Jedro

V primeru urejanja meje po zadnji mirni poseti je za dokazno oceno sodišča ali je taka meja dokazana, pomembno ali so dokazana dejstva, ki jih navajata o zadnji mirni posesti mejaša, na podlagi predloženih dokazov.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sklep se razveljavi in se zadeva vrne prvemu sodišču v nov postopek.

O stroških pritožbe bo odločeno s končnim sklepom.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je uredilo mejo med zemljiščem predlagatelja, parc. št. 1755 (sadovnjak) in zemljiščem nasprotnih udeležencev, parc. št. 17546/1 (sadovnjak), oboje k.o. P., po pravični oceni tako, kot jo predlaga S. K., od nespornih mejnih točk I (A A1) naravnost do tč. II (C, C1). V oporo taki odločitvi je štelo dejstvo, da je tudi v katastrski mapi mejna črta med parcelama ravna, medtem ko za lomljeno mejno črto, kakor jo hoče nasprotna udeleženka, da bi lažje vozila v garažo, ni razlogov, ker dovozna pot tudi pred tem poteka po predlagateljevem zemljišču. Ni pa dokazano, kje je potekala mejna črta med parcelama ob začetku sporov. V nepravdnem postopku tudi ni mogoče v tem primeru urejati mejo po močnejši pravici, ker vrednost spornega predmeta presega 8.000,00 SIT. Prvo sodišče je odločilo, da so nasprotni udeleženci dolžni povrniti predlagatelju polovico od skupnih stroškov postopka v znesku 10.077,00 SIT.

Nasprotni udeleženci se pritožujejo zoper ta sklep, zaradi bistvenih kršitev določb postopka in napačne uporabe materialnega prava.

Sodišče v svoji obrazložitvi ne pove zakaj potem, ko ni moglo urediti mejo po kriterijih močnejše pravice, ni uredilo mejo po kriteriju za zadnje mirne posesti. Mejo je urejalo le kratek čas potem, ko je postala sporna. Stanje poti je bilo ves čas nespremejeno, kakor tudi položaj nasada cipres in grmovja ob poti. Predlagatelj ni zatrjeval, da je tudi sam uporabljal pot na spornem predelu in on ni dovoljeval uporabo te poti drugim, ki so pridobili tako dovoljenje od prednice nasprotnih udeležencev. Prvo sodišče je napačno razumelo izpovedbe priče A. A. V obrazložitvi se je oprlo sodišče tudi na nekatere izjave o odločilnih dejstvih, ki niso bile vnešene v zapisnik.

Naslednja kršitev postopka je, ker je sodišče prve stopnje vzelo za izhodišče mejo kakršna je razvidna iz 160 let stare mape. Meja sploh ni bila urejena po pravični oceni temveč na podlagi katastrske mape, čeprav mejaša s takim načinom urejanja meje nista izrecno soglašala, celo izven obsega sporne površine. Sodišče bi moralo pojasniti, na podlagi katerih kriterijev je določilo mejo po pravični oceni. Zlasti ne bi smelo v celoti izključiti stališče enega od mejašev. Meja sedaj pot razdeli, kar ni v skladu z dejstvom, da ni predlagatelj poti nikoli koristil. Višje sodišče naj iz navedenih razlogov izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne prvemu sodišču v nov postopek.

Pritožba je utemeljena.

V tem primeru je kot kaže, sporni mejni prostor med točkami, ki so označene v skici zamejičenja z I (A, A 1), II (C, C1) in B1. Nasprotni udeleženci kot solastniki parc. št. 1756/1 k.o. P. so namreč trdili, da je meja njihove parcele proti parc. št. 1755 iste k.o., ki je lastnina predlagatelja, črta, ki povezuje točko I, B1 in II. Predlagatelj pa se očitno strinja s potekom meje v ravni črti med tč. I in II tako, kot jo je uredilo sodišče v času odločanja na prvi stopnji na naroku 15.10.1992 z meritornim sklepom o ureditvi meje (kar bi moral biti tudi datum pismenega sklepa). Dan izdaje sklepa je v tem primeru odločilen, ker se izrek sklepa nanaša na pravni in dejanski položaj tega dne, skladno z določili Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. SFRJ št. 4/77 do 27/90), ki se smiselno uporabljajo tudi v nepravdnem postopku, če v Zakonu o nepravdnem postopku (ZNP, Ur. l. SRS št. 30/86), ni drugače določeno (37. člen ZNP). Na podlagi močnejše pravice dne 15.10.1992 ni bilo mogoče urejati sporno mejo brez soglasja mejašev (ki ga v tem primeru ni bilo), ker je takrat vrednost spornega mejnega prostora presegala vrednost, do katere lahko odloča v pravdnem postopku sodnik posameznik (drugi odst. 136. člena ZNP), to je znesek 8.000,00 SIT.

Navedeno med mejašema niti ni sporno in nasprotni udeleženci ne napadajo prvostopno odločitev, ker meja ni bila urejena na podlagi močnejše pravice, temveč predvsem, ker prvo sodišče ni uredilo meje po zadnji mirni posesti, skladno z določilom tretjega odstavka 136. člena ZNP.

Prenagljen je po mnenju instančnega sodišča zaključek v izpodbijanem sklepu, da ni dokazano, kje je ob začetku sporov o meji potekala mejna črta med parcelama, kar smiselno pomeni zadnjo mirno posest. Ni zato mogoče pritrditi pritožbi, da v napadenem sklepu ni razlogov glede urejanja meje po tem kriteriju. Vendar ima tudi drugostopno sodišče pomisleke glede pravilnosti omenjenega zaključka, da zadnja mirna posest mejašev na spornem področju ni dokazljiva oziroma, da na podlagi izvedenih dokazov ni dokazana. Za tak sklep v izvedenih dokazih ni dovolj opore, če se upoštevajo dejstva, kakor so ta razvidna zlasti iz skice, ki je sestavni del sklepa. Iz te skice je namreč res mogoče sklepati, tako kot to trdijo nasprotni udeleženci, da je segala na spornem področju dobroverna posest predlagatelja le do dovozne poti, ki jo sam ni uporabljal, temveč le nasprotni udeleženci in drugi koristniki te poti. Okoliščine, zaradi katerih naj bi bilo zemljišče, po katerem poteka pot na spornem področju, v zadnji mirni posesti predlagatelja ali pa nasprotnih udeležencev, niso bile razjasnjene in po mnenju drugostopnega sodišča ni prepričljiv in jasen, kar zadeva to vprašanje zaključek prvega sodišča, da zadnja mirna posest na spornem področju do pričetka sporov o meji ni bila aktualna. Vprašanja zadnje mirne posesti ni mogoče pojasniti le z ugotovitvijo, da del poti izven spornega področja morebiti res poteka po parc. št. 1755, ker tudi za sklep, da gre za služno pot, ki poteka v celoti (tudi na spornem mejnem prostoru) po zemljišču v posesti predlagatelja, ni dovolj opore. Ne da bi prvo sodišče posegalo v vprašanja, ki zadevajo močnejšo pravico, bi bilo potrebno razjasniti tudi, kar zadeva pot, položaj, kakršen je bil med strankama na tem področju, preden je postala meja sporna in o tem zavzeti jasnejše stališče (n. pr. kar zadeva izdelavo, vzdrževanje in način uporabe poti ter dejstvo, da je ob poti predlagateljev nasad cipres in grmovja).

Sklep sodišča prve stopnje je bilo potrebno razveljaviti in zadevo vrniti prvemu sodišču v nov postopek (3. točka 380. člena ZPP), ker je na podlagi nepopolno razjasnjenega dejanskega stanja vprašljivo, če je bilo prav uporabljeno materialno pravo. Sodišče prve stopnje bo zato moralo v nadaljevanju tega postopka za ureditev meje predvsem ponovno ugotoviti, ali so morebiti podani pogoji za urejanje meje po močnejši pravici ter po teh kriterijih urediti mejo. Če pa bo spoznalo, da mejo na podlagi močnejše pravice še vedno ni mogoče urejati, bo moralo mejaša predvsem pozvati na kraju samem, da naj označita v naravi, do kam seže na spornem področju njuna zadnja mirna posest in navedeta dejstva, na katera opirata tako zatrjevano stališče ter dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo. Na podlagi tako opredeljenih stališč mejašev in na tej podlagi izvedenih dokazov bo mogoče prepričljivo sklepati, katera odločilna dejstva so dokazana in kočno, ali res ni mogoče ugotoviti zadnje mirne posesti, kar šele je razlog za ureditev meje na način, da sodišče sporni prostor razdeli po pravični oceni (4. odst. 136. čl. ZNP).

V zvezi z navedbami nasprotnih udeležencev v pritožbi, ki zadevajo pravično oceno prvega sodišča pri razdelitvi spornega prostora, v konkretnem primeru sicer ni mogoče pritrditi stališču, da je materialnopravno zmotna taka odločitev, po kateri se sporni prostor razdeli tako kot predlaga eden od mejašev, ki so v sporu (v konkretnem primeru predlagatelj), če se taka razdelitev sklada z relevantnimi okoliščinami primera. Vendar ima tudi instančno sodišče pomisleke glede ustreznosti napadene odločitve, da naj meja poteka tako kot naj bi v naravi potekala tzv. katastrska mapna meja. Prvo sodišče niti ni naložilo izvedencu merske stroke, da naj na kraju samem pojasni, kje poteka v naravi mapna meja (temveč je šele po končanem postopku, ko je že izdalo sklep ugotavljalo, kakšne so dejanske možnosti za ponazoritev poteka mapne meje), zato so že iz teh vzrokov vprašljivi zaključki o ravni mejni črti kot enem od izhodišču za urejanje meje v tem primeru. Vendar pritožniki očitno zmotno smatrajo, da je prvo sodišče za tako oceno uporabilo le ta kriterij in ne še druge okoliščine, ki pa jih že iz navedenih vzrokov (na primer glede obstoja žive meje in oblike terena ob poti), ni dovolj prepričljivo pojasnilo.

Po katerihkoli kriterijih bo prvo sodišče končno uredilo mejo, mora tako urejeno mejo na kraju samem označiti s trajnimi mejnimi znamenji (kar iz napadenega izreka sklepa ni razvidno), saj je tako zamejičena meja osnova za izdelavo skice zamejičenja z izmeritvenimi podatki za izvedbo v zemljiškem katastru (138. člen ZNP).

Odločitev o stroških pritožbe je bilo potrebno pridržati za končno odločbo (člen 166/3 ZPP).