge ali dolžnosti pri obrambi Republike Slovenije s tem, da je bila na območju in v času oboroženih spopadov po odredbi policije vključena v opravljanje njenih nalog, ki so se nanašale na postavljanje in varovanje barikad in drugih ovir (točka d) sedme alinee 2. člena ZVV).

Upravni organ je imel tudi po oceni sodišča na podlagi izvedenega ugotovitvenega postopka, v katerem je zaslišal tožnika in priči G.G. in H.H. ter opravil poizvedbe pri Policijski upravi Maribor dovolj podlage za zaključek, da na območju barikade, pri kateri je sodeloval tožnik, oboroženih spopadov ni bilo in zato tožnikovo zahtevo za priznanje statusa vojnega veterana in vpis v evidenco vojnih veteranov zavrnil. Sodišče se sicer ne strinja s tistim delom obrazložitve drugostopnega organa v njegovi odločbi, kjer le ta navaja, da je mogoče priznati status vojnega veterana po točki d) sedme alinee 2. člena ZVV le tistemu, ki je bil udeležen v „samem navzkrižnem ognju“. Vendar pa navedene določbe tudi ni mogoče razlagati tako, kot zatrjuje tožnik, torej, da je bilo celotno območje Republike Slovenije območje oboroženih spopadov, ki so trajali v celotnem obdobju od 26. 6. do 18. 7. 1991. To izhaja že iz citiranega določila, ki v uvodu sedme alinee 2. člena ZVV navaja, da je vojni veteran oseba, ki je v času od 26. 6. do 18. 7. 1991 - nato pa v nadaljevanju, ko navedeno določbo konkretizira, v točki d) navaja - v času in na območju oboroženih spopadov vključena v opravljanje njenih nalog, ki so se nanašale na postavljanje in varovanje barikad in drugih ovir. Če bi bil namen zakonodajalca, da pripada status vojnega veterana vsakomur, ki je pri postavljanju barikad sodeloval v času od 26. 6. 1991 do 18. 7. 1991, ki ga omenja že uvodna določba sedme alinee, bi bil zapis v točki d) „na območju in v času oboroženih spopadov“ popolnoma nepotreben. Čeprav torej zakonodajalec v točki d) sedme alinee 2. člena ZVV ni kot pogoja postavil udeležbe v navzkrižnem ognju, pa je bila kot pogoj po tej točki vendarle predpisana udeležba, ki se je nanašala na postavljanje in varovanje barikad na območju in v času oboroženih spopadov. Pri tem pa takšno območje in čas ne moreta predstavljati kar celotne Slovenije ali celotnega zgoraj navedenega obdobja, kot pravilno zaključuje tudi drugostopni organ v svoji odločbi, ampak je šlo v tem primeru za udeležbo pri postavljanju ali varovanju barikade, ki je bila tako krajevno kot časovno vsaj v neposredni bližini oboroženih spopadov. Da bi se barikada, pri postavitvi katere je sodeloval tožnik, nahajala na takšnem območju ne tožnik ne zaslišani priči niso povedali, prav tako pa to ne izhaja niti iz drugih podatkov spisa.

Izpodbijani prvostopni upravni akt je torej pravilen in na zakonu utemeljen, zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/2006).