Jedro

Pri tožniku so v okviru že ugotovljene II. kategorije invalidnosti potrebne še dodatne fizične, pa tudi časovna razbremenitev. Vendar pa ni prišlo do tolikšnega poslabšanja zdravstvenega stanja, da bi bila podana I. kategorija invalidnosti, saj ni prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti, oziroma ima tožnik še preostalo delovno zmožnost. V I. kategorijo invalidnosti se skladno s 1. alinejo 2. odstavka 63. člena ZPIZ-2 razvrsti zavarovanec, ki ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela ali ni zmožen opravljati svojega poklica in nima več preostale delovne zmožnosti. Takšno dejansko stanje pa pri tožniku ni podano.

Izrek

I. Pritožbi toženca se ugodi in se izpodbijani stroškovni sklep v III. toči izreka sodbe sodišča prve stopnje spremeni tako, da glasi: „Tožena stranka je dolžna za tožnika na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani št. 01100-6370501417 povrniti stroške postopka v znesku 60,69 EUR v 15 dneh od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.“

II. Pritožba tožnika se zavrne in v nespremenjenem delu (I. in II. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odpravilo odločbi toženca, št. ... z dne 24. 3. 2015 in št. ... z dne 6. 1. 2015. Tožnika je razvrstilo v II. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe izven dela in mu priznalo pravico do dela z omejitvami: enostavna, nenormirana dela, brez vsiljenega ritma, izmenoma fiziološko sede z možnostjo občasne stoje in hoje po ravnem na krajše razdalje, brez počepanja, poklekanja, skakanja, z ročnim premeščanjem bremen do 5 kg, brez pogostih ponavljajočih se gibov v desnem ramenu, brez vožnje motornih vozil v poklicne namene v krajšem delovnem času od polnega 4 ure dnevno od 1. 1. 2015 dalje. Odločitev o pravici, višini in izplačevanju delnega nadomestila je naložilo tožencu (I. točka izreka). Tožbeni zahtevek na razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do invalidske pokojnine je zavrnilo (II. točka izreka). Toženca je še zavezalo, da tožniku povrne 121,38 EUR stroškov postopka (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik. Izpostavlja, da sta bili mnenji invalidske komisije in sodnega izvedenca izdelani na podlagi hitrega osebnega pregleda. Sodišče ni upoštevalo mnenja strokovnjakov A., da je nezaposljiv, ker je psihofizično nezmožen za pridobitno delo, niti enake odločbe Zavoda RS za zaposlovanje, ki ga tudi sicer v času prijavljenosti v evidenco brezposelnih ni obvestil o kakršni koli možnosti zaposlitve. Navaja še, da si je konec leta 2015 in v letu 2016 poškodoval roko in obe nogi.

3. Toženec se pritožuje zoper stroškovni sklep v III. točki izreka sodbe. Opozarja, da je bila tožniku za zastopanje na prvi stopnji dodeljena brezplačna pravna pomoč, zato je sklep, da je stroške dolžan povrniti tožniku napačen. Poleg tega sodišče tudi ni upoštevalo 5. odstavka 17. člena ZOdv.

4. Pritožba tožnika ni utemeljena, pritožba toženca je utemeljena.

5. Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 73/2003 - uradno prečiščeno besedilo s spremembami) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sicer izpodbijana sodba izdana na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja in pravilno uporabljenega materialnega prava, nepravilna je le odločitev o stroških postopka. V postopku ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

K pritožbi tožnika zoper sodbo

6. Predmet tega socialnega spora je presoja pravilnosti in zakonitosti dokončne odločbe z dne 24. 3. 2015 v zvezi s prvostopenjsko odločbo z dne 6. 1. 2015 ter s tem v zvezi presoja, ali je pri tožniku do 24. 3. 2015 prišlo do takšnega poslabšanja zdravstvenega stanja, ki bi opravičevalo pridobitev novih pravic na podlagi invalidnosti, oziroma da izpolnjuje pogoje za razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti, kar uveljavlja s tožbenim zahtevkom. Tožnik je namreč invalid II. kategorije zaradi poškodbe izven dela od 6. 7. 2010 dalje s priznano pravico do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami: pretežno sede, brez dvigovanja bremen nad 5 kg, s polnim delovnim časom od 6. 7. 2010.(1) Izpodbijani zavrnilni odločbi sta bili izdani na podlagi skladnih mnenj invalidske komisije I. in II. stopnje, ki sta ocenili, da je pri tožniku od 6. 7. 2010 in še nadalje zaradi zmožnosti za delo, zmanjšane za več kot 50 %, podana II. kategorija invalidnosti zaradi poškodbe izven dela z že priznanimi omejitvami v polnem delovnem času, ker se funkcionalno stanje ni spremenilo.

7. Pravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve, ko je sporno, ali je pri tožniku podana I. kategorija invalidnosti, so določbe Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2; Ur. l. RS, št. 96/12 s spremembami). Po 1. odstavku 396. člena ZPIZ-2 uživalci pravic na podlagi preostale delovne zmožnosti (II. in III. kategorije invalidnosti) po ZPIZ-1 obdržijo te pravice v nespremenjenem obsegu tudi po uveljavitvi tega zakona. Pravice po ZPIZ-2 lahko na podlagi 3. odstavka 396. člena ZPIZ-2 pridobijo le v primeru poslabšanja že ugotovljene invalidnosti ali nastanka nove invalidnosti. Pomeni, da bi se tožniku, invalidu II. kategorije po ZPIZ-1, pravice po ZPIZ-2 priznale le, če bi prišlo do takšnega poslabšanja zdravstvenega stanja, ki bi predstavljalo poslabšanje že ugotovljene II. kategorije ali novo invalidnost v smislu I. kategorije. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku utemeljeno zaključilo, da so pri tožniku v okviru že ugotovljene II. kategorije invalidnosti potrebne še dodatne fizične, pa tudi časovna razbremenitev. Vendar pa ni prišlo do tolikšnega poslabšanja zdravstvenega stanja, da bi bila podana I. kategorija invalidnosti, saj ni prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti, oziroma ima še preostalo delovno zmožnost. V I. kategorijo invalidnosti se skladno s 1. alinejo 2. odstavka 63. člena ZPIZ-2 razvrsti zavarovanec, ki ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela ali ni zmožen opravljati svojega poklica in nima več preostale delovne zmožnosti. Takšno dejansko stanje pa tudi po presoji pritožbenega sodišča pri tožniku ni podano.

8. Sodišče prve stopnje je v zvezi s spornim vprašanjem, torej ali je pri tožniku prišlo do stanja, ki bi spremenilo že ugotovljeno invalidnost, pridobilo izvedensko mnenje sodne izvedenke medicine dela B.B.. V pisnem izvedenskem mnenju, podanem na podlagi razpoložljive medicinske in delovne dokumentacije ter tožnikovega osebnega pregleda, je ocenila, da pri tožniku popolna in trajna izguba delovne zmožnosti ni strokovno utemeljena. Za svoje delo kuharja ni več zmožen, brez poklicne rehabilitacije pa je zmožen za druga ustrezna dela in opravila z že priznanimi in še dodatnimi stvarnimi razbremenitvami v skrajšanem delovnem času štiri ure dnevno od 3. 12. 2014. Ob soočenju zahtev, obremenitev in škodljivosti na delovnem mestu kuharja z odzivnostjo tožnika, ko gre za stanje po pertroharnternem zlomu in operaciji leve stegnenice z bolečino in omejeno gibljivostjo v levem kolku, prikrajšavo leve spodnje okončine, stanje po zlomu kirurškega vratu desne nadlahtnice z bolečinami in omejeno gibljivostjo v desnem ramenu, omejeno gibljivost ledvene hrbtenice in emocionalno pogojeno razbrzdanost, je soglašala z mnenjem invalidskih komisij, da je pri tožniku od 3. 12. 2014 dalje podana invalidnost II. kategorije, vendar s potrebo po časovni in še dodatnih fizičnih razbremenitvah. Posebej je preučila mnenja A. z dne 14. 5. 2014, da tožnik z vidika celostnega funkcioniranja ni zaposljiv in ni konkurenčen na trgu dela, in se do njega tudi opredelila. S tem v zvezi je pojasnila, da je tožnik zaradi zdravstvenega stanja sicer težje zaposljiv, ni pa povsem nezaposljiv.

9. Pri takšni oceni tožnikove delazmožnosti je sodna izvedenka vztrajala tudi na zaslišanju, ko je pojasnila, da za delo kuharja, z veliko verjetnostjo pa tudi za delo avtomehanika, taksista in natakarja, ni zmožen. Poudarila je, da ima preostalo delovno zmožnost tako, da je z razbremenitvami sposoben za delo v skrajšanem delovnem času štiri ure dnevno, takšna dela pa lahko opravlja brez poklicne rehabilitacije. Ponovno se je opredelila do mnenja A. z dne 14. 5. 2014, ki poleg zdravstvenega stanja upošteva tudi socialno komponento. Dodatno se je opredelila tudi do odločbe Zavoda RS za zaposlovanje z dne 13. 8. 2014, da je tožnik nezaposljiv, vendar se s takšno oceno glede na fizično in psihično stanje tožnika ni strinjala.

10. Pridobljeno izvedensko mnenje tudi po stališču pritožbenega sodišča kot prepričljivo, strokovno in skladno z medicinsko dokumentacijo predstavlja dovolj popolno in objektivizirano podlago za zaključek, da pri tožniku ni prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti oziroma še ima preostalo delovno zmožnost. Ob II. kategoriji invalidnosti je s krajšim delovnim časom še zmožen opravljati drugo delo z omejitvami, kar mu po 82. členu ZPIZ-2, ker je starejši od 55 let in ima preostalo delovno zmožnost, zagotavlja pravico do dela s krajšim delovnim časom na drugem delovnem mestu z omejitvami. Kot invalidu II. kategorije pa mu ni mogoče priznati pravice do invalidske pokojnine, ker ni dopolnil starosti 65 let (3. alineja 1. odstavka 41. člena ZPIZ-2), oziroma je za drugo delo v skrajšanem delovnem času zmožen brez poklicne rehabilitacije (2. alineja 1. odstavka 41. člena ZPIZ-2).

11. Ker je podlaga za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja le izkazano poslabšanje zdravstvenega stanja, se tožnik v pritožbi neutemeljeno sklicuje na odločbo Zavoda RS za zaposlovanje z dne 13. 8. 2014, ki je izdana na podlagi drugačnih kriterijev. Enako velja za mnenje A. z dne 14. 5. 2014. Do obeh listin se je sodna izvedenka tudi izrecno opredelila. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da si je konec leta 2015 in v letu 2016 poškodoval roko in obe nogi. Ker je obseg sodne presoje v socialnem sporu o pravicah iz invalidskega zavarovanja vezan in omejen z dejanskim stanjem, kot je obstajalo v času do izdaje izpodbijane dokončne odločbe, je morebitno kasnejše poslabšanje zdravstvenega stanja lahko le predmet novega predsodnega postopka pri tožencu. Sicer pa je sodna izvedenka pri oceni delazmožnosti poškodbo roke, čeprav je do nje prišlo po 24. 3. 2015, že upoštevala.

12. Sodišče prve stopnje je torej izvedensko mnenje utemeljeno sprejelo kot podlago za odpravo izpodbijanih zavrnilnih odločb toženca, priznanje časovne in dodatnih fizičnih razbremenitev pri delu v okviru II. kategorije invalidnosti od 1. 1. 2015 dalje, naložitev tožencu izdajo odločbe o delnem nadomestilu ter tudi za zavrnitev tožbenega zahtevka na razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do invalidske pokojnine. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in upoštevaje utemeljeno pritožbo toženca potrdilo njen nespremenjeni del (I. in II. točka izreka).

K pritožbi toženca zoper stroške postopka

13. Sodišče prve stopnje je o stroških postopka odločilo upoštevaje tožnikov 25 % uspeh v sporu in tožencu naložilo, da jih povrne tožniku. Vendar pri tem ni upoštevalo, da je tožnika v postopku pred sodiščem prve stopnje zastopal odvetnik, dodeljen z odločbo o brezplačni pravni pomoči,(2) na kar utemeljeno opozarja toženec v pritožbi.

14. Odvetnik, ki izvaja storitve brezplačne pravne pomoči, je po 5. odstavku 17. člena Zakona o odvetništvu (ZOdv; Ur. l. RS, št. 18/1993 s spremembami) upravičen do plačila za svoje delo v višini polovice zneska, ki bi mu pripadal po odvetniški tarifi. Pomeni, da se stroški postopka odmerijo v višini polovice zneska, kot jih za opravo posameznega procesnega dejanja določa Odvetniška tarifa (OT; Ur. l. RS, št. 2/2015). Torej ne v odmerjenem znesku 121,30 EUR, temveč le v znesku 60,69 EUR. Te stroške je na podlagi 3. odstavka 46. člena Zakon o brezplačni pravni pomoči (ZBPP, Ur. l. RS št. 96/2004 - uradno prečiščeno besedilo s spremembami) za tožnika dolžan povrniti toženec na račun prvostopenjskega sodišča. 15. Zato je bilo potrebno pritožbi toženca ugoditi in stroškovni sklep v III. točki izreka sodbe na temelju 3. točke 365. člena ZPP spremeniti tako, kot je razvidno z I. točke izreka te sodbe. Torej, da je toženec dolžan za tožnika na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani povrniti stroške postopka v znesku 60,69 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe.

(1) Dokončna odločba toženca z dne 30. 12. 2010, potrjena s sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. V Ps 322/2011 z dne 7. 12. 2102 in sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča, opr. št. Psp 89/2013 z dne 9. 5. 2013. (2) Priloga B1 sodnega spisa.