Jedro

Prošnja za vrnitev v prejšnje stanje v delu, ki se nanaša na ponovni razpis naroka oziroma seje za preklic pogojne obsodbe, ni dovoljena. Vložnik mora namreč ob vložitvi prošnje za vrnitev nedvoumno izkazati, kdaj je izvedel za zamudo. Poleg tega pa morajo biti razlogi, s katerimi se utemeljuje opravičena zamuda, tehtni, pri čemer po pravilnih razlogih prvostopenjskega sodišča zgolj obseg dela v tujini ni takšna okoliščina, ki bi narekovala vrnitev v prejšnje stanje.

Izrek

I.Pritožba obsojenega A. A. se zavrne kot neutemeljena.

II.Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

1.Okrožno sodišče v Mariboru je s sklepom II K 22444/2015 z dne 31. 5. 2024 zavrnilo prošnji obsojenega A. A. in njegovega zagovornika za vrnitev v prejšnje stanje.

2.Zoper tak sklep se je pritožil obsojeni A. A. zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitev kazenskega zakona ter zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, laično pritožbo pa je tudi dvakrat dopolnil. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo I Ks 22444/2015 z dne 17. 10. 2023 razveljavi in sprejme sklep, s katerim se ta sodba izbriše iz kazenske evidence ter se obsojenca izpusti iz zapora na Dobu.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Po preizkusu razlogov izpodbijanega sklepa, pritožbenih navedb ter preučitvi spisovnega gradiva pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita.

5.Navkljub uvodoma uveljavljanim pritožbenim razlogom je iz vsebine obširne pritožbe razbrati, da obsojenec zgolj pod videzom bistvene kršitve določb kazenskega postopka in kazenskega zakona, graja dejanske zaključke prvostopenjskega sodišča, saj meni, da mu sodni pisanji, to sta vabilo za narok v postopku za preklic pogojne obsodbe in sodba I Ks 22444/2015 z dne 17. 10. 2023, s katero mu je bila preklicana pogojna obsodba in izrečena kazen dveh let zapora, nista bila pravilno vročena.

6.Iz pritožbenih navedb je razbrati, da se obsojenec s trditvami o nepravilnosti vročitve vabila na narok v postopku za preklic pogojne obsodbe zavzema za ponovni razpis naroka, vendar je sodišče prve stopnje že v točki 9 razlogov izpodbijanega sklepa pravilno pojasnilo, da prošnja za vrnitev v prejšnje stanje v delu, ki se nanaša na ponovni razpis naroka oziroma seje za preklic pogojne obsodbe, ni dovoljena. Vrnitev v prejšnje stanje je dovoljena le takrat, kadar se zamuda nanaša na roke, taksativno naštete v prvem odstavku 89. člena Zakonu o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), in sicer na rok za napoved pritožbe in rok za pritožbo zoper sodbo ali zoper sklep o varnostnem ali vzgojnem ukrepu ali o odvzemu premoženjske koristi, medtem ko v drugih primerih, kamor spada tudi ponovni razpis naroka oziroma seje v postopku za preklic pogojne obsodbe, ni mogoča. Zato se vsakršno polemiziranje obsojenca, da mu vabilo na narok ni bilo pravilno vročeno, izkaže kot odvečno in brez teže, zaradi česar se pritožbeno sodišče s temi navedbami ni posebej ukvarjalo.

7.Pritožbeno sodišče prav tako nima nobenih pomislekov v siceršnjo pravilnost zaključkov sodišča prve stopnje, da je bila nadomestna vročitev sodbe z dne 17. 10. 2023 opravljena pravilno, za kar je v točki 10 razlogov izpodbijanega sklepa navedlo tehtne in prepričljive razloge. S tem v zvezi obsojenec meni, da sta bila ob vročitvi sodbe kršena predvsem 118. in 119. člen ZKP, posledično tudi 129. člen ZKP, vendar njegovim pritožbenim navedbam ni mogoče pritrditi. Neutemeljene in dokazno nepodprte so njegove navedbe o kršitvi 118. člena ZKP, da mu pooblaščeni vročevalec ni pustil pismenega sporočila, naj bo določenega dne ob določeni uri v svojem stanovanju. Ni prezreti, da mu je sodišče še pred angažiranjem pooblaščenega vročevalca - detektiva poskušalo sodbo vročiti priporočeno po pošti, poštar pa mu je dvakrat pustil obvestilo, kdaj naj bo doma, da se bo vročitev lahko opravila, vendar se je sodno pisanje vrnilo z oznako "ni dvignil" (list. št. 1151). Šele ko je bila ta vročitev neuspešna, mu je sodbo vročalo s pomočjo pooblaščenega vročevalca, ki je o poteku vročitve sestavil poročilo. Niti prvostopenjsko niti pritožbeno sodišče ne dvomita v verodostojnost tega poročila, saj ni najti razlogov, da bi detektiv v poročilu navedel neresnične podatke, kot to v pritožbi zatrjuje obsojenec. Detektiv se namreč med drugim z dejavnostjo vročanja sodnih pisanj ukvarja profesionalno in se kot tak zagotovo zaveda, da mora storitve vročanja opravljati skladno z določili ZKP in Pravilnikom o vročanju po detektivih in izvršiteljih v civilnih sodnih postopkih in v kazenskem postopku, kot tudi tega, da mora svoje dolžnosti opravljati redno in vestno, saj bi v nasprotnem primeru lahko izgubil licenco, kot je to pravilno poudarilo že sodišče prve stopnje. Obsojenec zgolj s pavšalnimi in dokazno nepodprtimi trditvami, da detektiv ob vročitvi ni spoštoval določil ZKP, s katerimi ga poskuša diskreditirati, tako ne more uspeti.

8.Enako velja tudi za navedbe v zvezi z zatrjevano kršitvijo 191. člena ZKP, zlasti tretjega odstavka, ki določa, da mora vročevalec v primeru, če ugotovi, da je naslovnik odsoten in mu oseba, ki je v skladu z drugim odstavkom 191. člena ZKP pisanje prevzela, tega ne more pravočasno izročiti, pisanje vrniti z navedbo, kje je odsotni. Obsojenec namreč v zvezi s tem navaja, da je detektiva njegov sin B. B. ob vročitvi sodbe seznanil, da je obsojenec v tujini, pri čemer ni vedel, kdaj se vrne. Sodišče prve stopnje tega ni prezrlo, vendar to tudi po oceni pritožbenega sodišča zaključkov sodišča prve stopnje o pravilnosti opravljene nadomestne vročitve sodbe ne omaje. Kot je to pravilno poudarilo že prvostopenjsko sodišče, obsojenec že ob vložitvi prošnje za vrnitev v prejšnje stanje ni z ničemer pojasnil, kdaj in kako dolgo je bil v tujini oziroma kdaj se je vrnil, niti to, kdaj je za zamudo izvedel, niti ni v zvezi s tem predložil nobenih dokazil (točka 10 razlogov izpodbijanega sklepa). Tega podrobneje ne obrazloži niti v pritožbi in njenih dopolnitvah, ampak ves čas zgolj pavšalno navaja, da je bil v tujini in da so bili ob vložitvi prošnje za vrnitev v prejšnje stanje spoštovani roki iz 89. člena ZKP. Vložnik mora namreč ob vložitvi prošnje za vrnitev nedvoumno izkazati, kdaj je izvedel za zamudo. Poleg tega pa morajo biti razlogi, s katerimi se utemeljuje opravičena zamuda, tehtni, pri čemer po pravilnih razlogih prvostopenjskega sodišča zgolj obseg dela v tujini ni takšna okoliščina, ki bi narekovala vrnitev v prejšnje stanje.

8.Zato na podlagi posplošenih navedb o odsotnosti, ko niti ne navaja, da bi šlo za dlje časa trajajočo odsotnost in ko tudi ne obrazloži, kdaj je za zamudo izvedel in kdaj se je vrnil iz tujine, ni mogoče preizkusiti, kdaj je zamuda dejansko nastala, niti da so razlogi za zamudo sploh opravičljivi oziroma da so ti nastali pri njem. Sodišče prve stopnje je zato že iz tega razloga utemeljeno zaključilo, da prošnja za vrnitev v prejšnje stanje ni utemeljena. Obsojenec pri tem sicer navaja, da naj bi bil sodišču znan njegov naslov v tujini, saj ga je zapisalo v točki 2 obrazložitve izpodbijanega sklepa, kar ne drži. V tej točki je sodišče prve stopnje zgolj povzelo zagovornikove navedbe v prošnji za vrnitev v prejšnje stanje, pri čemer je omenjen tudi obsojenčev naslov v tujini, vendar iz podatkov spisa ne izhaja, da bi obsojenec sodišču ta naslov sporočil pred vložitvijo prošnje za vrnitev v prejšnje stanje. Še več, obsojenec je v pritožbi sam zapisal, da ni sporno, da je živel na naslovu, kamor mu je sodišče prve stopnje poskušalo osebno vročiti sodbo z dne 17. 10. 2023.

9.Ob upoštevanju navedenega pa obsojenec tudi s ponovnimi navedbami o slabem odnosu s sinom B. B., ki je prevzel sodno pisanje in naj ob tem ne bi imel dobrih namenov, ne more prepričati, da so razlogi za zamudo nastali pri njem in da so opravičeni oziroma da je bila zaradi tega nadomestna vročitev opravljena nepravilno. Po pravilnih razlogih sodišča prve stopnje je obsojenec slab odnos s sinom utemeljeval na podlagi listin iz leta 2018, medtem ko v zvezi s pismom, namenjeno sinu B. B., katerega je priložil pritožbi, ne predloži dokazil, da bi mu takšno pismo tudi dejansko poslal, zaradi česar njegove trditve ostajajo zgolj na pavšalni ravni in se je strinjati s prvostopenjskim sodiščem, da gre pri tem zgolj za način utemeljitve njegovega predloga za vrnitev v prejšnje stanje. In četudi obsojenec in njegov sin bivata v različnih hišah, kot to zatrjuje obsojenec, to na zaključke sodišča prve stopnje o pravilnosti vročitve nima nobenega vpliva, saj imata obe hiši po obsojenčevih navedbah vendarle isto hišno številko, po drugem odstavku 119. člena ZKP pa je nadomestna vročitev dopustna tudi sosedu, če se ta s tem strinja, kar se B. B. nedvomno je, saj je podpisal vročilnico. Obsojenec pri tem ponovno izpostavlja SMS komunikacijo med njim in detektivom, kateremu naj bi sporočil, da naj pošte ne vroča njegovemu sinu, vendar sodišče prve stopnje tem navedbam utemeljeno ni sledilo, saj obsojenec teh trditev ni z ničemer podkrepil.

10.Tako po obrazloženem obsojenec s svojimi pritožbenimi navedbami ne more prepričati, da nadomestna vročitev po drugem odstavku 119. člena ZKP ni bila opravljena pravilno oziroma da je prošnja za vrnitev v prejšnje stanje utemeljena. Ob vsem tem ni prezreti, da je bila sodba z dne 17. 10. 2023 vročena tudi njegovi pooblaščeni zagovornici, odvetnici C. C., ki pritožbe zoper sodbo ni vložila. Obsojenec sicer v pritožbi trdi, da jo je pooblastil zgolj za pisanje pritožbe na višje sodišče, vendar to iz pooblastila v prilogi B2 ne izhaja, saj gre za generalno pooblastilo.

11.Iz vsebine preostalih obširnih pritožbenih navedb izhaja obsojenčevo nestrinjanje z odločitvijo sodišča prve stopnje, ki mu je s sodbo z dne 17. 10. 2023 preklicalo pogojno obsodbo in izreklo kazen dve leti zapora. Pritožbeno sodišče se s temi navedbami ni ukvarjalo, saj to ni predmet tega postopka.

12.Po obrazloženem, ker je sklep sodišča prve stopnje pravilen in zakonit, pritožba obsojenca pa neutemeljena, je pritožbeno sodišče odločilo tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa (tretji odstavek 402. člena ZKP).

13.Ker je obsojenec po podatkih spisa trenutno na prestajanju zaporne kazni in je zato brez prihodkov, ga je pritožbeno sodišče kljub neuspešni pritožbi oprostilo plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka (četrti odstavek 95. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP).

-------------------------------

1Prim.: M. Baškovič v: Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2023, str. 563.

Zveza:

Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 89, 89/1, 118, 119, 119/2, 119/3, 129

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.