Jedro

Neutemeljena je pritožbena kritika, da je prvo sodišče upoštevalo previsok dokazni standard, ko je ocenjevalo, ali je bilo območje pred blokom učinkovito očiščeno in posipano. Prvo sodišče je sicer navedlo, da ni mogoče z gotovostjo dokazati (…), kar bi na prvi pogled kazalo, da je uporabilo previsok dokazni standard (za meritorno odločitev v pravdi je treba trditve o pravno pomembnih dejstvih dokazati s stopnjo prepričanja, ne pa zgolj s stopnjo verjetnosti, kot toženka zmotno zatrjuje v pritožbi). Vendar pa gre po presoji pritožbenega sodišča v tem delu za očiten lapsus prvega sodišča oziroma se je prvo sodišče v tem delu zgolj napačno izrazilo, saj je iz celotnega konteksta relevantnega dela obrazložitve izpodbijane sodbe razvidno, da je prvo sodišče o dokazanosti relevantnih dejstev odločalo s stopnjo prepričanja. Glede na povedano je brez pomena toženkina trditev, da naj bi s stopnjo verjetnosti dokazala, da je njen zavarovanec opravljal zimsko službo pravilno in učinkovito, saj dokazni standard verjetnosti ne zadošča. Ob prepričljivi ugotovitvi, da je tožnik padel na pešpoti zaradi njene poledenelosti, na more biti dvoma, da pešpot v preteklih dneh pred škodnim dogodkom ni bila ustrezno očiščena in posipana.

Prvo sodišče je sicer v povzetku izvedenih dokazov omenilo, da je v dokaznem postopku vpogledalo tudi izpis facebook pogovorov (ta dokaz je tožnik predlagal prepozno), vendar pa vsebine te listine ni zajelo v svoji dokazni oceni in je torej ni upoštevalo kot dokaz ter nanjo ni oprlo svoje odločitve.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi vmesna sodba sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje (prvo sodišče) je z izpodbijano sodbo odločilo, da je tožbeni zahtevek glede na podlago utemeljen v višini 80 %, 20 % pa je k nastanku škode prispeval tožnik (I. točka izreka). Odločitev o pravdnih stroških je pridržalo za končno odločbo (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek, podrejeno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in vrne zadevo prvemu sodišču v novo sojenje. Navaja, da je prvo sodišče bistveno kršilo določbe postopka s tem, ker je kot dokaz uporabilo tudi izpis facebook pogovorov, čeprav je tožnik ta dokaz predložil prepozno. Prvo sodišče je uporabilo napačen dokazni standard, in sicer dokazovanje s stopnjo gotovosti, čeprav zadošča izkaz dejstev s stopnjo verjetnosti. Toženka je z verjetnostjo dokazala, da je njen zavarovanec opravljal zimsko službo pravilno in učinkovito. Prvo sodišče se je oprlo tudi na izpoved priče A. A., katere pa ne more šteti za verodostojno, saj je tožnikova partnerica. Zaposleni delavci toženkinega zavarovanca so podali kot priče izjave, da led na pešpoteh v C. ni nastajal, da je bila pešpot vedno posoljena, kar je preprečevalo nastajanje ledu, ter da so v primeru napovedane ohladitve pešpoti tudi dodatno posipali s soljo. Ni mogoče slediti ugotovitvi prvega sodišča, da je zimska služba opravljala svoje delo malomarno. Iz izpisa ARSO izhaja, da je 14. 1. 2017 zapadel nov sneg, da so izvajalci zimske službe tega počistili še istega dne, 15. 1. in 16. 1. pa ni bilo novega zapadlega snega. S posipanjem pešpoti 16. 1. so izvajalci zimske službe preprečili nastajanje ledu. Iz izpisa ARSO je razvidno tudi, kakšne so bile temperature 16. 1. 2017. Te niso bile takšne, da bi lahko prišlo do poledenitve pešpoti. Prvo sodišče je samo ugotovilo, da se je obstoječa plundra iz poldneva spremenila v led, vendar pa sodišče nima potrebnega znanja, da bi lahko samo ocenilo, ali se glede na izkazane temperature in predhodno soljenje lahko tvori led na pešpoteh. Tožnik je predlagal izvedenca, vendar pa ga sodišče ni postavilo, zaradi česar je napačno ugotovilo dejansko stanje ter zmotno uporabilo materialno pravo. Ker je samo podalo strokovno oceno o nastanku ledu je kršilo toženkino pravico do izjave. Iz fotografije A 2 ne izhaja, da je bila pot poledenela. Fotografija je bila posneta dva dni po tožnikovem padcu, zato ne more predstavljati dokaza o stanju poti 16. 1. Toženkin zavarovanec je skrbno poskrbel, da na pešpoteh ne bi nastajal led. Ker so bile poti očiščene, novozapadlega snega pa ni bilo, ni bilo potrebe, da bi se zimska služba izvajala na tem območju še dodatno v kasnejših urah. Zato je zmotna ugotovitev prvega sodišča, da je toženkin zavarovanec ravnal malomarno. Toženkinemu zavarovancu ni mogoče očitati, da je poti očistil neprimerno oziroma neskrbno.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Neumesten je pritožbeni očitek o bistvenih kršitvah določb postopka. Prvo sodišče je sicer v povzetku izvedenih dokazov (23. točka obrazložitve) omenilo, da je v dokaznem postopku vpogledalo tudi izpis facebook pogovorov v prilogi A 14 (ta dokaz je tožnik predlagal prepozno), vendar pa vsebine te listine ni zajelo v svoji dokazni oceni in je torej ni upoštevalo kot dokaz ter nanjo ni oprlo svoje odločitve, kot je razvidno iz razlogov izpodbijane sodbe.

6. Neutemeljena je tudi pritožbena kritika, da je prvo sodišče upoštevalo previsok dokazni standard, ko je ocenjevalo, ali je bilo območje pred blokom na R. ulici 28 učinkovito očiščeno in posipano. Prvo sodišče je sicer navedlo, da ni mogoče z gotovostjo dokazati … (33. točka obrazložitve), kar bi na prvi pogled kazalo, da je uporabilo previsok dokazni standard (za meritorno odločitev v pravdi je treba trditve o pravno pomembnih dejstvih dokazati s stopnjo prepričanja, ne pa zgolj s stopnjo verjetnosti, kot toženka zmotno zatrjuje v pritožbi). Vendar pa gre po presoji pritožbenega sodišča v tem delu za očiten lapsus prvega sodišča oziroma se je prvo sodišče v tem delu zgolj napačno izrazilo, saj je iz celotnega konteksta relevantnega dela obrazložitve izpodbijane sodbe (33. - 37. točka obrazložitve) razvidno, da je prvo sodišče o dokazanosti relevantnih dejstev odločalo s stopnjo prepričanja. Glede na povedano je brez pomena toženkina trditev, da naj bi s stopnjo verjetnosti dokazala, da je njen zavarovanec opravljal zimsko službo pravilno in učinkovito, saj dokazni standard verjetnosti ne zadošča. 7. Pritožbeno sodišče sprejema kot pravilno ugotovitev prvega sodišča, da je tožnik 16. 1. 2017 zvečer na pešpoti v naselju na njenem poledenelem delu, ki ni bil ustrezno očiščen in posipan, padel in se poškodoval. Prvo sodišče je ugotovilo, da je bila površina pred blokom na R. 28, kjer se je tožnik v večernih urah tega dne sprehajal s partnerko in psom, poledenela oziroma prekrita z ledom in snegom. Utemeljeno je sledilo izpovedbam tožnika ter prič A. A. in B. B., ki so bile glede bistvenih okoliščin skladne, ter upoštevajoč tudi stanje, ki je bilo razvidno iz fotografije v prilogi A 2 (posneta sicer dva dni po dogodku, vendar pa je iz nje razvidno, da je na tistem delu poti še vedno bilo poledenelo in s tem spolzko), ugotovilo, da je bilo to območje očiščeno malomarno oziroma, da v tem delu pešpot v naselju ni bila ustrezno očiščena in posuta ter zato ni bila varna za uporabo. Izpoved A. A. ne more biti neverodostojna zgolj zaradi tega, ker je tožnikova partnerka, kot neutemeljeno trdi toženka. Razen tega je B. B. kot neprizadeta priča v celoti potrdila izpovedbi tožnika in A. A. o tožnikovem padcu na poledenelem delu pešpoti. Toženkina trditev o neverodostojnih izpovedbah tožnika ter navedenih prič je pavšalna in zato neupoštevna.

8. Glede navedenih dejanskih ugotovitev prvega sodišča toženka izraža zgolj svoje nestrinjanje z njimi ter se pavšalno sklicuje na drugačne izpovedbe toženkinih prič, da je bila pešpot vedno posipana s soljo, kar je preprečevalo nastajanje ledu na poti, pri čemer pa toženka ne ponuja nobenih argumentov, ki bi omajali dokazno oceno prvega sodišča. Razen tega pravilnost ugotovitve prvega sodišča, da so bila 16. 1. 2017 v naselju poledenela območja pešpoti, potrjuje tudi okoliščina, da so morali delavci toženkinega zavarovanca 17. 1. 2017 na dovozni poti v naselju razbijati led (slednje izhaja iz priloge B 9). Če je bilo treba razbijati led, to posredno prav tako izkazuje, da čiščenje in posipanje s soljo na obravnavanem predelu pešpoti v predhodnih dneh ni bilo opravljeno s potrebno skrbnostjo, ob tem, da led v takšnem obsegu, da ga je bilo treba razbijati in odstranjevati, že po naravi stvari ni mogel nastati šele 17. 1. 2017, ampak vsaj kakšen dan prej.

9. Prvo sodišče je ugotovilo, da so bile temperature 16. 1. 2017 pod ničlo, pri takšnih temperaturah pa zmrzuje in na zasneženih površinah (ki se podnevi tajajo) nastaja led, kar je splošno znano. Že iz toženkinih trditev je izhajalo, da je snežilo 13. 1. in 14. 1., nato pa še 16. 1. 2017 (drugačna pritožbena trditev je protispisna, saj sneženje 16. 1. 2017 potrjuje tudi izpis spletne strani ARSO v prilogi B 8), pri čemer naj bi čiščenje snega 16. 1. 2017 po toženkinih trditvah ne bilo potrebno, ker se snežna odeja ni zvišala, vendar pa je glede na temperature pod ničlo in ugotovljene poledenele površine na območju naselja (tudi pred blokom na R. 28) življenjsko in logično izkustveno, da na tem delu pohodna pot ni bila ustrezno očiščena in posuta, kar pomeni, da je toženkin zavarovanec na tem delu opustil dolžno skrb za primerno in pravočasno oziroma sprotno čiščenje poti (pogodba v prilogi B 4). Toženkin zavarovanec bi moral poskrbeti, da bi bil (tudi) ta predel poti v naselju ustrezno očiščen in posut ter tako varen za uporabo, še zlasti zato, ker so bile vremenske razmere v tistih dneh spremenljive in je bila poledenelost pohodnih poti v naselju predvidljiva, vendar pa toženkin zavarovanec v tistih okoliščinah ni zadostil dolžnemu ravnanju.

10. Toženka ni predlagala izvedbe dokaza s sodnim izvedencem, zato je pritožbena graja neizvedbe tega dokaza neutemeljena, razen tega pa izvedba tega dokaza ni bila potrebna glede na ugotovitev prvega sodišča, da obravnavano območje naselja ni bilo ustrezno očiščeno in posipano. Iz fotografije (priloga A 2) je razvidno, da je na pešpoti sneg ter mestoma pomrznjeno in poledenelo, kar smiselno dodatno potrjuje resničnost izpovedb tožnika ter A. A. in B. B. o poledenelosti kritičnega predela pešpoti v večernih urah 16. 1. 2017. Iz prilog B 6 oziroma B 9 izhaja, da toženkin zavarovanec 16. 1. 2017 v naselju C. ni izvajal čiščenja snega (tega dne je snežilo; ob temperaturah pod ničlo je pomrznila tudi zasnežena površina poti) ter da je to pred škodnim dogodkom nazadnje izvedel 14. 1. 2017. Ker je snežilo tudi 16. 1., toženkin zavarovanec pa tega dne ni izvajal čiščenja snega (čeprav mu je sprotno čiščenje nalagala pogodbena obveznost – priloga B 4), je pritožbeno zatrjevanje, da je toženkin zavarovanec 16. 1. 2017 ravnal z ustrezno skrbnostjo, neizkazano. Ob prepričljivi ugotovitvi, da je tožnik padel na pešpoti zaradi njene poledenelosti, na more biti dvoma, da pešpot v preteklih dneh pred škodnim dogodkom in tudi 16. 1. 2017 ni bila ustrezno očiščena in posipana, za kar je krivdno odgovoren toženkin zavarovanec. Odločitev prvega sodišča je zato pravilna.

11. Ker uveljavljani in uradoma upoštevni pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno ter potrdilo izpodbijano sodbo prvega sodišča (drugi odstavek 350. člena in 353. člen ZPP).

12. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je bila pridržana za končno odločbo (četrti odstavek 163. člena in 164. člen ZPP).