Jedro

Nova škoda je tista škoda, ki izvira iz škodnega dogodka, v zvezi s katerim je bila že prisojena oziroma dogovorjena odškodnina, pa v času sojenja oziroma sklenitve (zunaj)sodne poravnave ni bilo gotovo, ali bo nastala, in če bo, kakšen bo njen obseg.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 4.600.000 SIT z zahtevanimi zamudnimi obrestmi. Tožniku je naložilo plačilo toženkinih stroškov postopka. Zavzelo je stališče, da tožnik ni dokazal, da poslabšanje zdravstvenega stanja ob sklenitvi izvensodne poravnave po normalnem teku stvari ni bilo predvidljivo oziroma da je predstavljalo tako poslabšanje, do kakršnega ob normalnem teku stvari sploh ne bi smelo priti.

2. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Odločilo je, da tožnik sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka. Zavrnilo je pritožbene očitke o nasprotujočih si razlogih v izpodbijani sodbi. Navedlo je, da je v teoriji in sodni praksi jasno, kaj pomenita pravna standarda nove škode in bodoče škode, in da je bodoča škoda povezana z gotovostjo normalnega teka stvari, nova škoda pa s predvidljivostjo poslabšanja zdravstvenega stanja prizadetega. Zavzelo je stališče, da v poravnavi ni bila zajeta bodoča škoda in da je predmet tožbe nova škoda. Ker iz izvedenskih mnenj izhaja, da je bilo poslabšanje njegovega zdravstvenega stanja po normalnem teku stvari predvidljivo, je odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka pravilna.

3. Tožnik v reviziji uveljavlja razlog bistvenih kršitev določb postopka. Trdi, da je bistvena za odločitev presoja, katero škodo je zajemala odškodnina, izplačana na podlagi poravnave. Ker je bila sledeč besedilu poravnave z njo zajeta tedaj nastala škoda, ne more biti utemeljen toženkin argument, da je bila s poravnavo zajeta vsa škoda, torej tudi tista, ki je tožniku nastala leta 1998 in kasneje. Sledeč besedilu poravnave bodoča škoda z njo ni bila zajeta. Ker sodišči nista opredelili pojmov bodoča škoda in nova škoda oziroma je opredelitev nejasna, ne vsebujeta razlogov o odločilnih dejstvih. Podano je nasprotje med razlogi sodbe, ki na eni strani ugotavlja, da vtoževana škoda ne predstavlja nove škode, ampak morda bodočo, v poravnavi nezaobseženo škodo, poleg tega pa ne zanika toženkinega stališča, da je bila v poravnavi zajeta vsa škoda.

4. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija je utemeljena.

6. Sodišči sta izhajali s stališča, da tožnik s tožbo zahteva povrnitev škode, ki je nastala po sklenitvi izvensodne poravnave in za katero ob sklenitvi poravnave ni vedel. Ker revident v zvezi s tem stališčem ne uveljavlja procesnih kršitev, so revizijske navedbe o tem, da je bistvena za odločitev presoja, ali je bila s poravnavo zajeta bodoča škoda ali ne, nepomembne.

7. Revizijsko sodišče se strinja z revidentovimi navedbami, da sta obe sodbi nižjih sodišč zaradi prepletanja pojmov nova škoda in bodoča škoda, ne da bi bila hkrati podana jasna opredelitev vsakega od njiju, v veliki meri nejasni. Ne glede na to je iz njiju mogoče izluščiti stališče, da je nova škoda tista škoda, ki ob sklenitvi izvensodne poravnave po normalnem teku stvari ni bila predvidljiva oziroma je predstavljala tako poslabšanje zdravstvenega stanja, do kakršnega ob normalnem teku stvari sploh ne bi smelo priti.

8. Iz skopih dejanskih ugotovitev izpodbijanih sodb izhaja, da je tožnik v prometni nesreči dne 13. 1. 1992 utrpel zlom desne pogačice, da je zdravljenje po poškodbi, v katerem mu je bil med drugim operativno odstranjen kostni ulomek pogačice, trajalo do 11. 2. 1992, da sta pravdni stranki 15. 7. 1992 glede odškodnine za navedeno škodo sklenili izvensodno poravnavo, da so se tožniku po sklenitvi poravnave razvile obrabnostne spremembe (patelofemoralna artroza z osteofiti), zaradi katerih je bila v septembru 1998 izvedena operacija za sprostitev pogačice na zunanji strani in toaleta hrustancev na pogačici in stegnenici, zdravljenje pa je bilo končano aprila 1999, da iz izvedenskih mnenj izhaja, da je bilo opisano poslabšanje zdravstvenega stanja po normalnem teku stvari predvidljivo in da je – sledeč tožnikovi izpovedbi – tudi tožnik sam ob zaključku zdravljenja od lečečega zdravnika izvedel, da je bila poškodba huda in da bodo posledice sledile.

9. Na podlagi teh ugotovitev sta sodišči zavzeli stališče, da je bil razvoj artrotičnih sprememb na pogačici ter s tem povezano zdravljenje in zmanjšanje življenjske aktivnosti ob sklenitvi izvensodne poravnave predvidljivo, razlog, da odškodnina za to škodo ni bila zajeta v dogovorjenem znesku, pa je v tožnikovi pomanjkljivi skrbnosti. Iz teh razlogov tožbeni zahtevek ni utemeljen.

10. Navedeno stališče je materialnopravno zmotno.

11. Bodoča škoda je tista škoda, ki jo je bilo po normalnem teku stvari mogoče ob sojenju oziroma ob sklenitvi izvensodne poravnave pričakovati kot gotovo (203. člen Zakona o obligacijskih razmerjih – v nadaljevanju ZOR). Za to škodo se po ustaljenem stališču sodne prakse šteje, da je bila zajeta v znesku odškodnine, prisojene s sodbo ali dogovorjene z izvensodno poravnavo.(1) Nova škoda je tista škoda, ki je v vzročni zvezi s škodnim dogodkom in ki presega škodo, znano ob izdaji sodbe oziroma ob sklepanju izvensodne poravnave in ki jo je bilo mogoče pričakovati kot gotovo po normalnem teku stvari.

12. Stališče sodne prakse, da gre za novo škodo takrat, kadar ob priznanju prve škode oziroma odmere odškodnine zanjo ta še ni bila znana in njenega nastanka ni bilo moč predvideti, kljub temu pa se je kasneje pojavila, oziroma da mora biti dodatna škoda taka, da niti tožnik niti zavezanec za plačilo odškodnine zanjo nista mogla vedeti in nikakor ne predvideti njenih posledic,(2) ni mogoče razumeti v smislu, da oži prej opredeljeni pojem nove škode. To stališče predstavlja le opredelitev kriterija za presojo gotovosti škode. Sodna praksa ni uporabila merila dobrega strokovnjaka, ampak merilo skrbnega oškodovanca in zavezanca za plačilo odškodnine. Gre torej za "mehčanje" pojma bodoče škode kot gotove škode: kot bodočo škodo je treba šteti tisto, katere nastanek je bil ob sojenju oziroma ob sklepanju izvensodne poravnave objektivno gotov, vendar le, če je bilo to za povprečno skrbnega oškodovanca in zavezanca predvidljivo. Drugačno razumevanje bi pripeljalo do materialnopravno nesprejemljive situacije, ko bi bila sicer določena škoda v vzročni zvezi s škodnim dogodkom, za katerega posledice bi odgovarjal toženec, pa ta škoda v prvem sojenju oziroma ob sklenitvi poravnave ni bila upoštevana, ker je bila le predvidljiva (se pravi možna), ne pa gotova, kot nova škoda pa prav zaradi te svoje lastnosti prav tako ne bi bila upoštevana. Take omejitve niti 200. člen ZOR, ki ureja odškodnino za nepremoženjsko škodo, niti druge določbe ZOR o obsegu povrnitve škode ne predvidevajo.

13. Iz navedenega izhaja, da je treba kot novo škodo razumeti škodo, ki izvira iz istega škodnega dogodka, pa v času sojenja oziroma sklenitve (zunaj)sodne poravnave ni bilo gotovo, ali bo nastala in če bo, kakšen bo njen obseg. Zaradi zmotnega razumevanja pojma nove škode v izpodbijanih sodbah ni zavzeto stališče do odločilnega vprašanja, ali je bilo zatrjevano (in ugotovljeno) poslabšanje zdravstvenega stanja ob sklenitvi izvensodne poravnave gotovo, neogibno. Šele če bi bil odgovor na to vprašanje pritrdilen, bi bilo treba odgovoriti na nadaljnje vprašanje, tj. ali je bil nastanek te škode ob sklepanju poravnave predvidljiv za stranki pogodbe.

14. Ker je zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, posledično pa je treba izpodbijano sodbo razveljaviti, se v presojo zatrjevanih procesnopravnih kršitev ni bilo treba posebej spuščati.

15. Okoliščina, da niti v drugostopenjski niti v prvostopenjski sodbi ni odgovora na odločilno vprašanje, bi narekovala razveljavitev obeh sodb in vrnitev zadeve v novo sojenje na prvo stopnjo. Ker pa je toženka v odgovoru na pritožbo opozorila na napačnost stališča sodišča prve stopnje glede zastaranja, sodišče druge stopnje pa se o tem ugovoru še ni izreklo, je Vrhovno sodišče razveljavilo le sodbo tega sodišča in zadevo vrnilo v novo sojenje na drugo stopnjo (drugi odstavek 380. člena ZPP). S tem bo sodišču dana možnost, da zavzame stališče do vseh relevantnih navedb pravdnih strank, danih v pritožbenem postopku. Posebni napotki niso potrebni, ker so razvidni iz gornje obrazložitve.

16. Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

Op. št. (1): Tako npr. sodba II Ips 413/2006 z dne 4. 12. 2008. Prim. Jadek Pensa v: Juhart, Plavšak (red.), Obligacijski zakonik s komentarjem, 1. knjiga, GV založba, Ljubljana, 2003, str. 1054. Op. št. (2): Tako npr. sodba II Ips 265/2006 z dne 21. 11. 2008.