Jedro

Za presojo, ali je izpolnjen pogoj iz določbe 52. člena ZMZ-1, je pomembno ali vse tožnikove navedbe očitno kažejo na ekonomski značaj razlogov za zapustitev izvorne države in da ni navajal drugih okoliščin za to dejanje. Ker ekonomski razlogi ne ustrezajo nobenemu izmed razlogov za mednarodno zaščito iz 20. člena ZMZ-1 (tako za status begunca kot za status subsidiarne zaščite), je toženka utemeljeno presodila, da je tožnik navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po ZMZ-1 (prva točka 52. člena ZMZ-1). Že ugotovitev, da obstoji eden izmed razlogov iz 52. člena ZMZ-1, zadostuje za zavrnitev prošnje v pospešenem postopku. Zato je na podlagi tožnikovih navedb imela toženka pravno podlago, da je tožnikovo prošnjo zavrnila kot očitno neutemeljeno v pospešenem postopku.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je toženka kot očitno neutemeljeno zavrnila tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito, in sicer na podlagi prve in druge alineje 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1).

2. Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik 27. 10. 2017 pri pristojnem organu vložil prošnjo za mednarodno zaščito, 23. 11. 2017 pa je bil z njim opravljen osebni razgovor. Na podlagi obeh razgovorov toženka ugotavlja, da tožnik svojo prošnjo utemeljuje s tem, da je v izvorni državi imel ekonomske težave oz. težave s preživetjem, saj ni imel dovolj dohodkov za preživljanje sebe in svoje družine, ter da je iz Alžirije odšel z namenom, da bi si v Sloveniji poiskal zaposlitev in si izboljšal svoje življenje in hkrati pomagal svoji družini. Toženka nadalje navaja, da je glede na tožnikove navedbe njegova izvorna država Alžirija, to pa je Vlada Republike Slovenije z Odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav (v nadaljevanju Odlok) določila kot varno izvorno državo. Poleg tega tožnikove navedbe ne vsebujejo nobenih tehtnih razlogov, ki bi kazali na to, da Alžirija ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito v skladu z ZMZ-1 zanj ni varna država v smislu 61. člena ZMZ-1. Navedbe, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo, niso takšne narave, da bi predstavljale razlog za priznanje mednarodne zaščite, glede na to, da v Alžiriji ni imel težav zaradi rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini. Na podlagi navedenega je toženka presodila, da je tožnik v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite, hkrati pa prihaja iz varne izvorne države v smislu 61. člena ZMZ-1, pri čemer pri njem ne obstajajo nobene osebne okoliščine, niti mu ne grozi resna škoda v smislu 28. člena ZMZ-1. 3. Tožnik se z izpodbijano odločbo ne strinja in zoper njo vlaga tožbo iz razloga nepravilne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev določb postopka in zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Tožniku je bilo s tem, ko se pri podaji prošnje za mednarodno zaščito njegovemu pooblaščencu ni dovolilo postavljanje vprašanj, kršena pravica do izjave. Ob upoštevanju tožnikovih navedb, da so razmere v njegovi izvorni državi takšne, da mu onemogočajo dostop do sredstev za zagotavljanje osnovnih potreb (onemogočena mu je pridobitev osnovnega dohodka, ki ga potrebuje za preživetje), je nepravilen zaključek toženke, da okoliščine, ki jih je tožnik navajal kot razlog, zaradi katerega potrebuje zaščito, niso takšne narave, da bi lahko predstavljale utemeljen razlog za priznanje ene ali druge oblike mednarodne zaščite. Iz sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP)1 izhaja, da gre lahko v primerih, ko posameznik nima prebivališča niti dostopa ali sredstev za zagotavljanje osnovnih potreb, za kršitev 3. člena Evropske konvencije za človekove pravice (v nadaljevanju EKČP) in da posledice, ki so v nasprotju s 3. členom EKČP predstavljajo resno škodo, v smislu druge alineje 28. člena ZMZ-1. Toženka tako ni preverjala tožnikovih navedb, ali so razmere v njegovi izvorni državi res takšne, da mu ne zagotavljajo niti tistega minimuma, ki je varovan s 3. členom EKČP, čeprav bi to lahko pridobila s pridobitvijo splošnih in specifičnih poročil o tožnikovi izvorni državi. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženki v ponovno odločanje.

4. Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe, vztraja pri izpodbijani odločitvi in predlaga zavrnitev tožbe. Iz zapisnika z dne 23. 11. 2017 izhaja, da je imel tožnik osebni razgovor, kjer je lahko natančno in obširno pojasnil vse svoje razloge, zaradi katerih je zapustil izvorno državo ter da je pooblaščenec imel vse možnosti zastavljati vprašanja tožniku za razjasnitev dejanskega stanja in da pooblaščenec na osebnem razgovoru ni zastavil nobenega vprašanja tožniku.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Izpodbijana odločitev o zavrnitvi tožnikove prošnje za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljene se opira na razloga iz prve in druge alineje 52. člena ZMZ-1. Po navedenih določbah 52. člena ZMZ-1 se prošnja prosilca, ki očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, šteje za očitno neutemeljeno, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu (prva alineja), oziroma če prosilec prihaja iz varne izvorne države iz 61. člena tega zakona (druga alineja).

7. Po presoji sodišča toženka obstoj razloga iz prve alineje 52. člena ZMZ-1 utemeljeno opira na tožnikove navedbe, iz katerih izhaja, da je izvorno državo zapustil iz ekonomskih razlogov. Toženka v izpodbijani odločbi ustrezno povzema tožnikove izpovedbe o razlogih za zapustitev izvorne države, to je, da mu dohodek ni omogočal, da bi lahko preživel in pomagal svoji družini, staršem in bratom, ki nimajo dohodkov, s katerimi je prebival v zelo majhnem stanovanju. Najmlajši brat je star 8 let, drugi hodi v gimnazijo, 33 letni brat pa je nezaposlen in si brez službe ne more ustvariti družine. Oče dobi pokojnino približno 150 EUR, mati je gospodinja. Sam je delal kot mehanik po pogodbi, ki so mu jo podaljševali vsako leto in je prejemal zelo nizko plačo plačo (120 EUR na mesec), in tudi niso dobili nobene finančne pomoči od državnih institucij. Tožnik je na osebnem razgovoru povedal, da bi si rad poiskal pošteno delo ter dobil za to pravično plačilo. Na toženkino izrecno vprašanje, zakaj je zapustil Alžirijo, je povedal, da so imeli majhno stanovanje, da so v eni sobi živeli štirje fantje in da je želel zaživeti normalno življenje, da ne bi imel težav s preživetjem in hkrati pomagati svoji družini. Zato je odšel v tujino, da si poišče zaposlitev in zaslužek. Na dodatna toženkina vprašanja je potrdil, da je to vse glede njegove ogroženosti v Alžiriji.

8. Za presojo, ali je izpolnjen pogoj iz navedene določbe ZMZ-1, je pomembno ali vse tožnikove navedbe očitno kažejo na ekonomski značaj razlogov za zapustitev izvorne države in da ni navajal drugih okoliščin za to dejanje. Ker ekonomski razlogi ne ustrezajo nobenemu izmed razlogov za mednarodno zaščito iz 20. člena ZMZ-1 (tako za status begunca kot za status subsidiarne zaščite), je toženka utemeljeno presodila, da je tožnik navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po ZMZ-1 (prva točka 52. člena ZMZ-1). Že ugotovitev, da obstoji eden izmed razlogov iz 52. člena ZMZ-1, zadostuje za zavrnitev prošnje v pospešenem postopku. Zato je na podlagi tožnikovih navedb imela toženka pravno podlago, da je tožnikovo prošnjo zavrnila kot očitno neutemeljeno v pospešenem postopku.

9. Toženka izpodbijano odločbo poleg prve alineje 52. člena ZMZ-1 utemeljuje tudi z razlogom iz druge alineje istega člena ZMZ-1. Da se Alžirija v razmerju do tožnika ne bi smela šteti za varno izvorno državo v smislu 61. člena in 62. člena ZMZ-1, pa tožnik v tožbi sploh ne zatrjuje, saj ne izpodbija toženkine presoje, da je Alžirija varna država, niti njene ugotovitve, da je alžirski državljan (ne glede na to, da tožnik ni predložil osebnih dokumentov, je namreč toženka sledila njegovi navedbi, da je alžirski državljan), niti v postopku ne trdi, da mu ob vrnitvi v Alžirijo grozi resna škoda v smislu 28. člena ZMZ-1. 10. Iz prošnje za mednarodno zaščito je res razvidno, da pooblaščencu tožnika ni bilo dovoljeno postavljati vprašanja, saj je pooblaščenec izrecno prosil, da bi želel zastaviti vprašanja v zvezi z razlogi za mednarodno zaščito, a je uradna oseba odgovorila, da bo lahko podrobnejša vprašanja glede razlogov za mednarodno zaščito postavil na osebnem razgovoru. Takšno ravnanje uradne osebe bi lahko bila nepotrebna ovira za učinkovito in kakovostno vodenje postopka, vendar se to v konkretnem primeru ni zgodilo, kajti prosilec je bil ob podaji prošnje v zadostni meri vprašan in spodbujen z dodatnimi konkretnimi vprašanji, da opiše dejansko stanje in v njegovih izjavah ni bilo nekonsistentnosti. Poleg tega je bil v nadaljevanju postopka opravljen osebni razgovor, pri katerem pooblaščenec tožnika na izrecno vprašanje uradne osebe ni postavil nobenega vprašanja. Zato po presoji sodišča ni prišlo do kršitve pravice do izjave. Tožnik v tožbi tudi ne pove, glede katere ugotovljene okoliščine se ni mogel braniti in jo je toženka zmotno ugotovila.

11. Ker je v obravnavani zadevi pravilno ugotovljeno, da tožnik očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito po ZMZ-1, na drugačno odločitev v navedeni zadevi ne more vplivati tožnikovo sklicevanje na sodno prakso ESČP, četudi tožnik meni, da gre v njegovem primeru lahko za kršitev 3. člena EKČP. Kot pojasnjeno, se v predmetni zadevi presojajo pogoji za mednarodno zaščito po ZMZ-1, zaradi česar se tožnik, za katerega je ugotovljeno, da navedenih pogojev ne izpolnjuje, v obravnavani zadevi ne more uspešno sklicevati na to, da toženka ni preverjala tožnikovih navedb, ali so razmere v njegovi izvorni državi res takšne, da mu ne zagotavljajo niti tistega minimuma, ki je varovan s 3. členom EKČP, kar bi po mnenju tožnika lahko storila s pridobitvijo splošnih in specifičnih poročil o tožnikovi izvorni državi. Navajanje razlogov, ter v tem okviru dejstev in dokazov, ki so pomembna za odločanje o prošnji za mednarodno zaščito, je v prvi vrsti najprej na prosilcu (21. člen ZMZ-1). Res je toženka tudi sama dolžna zbrati vse potrebne podatke in ni vezana samo na navedbe in predložene dokaze prosilca (8. člen Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP), kar pa ne pomeni, da je toženka dolžna ugotavljati dejstva in zbirati dokaze o katerihkoli okoliščinah, temveč le o tistih, ki so relevantni za odločitev po ZMZ-1, in še te le glede tistih, na katere se vsebinsko nanašajo prosilčeve navedbe. Kar je toženka v obravnavanem primeru tudi storila.

12. Kar pa zadeva ugovor nepravilnega upoštevanja pogojev za subsidiarno zaščito v povezavi s sodno prakso ESČP v zvezi z 3. členom EKČP, pa sodišče ugotavlja, da tudi ta ugovor ni utemeljen. Kajti po stališču Sodišča EU2 je z vidika člena 15.b Kvalifikacijske direktive, ki ustreza 2. alineji 28. člena ZMZ-1, bistveno, ali je izredno slaba humanitarna situacija namerno povzročena s strani tretje osebe oziroma države in da prizadeva prosilca in če temu ni tako, potem subsidiarna zaščita ne pride v poštev in država niti ni upravičena na podlagi 3. člena Kvalifikacijske direktive 2011/95 uporabiti višjih standardov, kot jih zagotavlja pravo EU (prim. sodbo Upravnega sodišča RS I U 2401/2017).

13. Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, sodišče pa v postopku tudi ni našlo kršitev, na katere pazi uradoma, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo kot neutemeljeno.

1 Sodbe v zadevah Larioshima proti Rusiji z dne 23. 4. 2002, Budina proti Rusiji z dne 18. 6. 2009, M.S.S. proti Belgiji in Grčiji z dne 21. 1. 2011, Hirsi Jamaa in drugi proti Italiji z dne 23. 2. 2012. 2 M'Bodj, C-542/13, odst. 31-44.