Jedro

Z vso zanesljivostjo je tako sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ugotovilo obdolženčevo vedenje o tem, da razpolaga s ponarejenim vozniškim dovoljenjem. Poleg že navedenega (ugotovitev, da gre za ponarejeno vozniško dovoljenje, dopis Ministrstva za zunanje zadeve Bosne in Hercegovine, dejstvo, da v Sarajevu ni bil nikoli stalno prijavljen), se je sodišče prve stopnje tudi pri presoji, ali je subjektivni element tega kaznivega dejanja podan, utemeljeno oprlo še na odločbo sodnika za prekrške, s katero je bil obdolženec spoznan za odgovornega vožnje brez vozniškega izpita.

Izrek

Pritožba zagovornika obdolženca se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obdolženec je dolžan plačati kot stroške pritožbenega postopka na 60.000,00 tolarjev odmerjeno povprečnino.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Krškem je z izpodbijano sodbo spoznalo obdolženca za krivega kaznivega dejanja ponarejanja listin po III. in I. odstavku 256. člena Kazenskega zakonika. Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen štirih mesecev zapora in preizkusno dobo v trajanju dveh let. Na podlagi določila 69. člena Kazenskega zakonika je obdolžencu izreklo varnostni ukrep odvzema predmetov - vozniškega dovoljenja, uporabljenega pri kaznivem dejanju. Po določilu I. odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku pa je odločilo, da je obdolženi dolžan plačati stroške kazenskega postopka v znesku 1.000,00 SIT in plačati na 60.000,000 SIT odmerjeno povprečnino.

Zoper sodbo se je pravočasno pritožil obdolženec po svojem zagovorniku iz pritožbenega razloga zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, ter predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Ob preizkusu izpodbijane sodbe ter pritožbenih navedb pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje vsa odločilna dejstva pravilno ugotovilo, na podlagi izvedenih dokazov napravilo pravilne dokazne zaključke ter jih prepričljivo obrazložilo. Neutemeljeni sta zato pritožbeni navedbi, da je dejansko stanje zmotno ugotovljeno pri dejstvu, ali je vozniško dovoljenje ponarejeni dokument in ali je obdolženec za to okoliščino vedel. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov lahko z vso gotovostjo prišlo do zaključka, da je obdolženec posedoval vozniško dovoljenje, ki je ponarejeno, pri čemer se je pravilno oprlo na strokovno mnenje Uprave za notranje zadeve Krško, v katerem so naveden vse značilnosti dokumenta, ki so takšne, da je na podlagi njih v povezavi z ostalimi dokazi, sodišče prve stopnje lahko z gotovostjo zaključilo, da gre za vozniško dovoljenje, ki ga ni izdal pravi izdajatelj, in da je tako ponarejeno. Sodišče prve stopnje se pri presoji, ali gre za ponarejeno vozniško dovoljenje ni oprlo le na navedeno strokovno mnenje, ampak tudi na dopis Ministrstva za zunanje zadeve Bosne in Hercegovine ter na okoliščino, da obdolženec v Sarajevu, kjer ni bil stalno prijavljen za bivanje, vozniškega izpita sploh ne bi mogel opraviti ob upoštevanju takrat veljavnega Zakona o temeljih varnosti cestnega prometa (II. odstavek 173. člena). Zato tudi pritožnikove navedbe, da strokovno mnenje temelji zgolj na optični metodi, seveda pravilnih zaključkov sodišča prve stopnje o tem, da je vozniško dovoljenje ponarejeno, ne morejo omajati. Prav tako ne pritožnikove navedbe, da je dopis Ministrstva za zunanje zadeve Bosne in Hercegovine preveč skop, in da bi moralo biti v njem pojasnjeno, ali je prišlo do uničenja evidenc, oziroma dela evidenc, ter ali obstoje določeni dodatni oziroma neodvisni indici, da je dovoljenje ponarejeno. Dopis Ministrstva za notranje zadeve Bosne in Hercegovine je dovolj jasen in je sodišče prve stopnje na podlagi tudi tega dopisa napravilo popolnoma pravilen dokazni zaključek, da obdolženec v Sarajevu vozniškega izpita ni opravil. Dejstvo, da naj bi v času vojne pogorelo poslopje, kjer se nahaja avtošola, ki naj bi jo obdolženi obiskoval, pa ne dokazuje, da bi zato prišlo do uničenja evidenc ali zmotnega potrdila, kot to navaja pritožnik, saj avtošole niso organ, pristojen za izdajo vozniških dovoljenj. Z vso zanesljivostjo je tako sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ugotovilo obdolženčevo vedenje o tem, da razpolaga z ponarejenim vozniškim dovoljenjem.

Poleg že navedenega (ugotovitev, da gre za ponarejeno vozniško dovoljenje, dopis Ministrstva za zunanje zadeve Bosne in Hercegovine, dejstvo, da v Sarajevu ni bil nikoli stalno prijavljen), se je sodišče prve stopnje tudi pri presoji, ali je subjektivni element tega kaznivega dejanja podan, utemeljeno oprlo še na odločbo sodnika za prekrške, s katero je bil obdolženec spoznan za odgovornega vožnje brez vozniškega izpita.Pritožnikove navedbe, da obdolženec v zvezi s to odločbo ni pravočasno ugovarjal in je ugovorni rok zamudil, na pravilno ugotovitev dejanskega stanja ne vplivajo. Pravilno je sodišče prve stopnje ocenilo, da bi obdolženec leta 1992 vozniško dovoljenje sodniku za prekrške gotovo predložil, če bi ga imel. Pravilni so tudi zaključki sodišča prve stopnje, da je obdolženec ponarejeno vozniško dovoljenje, tako pridobil po datumu odločbe (3.3.1992). Tako tudi ni utemeljen predlog, da bi bilo potrebno dokazni postopek dopolniti s pridobitvijo evidenc in spisov sodnika za prekrške v Krškem. Pripomniti pa je potrebno, da se v spisu na list. št. 62 nahajajo podatki sodnika za prekrške Brežice in na list. št. 66 podatki sodnika za prekrške Krško, iz katerih pa izhaja, da je bil obdolženec tudi po letu 1992 večkrat spoznan za odgovornega istega prekrška, torej vožnje motornega vozila v cestnem prometu pred pridobitvijo pravice do vožnje motornega vozila. Pritožnikove navedbe tako pravilne dokazne ocene in zaključka sodišča prve stopnje o obdolženčevi krivdi ne morejo omajati.

Ker obsega pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, podana v korist obdolženca, tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji (386. člen Zakona o kazenskem postopku), je sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo preizkusilo tudi v tem delu. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da se je sodišče prve stopnje pravilno odločilo za izrek kazenske sankcije opominjevalne narave - pogojne obsodbe. Pravilno je presodilo, da je ob obdolženčevi dosedanji nekaznovanosti in tudi odmaknjenosti dejanja mogoče utemeljeno pričakovati, da obdolženec ne bo več ponavljal kaznivih dejanj. Ob upoštevanju okoliščin kaznivega dejanja, je obdolžencu v okviru pogojne obsodbe določilo primerno zaporno kazen ter primerno preizkusno dobo, ki je tudi po oceni pritožbenega sodišča takšna, da se bo v njej lahko pokazalo, ali je pogojna obsodba pri obdolžencu dosegla svoj namen.

Razlogi, s katerimi pritožnik izpodbija sodbo, niso podani. Pri preizkusu izpodbijane sodbe pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kršitev zakona, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, in je zato pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Obdolženec s pritožbo ni uspel, zato mora po določilu I. odstavka 95. člena v zvezi s I. odstavkom 98. člena Zakona o kazenskem postopku plačati stroške pritožbenega postopka, ki predstavljajo povprečnino, primerno trajanju in zamotanosti tega poostopka ter njegovim premoženjskim razmeram.