Jedro

Ob ugotovitvi, da so na povečano drseči podlagi zaščitne kape, nameščene na spodnjem koncu lestve, bistveno izgubile svojo varovalno funkcijo, je sodišče tudi pravilno uporabilo prvi odstavek 64. člena Pravilnika o varstvu pri gradbenem delu, ko je tožencu pripisalo odgovornost, ker ni zagotovil uporabe lestve s kljukami za pripenjanje. Navedena določba uporabo pripenjanja lestve s kljukami namreč predvideva prav za primer, ko drsenja lestve ni mogoče zanesljivo preprečiti z uporabo ustrezne zaščite na spodnjem koncu lestve. V danem primeru toženec drugačne porazdelitve odgovornosti med strankama ne more doseči z ugovorom, da je sodišče druge stopnje v nasprotju z določbami ZVZD in navedenega Pravilnika spregledalo tožniku naloženo skrb za lastno varnost pri uporabi delovnih sredstev na gradbišču. Ne gre namreč za to, da te obveznosti tožnika ne bi bile pomembne, temveč za to, da je sodišče druge stopnje presodilo, da toženec ni pravočasno postavil trditev o tožnikovih opustitvah, zaradi česar sodišče teh dejstev, na katera bi bilo mogoče opreti tožnikovo soodgovornost za nastalo škodo, glede na v 7. členu ZPP uveljavljeno razpravno načelo, ni bilo pooblaščeno ugotavljati in nanje opreti svoje odločitve.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se: - priznana odškodnina zniža za 13.000,00 EUR, in se torej v izreku znesek 60.767,44 EUR nadomesti z zneskom 47.767,44 EUR, znesek 60.362,24 EUR nadomesti z zneskom 47.362,24 EUR, znesek 18.937,67 EUR (v presežku zavrnjen del tožbenega zahtevka) pa nadomesti z zneskom 31.937,67 EUR; - odločitev o prvostopenjskih stroških spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti njene pravdne stroške v znesku 1.170,34 EUR; - odločitev o drugostopenjskih stroških pa spremeni tako, da so tožniki dolžni v 15 dneh povrniti toženi stranki 332,88 EUR stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku paricijskega roka.

Sicer se revizija zavrne.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti 329,13 EUR revizijskih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku paricijskega roka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je za škodo, ki jo je tožnik utrpel v delovni nezgodi dne 27. 9. 1999, po temelju do 50 % odgovoren toženec, v preostalem pa je podana tožnikova soodgovornost. Odškodnino za nepremoženjsko škodo je odmerilo v višini 36.000,00 EUR (13.000,00 EUR za telesne bolečine, 2.300,00 EUR za strah, 700,00 EUR za skaženost in 20.000,00 EUR za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti), premoženjsko škodo pa v skupnem znesku 405,18 EUR. Upoštevaje tožnikovo soodgovornost in valorizirano zavarovalnino v znesku 2.637,76 EUR , ki jo je prejel iz kolektivnega nezgodnega zavarovanja, je tožencu v plačilo naložilo znesek 15.564,85 EUR in zakonske zamudne obresti. Te od zneska 15.362,26 EUR tečejo od 1. 1. 2002 do 27. 6. 2003 po predpisani obrestni meri zamudnih obresti, zmanjšani za temeljno obrestno mero, od 28. 6. 2003 pa po predpisani obrestni meri zamudnih obresti, ki tečejo od prenehanja terjatve. Od posameznih zneskov, ki tvorijo premoženjsko škodo, zakonske zamudne obresti tečejo od trenutka zapadlosti posameznega zneska. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo. Upoštevaje uspeh je plačilo pravdnih stroškov naložilo tožniku.

2. Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo tožnikovi pritožbi in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je toženec tožniku dolžan plačati 60.767,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Te od zneska 60.362,24 EUR tečejo od 1. 1. 2002 do 27. 6. 2003 po predpisani obrestni meri zamudnih obresti, zmanjšani za temeljno obrestno mero, od 28. 6. 2003 pa po predpisani obrestni meri zamudnih obresti, ki tečejo do prenehanja terjatve. Zakonske zamudne obresti od posameznih zneskov, ki tvorijo premoženjsko škodo (in v skupnem znesku znašajo 405,20 EUR) tečejo od trenutka njihove zapadlosti. V presežku, to je za znesek 18.937,67 EUR in zakonske zamudne obresti od za čas od 30. 10. 2001 do 31. 12. 2001, je tožbeni zahtevek zavrnilo. Upoštevaje uspeh je plačilo pravdnih stroškov in pritožbenih stroškov naložilo tožencu. V razlogih navaja, da je sodišče prve stopnje tožnikov soprispevek ugotavljalo mimo toženčevih navedb. Bistveno je, da je do zdrsa lestve prišlo, ker toženec ni namestil na lestev kavljev, s katerimi bi jo pričvrstil in s tem skoraj za 100% preprečil njen zdrs. Ker delodajalec ni upošteval pravilne pričvrstitve lestve na oder s kavlji, je glede na določbo 64. Pravilnika o varstvu pri gradbenem delu (v nadaljevanju Pravilnik) ravnal protipravno. Glede na navedeno je v celoti podana krivdna odgovornost toženca. Pri preizkusu odmerjene odškodnine je pritožbeno sodišče ocenilo, da sodišče prve stopnje v okviru postavk za telesne bolečine in nevšečnosti zaradi zdravljenja ter za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti ni upoštevalo teže vseh okoliščin. Odškodnino, odmerjeno po navedenih postavkah, je zato zvišalo, in sicer za telesne bolečine in nevšečnosti pri zdravljenju s 13.000,00 EUR na 20.000,00 EUR, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti pa z 20.000,00 EUR na 40.000,00 EUR.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je toženec vložil revizijo, v kateri uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Predlaga zavrnitev tožbenega zahtevka, podrejeno pa razveljavitev z odstopom zadeve drugemu pritožbenemu sodišču, ki mu očita nepristransko in nestrokovno sojenje, protispisnost in nepoznavanje življenjskih izkušenj pri uporabi lestve. Sklepanje pritožbenega sodišča o toženčevi odgovornosti je glede na vsebino 64. člena Pravilnika materialnopravno zmotna, glede na vsebino zapisnika o zaslišanju izvedenca pa protispisna. Zatrjuje, da je v razlogih izpodbijane sodbe nasprotje med tem, kakšen pomen ima spolzka podlaga za pravilno namestitev lestve s kljukami. V vztrajanju pri pričvrstitvi lestve s kljukami, sodišče spregleda, da je lahko vzrok padca tudi v ravnanju delavca, če se ta ne vzpenja pravilno in zanemari temeljno pravilo, da je treba lestev najprej postaviti v stabilno lego. Sodišče je razsodilo v nasprotju z določbami 63. do 72. člena Pravilnika in 9. člena Zakona o varnosti in zdravju pri delu (v nadaljevanju ZVZD). Tudi če bi lestev imela kavlje, bi bil tožnik dolžan preveriti varnost njene postavitve. Pritožbeno sodišče v nasprotju z izvedenimi dokazi predpostavlja, da so bila tla spolzka. Očitek tožencu, da ni zatrjeval, da je tožnik vedel, da mora biti lestev pričvrščena s kavlji, pa na to ni opozoril toženca oziroma je kljub temu hodil po lestvi, izhaja iz zmotne uporabile materialnega prava, ki je ni mogel pričakovati. Ugovarja tudi višini odmerjene odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem ter za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti oziroma skupno odmerjeni višini. Izpodbijani sodbi tudi v tem delu očita zmotno uporabo materialnega prava in protispisnost. Trdi, da je dosojena terjatev delno zastarana, in sicer kolikor je bil zahtevek zvišan s pripravljalno vlogo z dne 4. 11. 2008. 4. Tožnik v odgovoru na revizijo opozarja na preizkus njene pravočasnosti in s tem v zvezi predlaga njeno zavrženje, podrejeno pa zavrnitev.

5. Revizija je delno utemeljena.

6. Toženčev pooblaščenec je prepis sodbe sodišča druge stopnje prejel 1. 3. 2011, zato je 28. 3. 2011 vložena revizija pravočasna.

7. Kot pavšalne je treba zavrniti revizijske trditve o pristranskem, neobjektivnem in nestrokovnem sojenju pritožbenega sodišča, saj jih revizija ne konkretizira z navedbami, ki bi take očitke utemeljevale. Očitka o pristranskosti pritožbenega sodišča toženec ni utemeljil niti s sklicevanjem na zapis v izpodbijani sodbi, da si je sodišče prve stopnje „preprosto izmislilo soprispevek tožnika“. Očitno je, da se te (za sodno odločbo sicer pretirano slogovno zaznamovane) besede nanašajo na ugotovitev pritožbenega sodišča, da je sodišče prve stopnje odločitev o tožnikovi soodgovornosti utemeljilo na dejstvih, ki jih toženec ni zatrjeval. 8. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se je tožnik poškodoval 27. 9. 1999 na gradbišču. Ko se je po lestvi vzpenjal na oder, visok 2 m, je lestev, ki je bila nanj naslonjena in je stala na tleh, obloženih s kamnom in prikritih s PVC folijo, zdrsnila, tožnik pa je padel in s hrbtom udaril ob tram na tleh. Vzrok za nezgodo je bil zdrs lestve na gladki podlagi. S postavitvijo lestve neposredno na gladko PVC folijo so na takšni povečano drseči podlagi zaščitne kape, nameščene na spodnjem koncu lestve, bistveno izgubile svojo varovalno funkcijo. Sodišče prve stopnje je porazdelitev odgovornosti med strankama utemeljilo z ugotovitvami, da bi tožnik lahko preprečil zdrs z odstranitvijo folije na mestu, na katerem je stala lestev, toženec pa z ustreznim opozorilom tožnika in zagotovitvijo pričvrstitve lestve z uporabo kljuk.

9. Sodišče druge stopnje je ob ugotovitvi, da je sodišče prve stopnje tožnikovo soodgovornost utemeljilo na dejstvih, ki jih toženec ni zatrjeval, sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je odgovornost za škodo v celoti pripisalo tožencu. Kot ključni element toženčeve opustitve v danih okoliščinah je ocenilo dejstvo, da toženec na gradbišču za dostop delavcev na oder ni zagotovil lestve, ki bi jo bilo mogoče pripeti s kljukami oziroma kavlji.

10. Toženec z revizijo ni uspel izkazati, da je sodišče druge stopnje pri tem storilo očitane postopkovne kršitve niti da je zmotno uporabilo materialno pravo.

11. Ob ugotovitvi, da je vzrok tožnikove poškodbe padec zaradi zdrsa lestve, postavljene na zdrsljivi podlagi, so revizijske navedbe, s katerimi hoče toženec prikazati drugačen vzrok za zdrs lestve oziroma za tožnikov padec (npr. postavitev lestve pod nepravilnim naklonom, način tožnikovega vzpenjanja po lestvi, vključno s trditvami o nošenju težjega bremena, oziroma da podlaga, na kateri je stala lestev, ni bila zdrsljiva, in podobno), po svoji vsebini ugovori zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Enako velja za (sicer povsem neobrazložene) revizijske trditve o tem, da so razlogi sodbe o spolzkosti tal v nasprotju z dokazi, saj toženec s tem izpodbija pravilnost dokazne ocene, to pa je ugovor zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Po določbi tretjega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) tovrstni ugovori v revizijskem postopku niso dovoljeni.

12. Sodišče druge stopnje ni zagrešilo nobene od očitanih protispisnosti. Toženec v reviziji zmotno trdi, da je sodišče druge stopnje v nasprotju z izpovedjo izvedenca, na katero se sklicuje, pričvrstitvi lestve s kavlji pripisalo stoodstotno varnost. Iz sinteze razlogov, s katerimi sodišče druge stopnje utemeljuje svojo odločitev, izhaja, da se zaveda relativnosti tega ukrepa, saj v zvezi s pričvrstitvijo lestve s kavlji uporabi besedno zvezo „skoraj za 100% preprečil zdrs lestve“. Ob ugotovitvi, da je tožnik padel zaradi zdrsa lestve na gladki podlagi, so pravno nepomembne trditve o protispisnosti, povezane s trditvami o tem, da je tožnik ob vzpenjanju nosil težko breme, saj to ni bil vzrok zdrsa lestve in posledično tožnikovega padca. Neupošteven je tudi tretji očitek protispisnosti, ki ga toženec vidi v tem, da sodišče druge stopnje kljub izvedenčevem mnenju, da se za dostop na odre praviloma uporabljajo naslonske lestve, zaključi, da bi lestev morala biti pripeta na oder s kavlji. Iz dejanskega gradiva, na katerem temeljita sodbi sodišč nižje stopnje, namreč ne izhaja, da bi bila pričvrstitev s kavlji nezdružljiva z uporabo naslonske lestve. Toženec v reviziji tudi ne zatrjuje, da bi to dejstvo že zatrjeval, pa ga sodišči zaradi kakšne od kršitev, ki jih je mogoče uveljavljati v reviziji, nista ugotavljali. Enako velja za revizijske trditve o tem, da je pripenjanje lestve s kljukami glede na v 63. členu Pravilnika(1) predpisano dolžino lestve nezdružljivo s premičnim (dinamičnim) načinom njene uporabe na gradbišču, ki naj bi zagotavljal njeno premeščanje glede na zahteve dela na gradbišču. 13. Ob ugotovitvi, da so na povečano drseči podlagi zaščitne kape, nameščene na spodnjem koncu lestve, bistveno izgubile svojo varovalno funkcijo, je sodišče tudi pravilno uporabilo prvi odstavek 64. člena Pravilnika, ko je tožencu pripisalo odgovornost, ker ni zagotovil uporabe lestve s kljukami za pripenjanje. Navedena določba uporabo pripenjanja lestve s kljukami namreč predvideva prav za primer, ko drsenja lestve ni mogoče zanesljivo preprečiti z uporabo ustrezne zaščite na spodnjem koncu lestve.(2) V danem primeru toženec drugačne porazdelitve odgovornosti med strankama ne more doseči z ugovorom, da je sodišče druge stopnje v nasprotju z določbami ZVZD in Pravilnika spregledalo tožniku naloženo skrb za lastno varnost pri uporabi delovnih sredstev na gradbišču. Ne gre namreč za to, da te obveznosti tožnika ne bi bile pomembne, temveč za to, da je sodišče druge stopnje presodilo, da toženec ni pravočasno postavil trditev o tožnikovih opustitvah, zaradi česar sodišče teh dejstev, na katera bi bilo mogoče opreti tožnikovo soodgovornost za nastalo škodo, glede na v 7. členu ZPP uveljavljeno razpravno načelo, ni bilo pooblaščeno ugotavljati in nanje opreti svoje odločitve. Prav tako neutemeljeno je smiselno zatrjevano nasprotje med razlogi izpodbijane sodbe o pomembnosti podlage za pravilno namestitev lestve s kljukami. Glede na to, da sodišče druge stopnje ni poseglo v dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje o vzroku za zdrs lestve, ki je bil v tem, da so na povečano drseči podlagi zaščitne kape, nameščene na spodnjem koncu lestve, bistveno izgubile svojo varovalno funkcijo, zatrjevano neskladje ni podano.

14. Zavrniti je treba tudi ugovor zastaranja glede zvišanega dela tožbenega zahtevka, ki ga je tožnik podal po pridobitvi izvedeniškega mnenja izvedenca medicinske stroke. Zastaranje je vezano na temelj odškodninske obveznosti, ne pa na zvišanje zahtevka v okviru iste obveznosti oziroma iste pravne in dejanske podlage zahtevka(3). Neutemeljeni so tudi revizijski dvomi o pravilnosti odmere odškodnine za nepremoženjsko škodo po razmerah v času sojenja glede na to, da je sodišče tek zakonskih zamudnih obresti priznalo že od 1. 1. 2002 dalje. Sodišče je tako namreč upoštevalo načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča z dne 26. 6. 2002, v katerem je Vrhovno sodišče upoštevalo spremenjene razmere na področju inflacije in spremenjeno zakonodajo glede višine obrestne mere zamudnih obresti (378. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ, in novelo Zakona o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri – ZPOMZO-A). Upoštevaje spremenjene razmere je izhajalo iz podmene, da metoda ugotavljanja višine terjatve z upoštevanjem razmer v času sojenja pomeni obliko valorizacije ter da imajo zamudne obresti po obrestni meri, ki ne vključuje več valorizacijskega faktorja, le še funkcijo sankcije za zamudo, zato pripadajo oškodovancu od uveljavitve OZ dalje (1. 1. 2002), če zamuda ni nastala pozneje (299. člen OZ oziroma 324. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju ZOR).

15. Utemeljeno pa toženec uveljavlja, da je sodišče druge stopnje pri odmeri odškodnine za nematerialno škodo zmotno uporabilo materialno pravo. Nima sicer prav, ko izhaja iz primerjave z zneskom, ki vključuje tudi natekle zamudne obresti. Ima pa prav, da je sodišče druge stopnje previsoko odmerilo odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem ter za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Pri odmeri denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo na podlagi 200. člena ZOR je treba upoštevati vse objektivne in subjektivne okoliščine konkretnega primera. Denarna odškodnina mora biti pravična, kar pomeni, da je primerljiva z odškodninami za podobno škodo, hkrati pa upošteva vse individualne značilnosti oškodovanca.

16. Podroben dejanski obseg vseh oblik tožniku nastale nepremoženjske škode je razviden iz razlogov sodb sodišča prve in druge stopnje, zato revizijsko sodišče na tem mestu povzema le, da je tožnik v opisani nesreči utrpel zlom XII. prsnega vretenca, ki je bil zdravljen operacijsko. Zdravljenje s številnimi nevšečnostmi je bilo dolgo, to je eno leto in devet mesecev. Poleg duševnih bolečin, ki so posledica zmanjšanja življenjskih aktivnosti zaradi trajnih fizioloških posledic po poškodbi hrbtenice, tožnik duševne bolečine trpi tudi zaradi kronične posttravmatske motnje. Ni sposoben za fizične aktivnosti in tudi ni zaposlen. Pritožbeno sodišče je pri odmeri odškodnine kot izhodišče sicer pravilno navedlo načeli individualizacije in objektivne pogojenosti višine odškodnine, vendar pa ju ni pravilno ovrednotilo. Ob upoštevanju objektivnih in subjektivnih okoliščin, ki so pravnomočno ugotovljene in je revizijsko sodišče nanje vezano, ter potrebne objektivizacije odškodnine v skladu s prisojenimi odškodninami v primerljivih zadevah(4) revizijsko sodišče ocenjuje, da je odmerjena odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem v višini 20.000 EUR previsoka in da pravična denarna odškodnina znaša 15.000 EUR. Ob enakih dejanskih in pravnih izhodiščih je previsoka tudi odškodnina odmerjena za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, odmerjena v višini 40.000,00 EUR. Pravična denarna odškodnina za to škodo znaša 32.000 EUR. Upoštevaje navedeno znižanje odškodnine za telesne bolečine in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in nespremenjeno odmero denarne odškodnine za strah (2.300,00 EUR) in skaženost (700,00 EUR) skupna odškodnina za nepremoženjsko škodo znaša 50.000,00 EUR. Tako odmerjena odškodnina upošteva vse individualne značilnosti nepremoženjske škode, ki jo je utrpel tožnik, in je primerljiva z odškodninami za podobno škodo, hkrati pa tudi odseva razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje.(5)

17. Upoštevaje, da denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, ki jo je v obravnavani nesreči utrpel tožnik znaša 50.000 EUR, ter da je z izpodbijano sodbo sodišča druge stopnje tožniku priznana denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo znižana za valorizirano zavarovalnino iz kolektivnega nezgodnega zavarovanja v znesku 2.637,74 EUR, poleg nepremoženjske pa priznana še odškodnina za premoženjsko škodo v skupni višini 405,20 EUR, je revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP sodbo sodišča druge stopnje spremenilo tako, da je v izreku sodbe sodišča druge stopnje navedena zneska 60.767,44 EUR in 60.362,24 EUR znižalo za 13.000 EUR, tako da je toženec tožniku dolžan plačati 47.767,44 EUR, od zneska 47.362,24 EUR pa mu tečejo zakonske zamudne obresti za nepremoženjsko škodo. V presežku zavrnjen del tožbenega zahtevka se je z 18.937,67 EUR zvišal na 31.937,67 EUR.

18. Zaradi delne ugoditve reviziji se je spremenil tudi uspeh pravdnih strank. Z izpodbijano sodbo je bil uspeh v pravdi porazdeljen v višini 75,50 % za tožnika in 24,50 % za toženca. Zaradi znižanja odškodnine za 13.000,00 EUR je porazdelitev uspeha sedaj 60 % za tožnika in 40 % za toženca. Ob ugotovitvi, da znašajo tožnikovi potrebni stroški postopka 7.575,33 EUR in toženčevi potrebni stroški postopka 8.437,14 EUR, znašajo tožnikovemu uspehu ustrezni stroški 4.545,20 EUR in toženčevemu uspehu ustrezni stroški 3.374,86 EUR. Po medsebojnem pobotanju mora toženec povrniti tožniku 1.170,34 EUR stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje.

19. Spremenil pa se je tudi uspeh v pritožbenem postopku. Sodišče druge stopnje je pritožbeni uspeh tožnika ocenilo na 62 %. Zaradi znižanja prisojene odškodnine za 13.000,00 EUR znaša pritožbeni uspeh tožnika 50 %. Tožnik je priglasil 665,75 EUR, tožencu pa sodišče druge stopnje upoštevaje prvi odstavek 154. člena v zvezi s 165. členom ZPP stroškov ni priznalo. Glede na ocenjen pritožbeni uspeh mora toženec tožniku povrniti 332,88 EUR.

20. Odločitev o revizijskih stroških temelji na določbah prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP. Toženčev revizijski uspeh je 20 %. V skladu s stroškovnikom in Odvetniško tarifo (v nadaljevanju OT) je Vrhovno sodišče tožnikove stroške odmerilo na 2.138,97 EUR (1.650 točk za sestavo revizije in DDV ter sodna taksa v znesku 1.214,72 EUR), toženčeve pa na 946,09 EUR (1.650 točk za sestavo odgovora na revizijo, 39 točk po tretjem odstavku 13. člena OT in DDV). Upoštevaje toženčev uspeh znašajo njemu ustrezni stroški 427,74 EUR, tožniku ustrezni stroški pa 756,87 EUR. Po medsebojnem pobotanju mora toženec povrniti tožniku 329,13 EUR revizijskih stroškov.

Op. št. (1): Prvi odstavek 63. člena Pravilnika: „Lestve, ki se uporabljajo za dostop na odre in podobno, morajo segati, merjeno navpično, najmanj 75 cm od poda, na katerega so naslonjene.“ Op. št. (2): Prvi odstavek 64. člena Pravilnika: „Lestve, ki stojijo na gladki oziroma spolzki trdi podlagi, morajo imeti na spodnjem koncu posebne opore (cokle in pod.), ki zanesljivo preprečujejo drsenje, če je potrebno, pa na zgornjem koncu tudi kljuke za pripenjanje.“ Op. št. (3): Prim. sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 919/2007 z dne 17. 9. 2009. Op. št. (4): Npr. sodbe Vrhovnega sodišča II Ips 25/2009, II Ips 1094/2008, II Ips 441/2004, II Ips 256/2006, II Ips 467/2002. Op. št. (5): Npr. sodbe Vrhovnega sodišča II Ips 638/2005, II Ips 486/2003 in II Ips 634/99.