Jedro

Če tožnik ob vložitvi uvozne carinske deklaracije niti v pritožbi ni uveljavljal oprostitve po obliki "uvoz iz naslova vloge tuje osebe" na podlagi potrdila in specifikacije po 30.b členu CZ tudi za obveznost plačila posebne takse po uredbi o plačilu posebne takse za uvoz rabljenih vozil v letu 1993, ki nima nobenih določb o oprostitvah, v upravnem sporu ne more uveljavljati oprostitve na podlagi okoliščin, da je bila pogodba o tujem vlaganju sklenjena pred njeno uveljavitvijo in v roku vložena v registracijo pri drugem upravnem organu, pred katerim se je rok za izdajo odločbe po 22. členu ZTV iztekel pred uveljavitvijo navedene uredbe.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Carinarnice z dne 04.08.1993, s katero je ta zavrnila tožnikov zahtevek za vračilo posebne takse za uvoz rabljenih tovornih vozil po uvozni carinski deklaraciji z dne 29.04.1993 v znesku 1.135.969,00 SIT. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka zavrača pritožbene navedbe, da je za plačilo posebne takse pomemben datum podpisa pogodbe o skupni naložbi s tujim partnerjem dne 28.12.1992 in ne datum vložitve carinske deklaracije dne 29.04.1993. Ugotavlja, da je bila ob uvozu obračunana in plačana posebna taksa za uvoz rabljenih vozil v letu 1993 v višini 15 % carinske osnove. Carine in ostalih uvoznih dajatev pa je bil uvoz oproščen. Po določbi 1. odstavka 22. člena carinskega zakona se znesek carine in drugih uvoznih davščin za blago, za katero je nastala obveznost plačila carine, ugotavlja po stanju na dan vložitve carinske deklaracije in po predpisih, ki veljajo na ta dan. Deklaraciji je po določbi 4. odstavka 254. člena carinskega zakona treba priložiti tudi listine, s katerimi se dokazujejo dejstva, ki so bistvena za ocarinjenje blaga. V konkretnem primeru sta bistveni listini za ocarinjenje blaga, po obliki uvoza "uvoz iz naslova vloge tuje osebe", odločba in overjena specifikacija Ministrstva za ekonomske odnose in razvoj z dne 21.04.1993. Po določbi 4. odstavka 257. člena carinskega zakona se za dan vložitve deklaracije šteje dan, ko je bila deklaracija oddana carinarnici. Uredba o plačilu posebne takse za uvoz rabljenih vozil v letu 1993 je začela veljati dne 27.03.1993, zato jo je Carinarnica pravilno upoštevala. Dejstvo, da je bila pogodba sklenjena pred uveljavitvijo uredbe, ne vpliva na drugačno rešitev zadeve. S tem se tudi ne posega v pridobljene pravice, kar bi sicer lahko bilo predmet odločanja v posebnem postopku, ker sama sklenitev pogodbe še ne pomeni pridobitev pravice, saj je bila ocenjena in specifikacija overjena na pristojnem ministrstvu šele po uveljavitvi uredbe, ki ne predvideva izjem glede plačila posebne takse.

V tožbi tožnik navaja, da se z zavrnitvijo pritožbe in utemeljitvijo izpodbijane odločbe ne strinja. Meni, da bi tožena stranka morala upoštevati, da je bila dne 28.12.1992 sklenjena in podpisana pogodba o tujem vlaganju - skupni naložbi, vložena v registracijo Ministrstvu za ekonomske odnose in razvoj dne 04.01.1993, torej v zakonitem roku 30 dni po podpisu pogodbe ter da to ministrstvo ni v roku 30 dni, kot določa 22. člen zakona o tujih vlaganjih, izpodbijalo pogodbe zaradi neskladnosti z ustavo in veljavnimi zakoni. S tem je kršilo procesne določbe, ko ni izdalo ustrezne odločbe. Odločbo o skladnosti pogodbe o tujem vlaganju z ustavo in zakoni Republike Slovenije je izdalo šele 21.03.1993. Zaradi procesnih kršitev zakona o tujih vlaganjih je tožniku bilo onemogočeno realizirati uvoz stvari, ki so predmet vlaganja tujega vlagatelja, saj po določbah carinskega zakona za to ni imel ustreznih upravnih aktov. Predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo.

V odgovoru na tožbo tožena stranka v celoti vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je tožena stranka utemeljeno zavrnila pritožbo, saj je prvostopni organ pravilno uporabil predpise na ugotovljeno dejansko stanje. Tožnik ne izpodbija, da je carinsko deklaracijo vložil dne 29.04.1993. Tožena stranka je svojo odločitev pravilno oprla na določbe 1. odstavka 22. člena, 4. odstavka 254. člena in 4. odstavka 257. člena carinskega zakona (Ur. l. SFRJ, št. 10/76, 36/79, 52/79, 12/82, 61/82, 7/84, 25/85, 38/86, 28/88, 40/89, 70/89 in 21/90, v nadaljevanju: CZ). Uredba o plačilu posebne takse za uvoz rabljenih vozil v letu 1993 (Ur. l. RS, št. 15/93) je bila utemeljeno uporabljena, saj nima nobenih določb o oprostitvah. Tožnik tudi ne zatrjuje, da bi ob uvozu uveljavljal oprostitve na podlagi potrdila in specifikacije po 30.b členu CZ tudi za obveznosti po tej uredbi kot novem predpisu. V tožbi tožnik sicer navaja kršitve 22. člena zakona o tujih vlaganjih (Uradni list SFRJ, št. 77/88, v nadaljevanju: ZTV) pri drugem upravnem organu, česar pa ni zatrjeval v pritožbi in predložil dokazil, da se je pri tem organu rok za izdajo odločbe iztekel pred uveljavitvijo uredbe, zato tega ugovora ne more uveljavljati v upravnem sporu, saj po določbi 1. odstavka 39. člena zakona o upravnih sporih (ZUS) sodišče odloči o sporu praviloma na podlagi dejanskih okoliščin, ki so bile ugotovljene v upravnem postopku.

Na podlagi obrazloženega sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba zakonita. Zato je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi določbe 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih (ZUS). Določbe CZ, ZTV in ZUS je sodišče smiselno uporabilo kot določbe predpisov Republike Slovenije na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 1/91-I in 45/I/94).