Jedro

V individualnem delovnem sporu, v katerem uveljavlja delavec plačilo plače in dodatkov, ki delavcu pripadajo za delo v posebnih pogojih, je dokazno breme na delodajalcu, saj izvaja za delavce obračune in razpolaga z vsemi razpoložljivimi podatki in listinami. Tožnik je v tožbi določil znesek po višini ter opredelil dejansko in pravno podlago spornega obračunavanja nadur, zato je bila tožena stranka skladno z določbo 212. člena ZPP dolžna konkretno navesti, s katerimi zneski in zakaj se ne strinja. Tožena stranka ni izpodbijala navedb in dokazov tožnika, da dejansko nadur ni opravil, temveč je le zatrjevala, da bi nadure lahko koristil kot proste ure in je samovoljno prihajal na delo.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožnika, da mu je tožena stranka dolžna plačati 6.703,58 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 16. 6. 2011 dalje do plačila ter mu povrniti njegove stroške postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožnik dolžan toženi stranki plačati stroške postopka v višin 1.126,18 EUR v roku 15 dni po prejemu pisnega odpravka sodbe, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje do plačila (II. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se pravočasno pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi s stroškovno posledico. Navaja, da je sodišče v sodbi korektno povzelo vse navedbe tožnika in tudi vse dokazne predloge, ki jih je predlagal. Sodišče pa je zavrnilo zahtevek tožnika predvsem iz razloga, ker ugotavlja, da ni bil izveden dokaz z angažiranjem izvedenca finančne stroke, ki bi ugotovil, koliko nadur je tožnik resnično opravil. Pri tem pa je tudi ugotovilo, da tožnik ni dokazal vrednosti ene ure za celotno sporno obdobje, saj bi šele konkretni izračun izvedenca podal točne podatke, kolikšno izplačilo pripada tožniku v posameznem mesecu. Tožnik je že v predpravdnem zahtevku pri toženi stranki zahteval plačilo določenega števila nadur po urni postavki 11,21 EUR in ne v predpravdnem postopku niti v pravdi tožena stranka ni ugovarjala višini urne postavke. Tako se skladno z določili ZPP šteje neprerekano dejstvo kot priznano. Tožniku torej ni bilo potrebno z izvedencem finančne stroške dokazovati višine urne postavke po različnih časovnih obdobjih, zato bi bilo potrebno upoštevati urno postavko v višini 11,21 EUR. Tožnik je v dokaz, da je dejansko opravil (na koncu skrčeno zaradi zastaranja) 598 nadur, predložil ročne beležke šefa postaje, iz katerih je bilo v celoti razvidno njegovo opravljeno delo, predlagal pa je tudi zaslišanje prič A.A., B.B. in C.C., kot tudi, da tožena stranka predloži za sporno obdobje obrazce R230, na katerih je tožena stranka beležila natančno število opravljenih ur in v desnem zgornjem kotu za vsakega posameznega delavca s svinčnikom zapisanih opravljenih nadur. Tožena stranka teh obrazcev R230 ni hotela izročiti sodišču, kljub temu da obstajajo in je s tem preprečila dokazovanje tožniku, ne glede na dejstvo, ali bi bil angažiran izvedenec finančne stroke ali ne. Vse tri zaslišane priče so namreč izrecno izpovedale, da se je dejansko na obrazcih R230 vsakomesečno zabeležilo število opravljenih nadur za vsakega posameznega delavca in to s svinčnikom v desnem zgornjem kotu. Ob tem pa je A.A. še povedal, da se ure, ki jih je tožnik zaradi zapor opravil ob sobotah ali nedeljah, niso nikjer beležile. Kako bi torej lahko izvedenec finančne stroke ugotovil dejansko število opravljenih nadur tožnika, če je namreč dejansko bilo zabeleženo opravljeno število nadur zgolj tako, kot je bilo zgoraj navedeno. Seveda pa so se očitno podatki iz teh R230 obrazcev v centralni računalnik prepisovali tako, da se niso prepisale tudi opravljene nadure oz. vsaj ne vse. Gre za dokaj razumljivo potezo tožene stranke, saj bi se v tem primeru ugotovilo izjemna obremenjenost delavcev tožene stranke, ki pa je nezakonita. Tako tožena stranka, ponovno nezakonito, originalnih dokazov o številu opravljenih nadur za tožnika, kljub dvakratni zahtevi sodišča, sodišču ni hotela izročiti. Sicer se je pri tem izgovarjala, da naj bi vrgla te podatke v star papir in da jih zato ni več, vendar pa gre za izgovore, saj je tožnik že dolgo nazaj sam toženi stranki posredoval zahteve po izplačilu opravljenih nadur in bi tako tožena stranka vse podatke v originalu bila dolžna ohraniti in seveda to ne more pomeniti nagrade za toženko. Sodišče bi moralo povsem jasno ugotoviti, da je tožena stranka ravnala nezakonito s tem, ko ni predložila originalne dokumentacije, katere poseduje zgolj sama in ki bi utemeljila tožnikov tožbeni zahtevek. Pritožnik pojasnjuje, da je tožena stranka organizirana po "vojaški disciplini", že zaradi narave njene dejavnosti. Vsakršne odredbe delodajalca oz. nadrejenih do podrejenih so izrecno pisno opredeljene in je tako izgovarjanje tožene stranke, da bi tožnik lahko izkoristil nadure, ki jih je opravil, kot sicer dela proste ure, povsem neutemeljeno. To dejstvo izhaja tudi iz tedaj veljavne kolektivne pogodbe za dejavnost železniškega prometa. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavnih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišč po uradni dolžnosti ni storilo, vendar je zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno.

Sodišče prve stopnje je v izvedenem dokaznem postopku ugotovilo: - da med strankama ni sporno, da je tožnik dejansko opravljal nadure; - da je med strankama sporno koliko nadur je tožnik opravil, ali jih je imel možnost izrabiti in ali je tožena stranka dolžna tožniku plačati neizrabljene nadure; - tožnik je zatrjeval, da je od leta 2006 do prenehanja delovnega razmerja pri toženi stranki (27. 12. 2010) opravil 807 nadur (oz. 646 nadur od leta 2007), ki jih ni mogel izkoristiti in da bi se na podlagi ročnih beležk šefa postaje dalo ugotoviti število teh nadur, vendar tega izračuna ni opravil, mu je pa B.B., ki je vodil evidenco delovnega časa povedal, da ima opravljenih 807 nadur; - da je priča C.C., ki je pri toženi stranki med drugim opravljala obračun plač oz. obračun ur in je imela evidenco o opravljenih urah, potrdila, da je napisala in podpisala izjavo z dne 26. 5. 2011 (A7), iz katere izhaja, da naj bi po njeni oceni imel tožnik okoli 700 nadur, pri čemer je izpovedala, da je imel tožnik toliko nadur, ko jo je tožena stranka v mesecu juliju 2009 napotila na čakanje; - da iz skladnih izpovedb A.A. (ki je bil tožniku nadrejen od leta 2001 dalje) B.B. (ki je bil operativni šef postaje D.) in C.C. izhaja, da se je število nadur beležilo na obrazcu R230. C.C. je povedala, da se se neizkoriščene ure v evidenci delovnega časa (v obrazec R230) prenašale in sicer se je na koncu v obrazec s svinčnikom zabeležil prenos ur, tako da se je konkretno tožniku prenašalo iz meseca v mesec. Povedala je, da je obračune delala na podlagi razporeda dela, ki ga je izpolnil in ji ga dal B.B. in iz razporeda dela je potem prenašala ure v obračun. Tudi A.A. je izpovedal, da bi se nadure dalo razbrati iz obrazcev R230 in da so na tem obrazcu izven rubrik, na koncu, kjer je prazen pas, vpisovali viški ur. Prav tako je pojasnil, da se ure, ki jih je tožnik zaradi zapor opravil ob sobotah ali nedeljah, niso nikjer beležile, ker niso bile predvidene z razporedom. Prav tako je B.B. glede evidentiranja nadur povedal, da se je obračunom na desni strani napisalo, koliko je bilo prenešenih ur; - da sta A.A. in B.B. izpovedala, da je imel tožnik možnost sproti izravnati nadure, kar sta ga opozorila in mu povedala, da bo moral nadure izravnati najkasneje naslednji mesec potem, ko je nadurno delo opravil; Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je število nadur med strankama sporno, iz listin, ki sta jih predložili stranki. (ročni beležki šefa postaje, obračuni plač za tožnika, evidenca delovnega časa, evidenca prisotnosti na delu, obračuni ur in evidence ur in iz podatkov o zapori tirov), pa ni jasno razvidno, koliko je bilo teh nadur, zato je sodišče zaključilo, da bi moral tožnik to dejstvo dokazovati z izvedencem, glede na to, da sodišče s strokovnim znanjem, ki je potrebno za ugotovitev tega dejstva ne razpolaga. Izvedenec bi lahko ugotovil, ali se iz priloženih listin lahko ugotovi število nadur in koliko jih je bilo. Ker tožnik predujma za izvedbo dokaza z odreditvijo izvedenskega dela ni plačal, sodišče tega dokaza ni izvedlo in zaključilo, da tožnik zatrjevanega števila nadur ni dokazal. Nadalje je zaključilo, da je tožnik imel možnost nadure izravnati kot proste ure in verjelo pričama A.A. in B.B., ki sta izpovedala, da sta ga opozorila naj nadure izravna potem, ko je nadurno delo opravil. Po zaključku sodišča prve stopnje tožnik v postopku ni dokazal, da mu izraba več opravljenih ur ni bila onemogočena in ker je imel tožnik možnost te ure sproti koristiti, mu plačilo za več opravljene ure oz. nadure, po določbah kolektivne pogodbe ne pripada. Pritožbeno sodišče z navedenimi materialnopravnimi zaključki sodišča prve stopnje ne soglaša. Tožena stranka je sprejela Navodilo o koriščenju prostih ur kot kompenzacijo za opravljeno nadurno delo (B10) iz katerega izhaja: - da je namen navodila o koriščenju prostih ur kot kompenzacije za opravljeno nadurno delo določiti način obračuna in izravnave ur dela preko polnega delovnega časa (točka 1); - da se je to navodilo uporabljalo za vse delavce tožene stranke, razen za upravo družbe in delavce, ki imajo sklenjene individualne pogodbe o zaposlitvi (točka 2); - da se kot nadurno delo upoštevajo vse ure opravljenega dela nad možnim 12 urnim mesečnim presežkom delovnega časa, določenega za tekoči mesec, oz. vse ure opravljenega dela nad mesečnim številom ur, določenim za tekoči mesec in kompenzacija za opravljeno nadurno delo obsega izravnavo ur in obračun dodatkov iz opravljenega nadurnega dela (točka 3); - da se delavcu plačilo za nadurno delo, odrejeno v skladu z določili zakona in kolektivne pogodbe za dejavnost železniškega prometa, praviloma izplača pri izplačilu plače za mesec, ko je bilo nadurno delo opravljeno. Na zahtevo delavca pa se mu omogoči koriščenje nadurnega dela kot dela prostih ur, v kolikor to dopušča tehnološki proces dela. O obdobju izrabe prostih ur se dogovorita delavec in njegov neposredni vodja. Izravnava ur se lahko opravi s koriščenjem prostih ur na dva načina: delavec se lahko odloči za koriščenje prostih ur v razmerju 1:1,4 (1 opravljena nadura je 1,4 ure za koriščenje); delavec se lahko odloči za koriščenje prostih ur v razmerju 1:1, dodatek za nadurno delo v višini 40 % pa se mu obračuna in izplača skupaj s plačo za mesec, v katerem je opravil to nadurno delo. Ure, ki jih je delavec izrabil iz naslova opravljenega nadurnega dela, se upošteva kot že opravljeno redno delo v tekočem mesecu in jih je kot take potrebno obvezno upoštevati pri izdelavi razporedov dela (točka 4); - točka 6 navodil ureja način obračuna in evidenco ur ter določa, da je vodja organizacijske enote dolžan dostaviti obračunu plač skupaj z evidenco delovnega časa R230 za tekoči mesec obrazec KOMPNAD - pismeni seznam delavcev, ki so se odločili za kompenzacijo 1 : 1 oz. 1 : 1,4. Evidenčne ure za obračun dodatkov iz razporeditve delovnega časa in povračil stroškov morajo biti prikazane v evidenci delovnega časa R230 za mesec, v katerem je bilo nadurno delo, ki se kompenzira opravljeno.

Glede na 4. točko Navodil, se delavcu plačilo za nadurno delo, odrejeno v skladu z določili zakona in KPDŽP, pravilno izplača pri izplačilu plače za mesec, ko je nadurno delo opravljeno. Pri tem je pomembno, da je tožnik zatrjeval, da je imel leta 2007 do leta 2010 opravljenih 598 nadur, prav tako pa je tudi zahteval plačilo po urni postavki 11,21 EUR. Tožena stranka višini urne postavke ni ugovarjala ne v predpravdnem ne v pravdnem postopku, kar utemeljeno opozarja pritožba. Prav tako je tožnik v dokazne namene, da je dejansko opravil navedeno število nadur predložil, ročne beležke šefa postaje, iz katerih je v celoti razvidno njegovo opravljeno delo in podal dokazne predloge, da tožena stranka predloži za celotno sporno obdobje obrazec R230, na katerih je tožena stranka beležila natančno število opravljenih ur in nadur (v desnem zgornjem kotu) za vsakega posameznega delavca in za zaslišanje prič (A.A., B.B. in C.C.). S tem je tožnik v celoti izpolnil svoje dokazno breme, ki je tako prešlo na toženo stranko, da dokaže, da tožnik dejansko zatrjevanih nadur ni opravil. V individualnem delovnem sporu, v katerem uveljavlja delavec plačilo plače in dodatkov, ki delavcu pripadajo za delo v posebnih pogojih, je dokazno breme na delodajalcu, saj izvaja za delavce obračune in razpolaga z vsemi razpoložljivimi podatki in listinami. Glede na to, da je tožnik v tožbi določil znesek po višini ter opredelil dejansko in pravno podlago spornega obračunavanja nadur, je bila tožena stranka skladno z določbo 212. člena ZPP dolžna ne samo pavšalno, temveč konkretno navesti, s katerimi zneski in zakaj se ne strinja. Vsaka stranka mora v postopku pred sodiščem dokazovati resničnost trditev obstoja dejstev, ki so predmet tožbenega zahtevka. Na razpravno načelo iz določbe 7. člena ZPP se navezujejo pravila o trditvenem in dokaznem bremenu iz določbe 212. člena ZPP, po katerem mora vsaka stranka navesti in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek in s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika. Ker je tožnik v celoti izpolnil svoje dokazno breme, je to tako prešlo na toženo stranko. Tožena stranka ni izpodbijala navedb in dokazov tožnika, da dejansko nadur ni opravil, temveč je le zatrjevala, da bi nadure lahko koristil kot proste ure in je samovoljno prihajal na delo.

Pritožba utemeljeno opozarja, da glede na naravo dejavnosti toženke, so bile vse odredbe delodajalca do podrejenih izrecno pisno opredeljene. Delodajalec je tisti, ki mora poskrbeti (s pravilnim razporedom dela), da bo delavec izkoristil nadure kot proste ure dela, v skladu z določili KPDŽP in sicer s pravilnim razporedom dela. Tako ne more biti v škodo delavcu, če mu delodajalec ni sprotno odrejal koriščenja nadur kot dela proste ure oz. je bil prenos opravljenih ur izvršen v neskladju s KPDŽP. Tožnik je bil namreč dolžan upoštevati in izvršiti odredbe in navodila delodajalca (že zaradi narave dejavnosti) in ne more samostojno presojati njihovo vsebinsko upravičenost. Zato se tožniku ne more očitati, da je imel možnost sproti izravnavati nadure in da je samovoljno prihajal na delo.

Kot izhaja iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, so se nadure beležile na obrazcu R230, kjer so se v prazen del vpisovali tudi viški ur (kakor so skladno izpovedale vse zaslišane priče), vendar tožena stranka teh obrazcev ni hotela sodišču izročiti (čeprav je A.A. izpovedal, da je dostavil obračune R230 v kraj E. in sicer originale, ki so mu jih v roku 1 meseca vrnili nazaj - list št. 67). Tožena stranka je sicer predložila obrazec R230, ki ga je sodišče pokazalo pričam, vendar so te skladno izpovedale, da sodišču ni predložen cel obrazec in da manjka obračunski del in sicer, da manjka del, kamor so se vpisovali tudi viški ur. Tožena stranka torej v spis ni vložila ustreznih dokazov, iz katerih bi izhajalo koliko nadur je tožnik v vtoževanem obdobju opravil, čeprav bi morala na podlagi 18. člena Zakona o evidencah na področju dela in socialne varnosti (Ur. l. RS, št. 40/2006) voditi evidenco o izrabi delovnega časa tožnika, torej tudi evidenco o opravljenih urah in opravljenih nadurah. V kolikor tožbena stranka ne soglaša s številom nadur, ki jih je tožnik v tožbenem zahtevku postavil, je dokazno breme na njej. Pri tem sodišče prve stopnje zmotno meni, da je dokazno breme na tožniku in da bi število nadur dokazoval z izvedencem finančne stroke, kar pravilno opozarja pritožba.

Zaradi zmotne materialnopravne presoje glede dolžnosti vodenja evidenc o izrabi delovnega časa je dejansko stanje glede števila nadur in obsega njihovega koriščenja v obliki prostih ur ostalo nepopolno ugotovljeno. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 355. člena ZPP razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Glede na naravo stvari in okoliščine primera pritožbeno sodišče ocenjuje, da je iz vidika ekonomičnosti in hitrosti postopka smotrno, če se relevantna dejstva ugotovijo v postopku pred sodiščem prve stopnje. V kolikor bi okoliščine oz. pravno relevantna dejstva prvič obravnavalo le sodišče druge stopnje, bi bila strankam v postopku odvzeta možnost vložitve pravnega sredstva zoper dejansko stanje, ugotovljeno pred sodiščem druge stopnje.

V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje toženo stranko pozvati, da predloži za sporno obdobje celotne obrazce R230, tudi obračunske dele, kamor so se vpisovali viški ur, nato pa ugotoviti število nadur in obseg njihovega koriščenja v navedenem obdobju, saj je stranka, ki ne izpolnil potrebnega dokaznega bremena, lahko kaznovana tudi s sodbo, ki je zadnjo neugodna. Po dopolnitvi dokaznega postopka bo moralo sodišče prve stopnje ponovno odločiti o utemeljenosti tožbenega zahtevka ob upoštevanju pravil o porazdelitvi dokaznega bremena (355. člena ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo (3. točka 165. člena ZPP).