Jedro

Pri presoji odškodnine za premoženjsko škodo sta sodišči prve in druge stopnje sicer pravilno uporabili materialno pravo, ko sta po določilu 155. in 189. člena ZOR ugotavljali škodo, ki se je odrazila v zmanjšanju tožnikovega premoženja in preprečitvi njegovega povečanja. Pravilno sta ravnali, ko sta po ugotovitvi, da se je tožnik poleg redne zaposlitve, ukvarjal še z igranjem v inštrumentalnem triu, ugotavljali obseg izgubljenih nastopov in s tem izgubljeni zaslužek, ki bi ga pričakovali ob normalnem teku stvari, ne glede na to, če je bil prijavljen upravnemu organu. Toda pri ugotavljanju višine škode je treba upoštevati vse okoliščine, ki vplivajo nanjo, tudi davčne obveznosti, ki jih je treba odšteti od odškodnine.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavita za znesek 48.600,00 SIT (oseminštirideset tisoč šeststo tolarjev), ki se nanaša na polovico prisojene odškodnine zaradi izgubljenega zaslužka, ter se v tem delu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sicer se revizija zavrne kot neutemeljena.

Tožena stranka trpi svoje revizijske stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki 808.330 tolarjev z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zneska 108.330 tolarjev od 1.2.1994 dalje in od zneska 700.000,00 tolarjev od 21.5.1996 dalje do plačila ter ji povrniti 109.586 tolarjev pravdnih stroškov, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 21.5.1996 dalje. Tako je odločilo zato, ker je ugotovilo, da se je tožnik 8.11.1993 poškodoval pri delu na rezkalnem stroju. Ker je šlo za delo s povečano nevarnostjo, je štelo, da je bilo po določilu 173. in 174. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur.l. SFRJ, št. 29/78 do 57/89) odgovorno podjetje, kjer je oškodovanec tedaj delal, medtem ko tožnikove soodgovornosti po določilu 177. člena ZOR ni našlo. Zato mu je priznalo iz naslova nepremoženjske škode naslednje zneske: za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem 500.000 tolarjev, za strah 100.000 tolarjev in za duševe bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti 100.000 tolarjev. Iz naslova premoženjske škode mu je priznalo stroške v zvezi z zdravljenjem v znesku 11.130 tolarjev in izgubljeni zaslužek, ker ni mogel igrati kitare, 97.200 tolarjev. Ker je imelo podjetje zavarovano odgovornost pri toženi stranki, je tej naložilo plačilo prisojene odškodnine. Višji odškodninski zahtevek za premoženjsko in za nepremoženjsko škodo je zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožeče stranke in delno spremenilo prvo sodbo tako, da je priznalo še odškodnino za skaženost v znesku 150.000 tolarjev. Zavrnilo je presežni del pritožbe tožeče stranke in v celoti pritožbo tožene stranke ter v izpodbijanem delu potrdilo odločitev sodišča prve stopnje o tožbenem zahtevku. Le izrek o stroških pred sodiščem prve stopnje je spremenilo tako, da mora tožena stranka povrniti 131.091 tolarjev z obrestmi, poleg tega pa ji je naložilo še povrnitev 5.906 tolarjev pritožbenih stroškov.

Proti sodbi višjega sodišča je tožeča stranka pravočasno vložila revizijo. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga ugoditev reviziji ter spremembo ali razveljavitev sodb sodišča druge in prve stopnje. Glede tožnikove odgovornosti meni, da sta sodišči zmotno ugotovili, češ da je podana celotna odgovornost tožene stranke. Ker je bil tožnik usposobljen za svoje delo in so imeli stroji, na katerih je delal, ateste z navodili za varno delo, je tožnik vedel, da bi moral pri delu uporabljati prislon. Republiški inšpektor, ki je raziskal vzroke nesreče, je namreč v poročilu napisal:" poškodba se je zgodila zato, ker delavec ni napravil prislona, ki je potreben pri rezanju "v polno" oz. v celo. Če bi na desni strani bil prislon, bi bilo vodilo vanj oprto in ga ne bi moglo vreči v desno. Tako delo se uče že vajenci." Glede na to tožena stranka meni, da bi moralo sodišče upoštevati mnenje uradnih institucij in ne le subjektivno obarvanih izpovedi prič o hitrosti in naglici. Po njenem tožnik ne bi bil prost odgovornosti niti v primeru, če bi tožena stranka tolerirala takšno delo. V zvezi z odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem revidentka trdi, da je previsoka. Za odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti ne vidi podlage, za duševne bolečine zaradi skaženosti pa meni, da je sodišče druge stopnje upoštevalo večji trud pri igranju kitare, kar je zajeto v odškodnini za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti.

Sodiščema še očita, da sta neutemeljeno prisodili odškodnino zaradi tega, ker tožnik nekaj časa ni mogel igrati kitare, čeprav tožnik davčnemu organu ni prijavil nobenega dohodka iz drugih dejavnosti, razen plače. Na koncu se upira tudi priznanim obrestim od dneva sklenitve glavne obravnave dne 21.5.1996, ker sodišče tedaj ni razglasilo sodbe in jo je "izdalo šele decembra 1996". Tako je upoštevalo razmere v času pisanja sodbe in ne v času razpravljanja.

Po določilu 390. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in RS, št. 55/92) je bila revizija vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija je delno utemeljena.

V zvezi z odgovornostjo tožene stranke revizija povsem utemeljeno opozarja, da je treba odgovornost za nastalo škodo natančno presojati in da ni mogoče upoštevati splošnih izpovedi o hitrosti in naglici. Toda v danem primeru ni dokazano, da bi bil tožnik poučen o načinu varnega dela pri izdelavi šablon in da bi vedel, da mora tudi tedaj uporabljati prislon. Tega ga v podjetju niso naučili in celo priča V. P., ki je sicer varnostni inženir, je glede na mnenje Republiškega inšpektorata za delo izpovedal, da je delo s prislonom sicer izvedljivo, toda bistveno bolj težavno in skoraj neizvedljivo. Glede na tako stanje v delovni organizaciji, ki sta jo sodišči ugotovili na podlagi ocene vseh izvedenih dokazov, pa se izkaže, da tožnik ni kriv za nesrečo oz. da je njegova krivda zanemarljiva.

Tudi odškodnino za tožnikovo nepremoženjsko škodo sta sodišči prisodili v skladu z določili 200.in 203. člena ZOR. Po ugotovljenem obsegu posameznih oblik nepremoženjske škode sta upoštevali tožnikovo subjektivno trpljenje v preteklosti in tisto, za katerega je glede na tožnikovo mladost mogoče pričakovati, da ga bo trpel v prihodnosti. Pravilno sta upoštevali tudi tožnikovo posebnost, ki se kaže v tem, da nadpovprečno uporablja prste na rokah, saj mora pri delu prijemati razne predmete, poleg tega pa se ukvarja z igranjem kitare v ansamblu - triu ..., kar se je še posebej odražalo pri tožnikovi zaskrbljenosti za izid zdravljenja in pri njegovih duševnih bolečinah. Kljub navedenemu satisfakcija, ki sta jo nižji sodišči prisodili tožniku, nikakor ne odstopa od odškodnin, ki so prisojene v podobnih primerih v sodni praksi.

Odškodnina 500.000 tolarjev za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem ni pretirana, saj je tožnik prestal kirurški poseg in več kot mesec dni dolgo obdobje bolečin različne stopnje, poleg tega pa tudi nevšečnosti zaradi imobilizirane roke, mnogih pregledov in fizioterapije. Žal bo tožnik, ki je rojen leta 1968, tudi v bodoče občasno trpel bolečine, ki se bodo lahko stopnjevale do srednje močnih bolečin, in sicer pri delu in zlasti pri igranju kitare.

Prav tožnikovo delo in igranje kitare sta vplivala tudi na večjo zaskrbljenost tožnika za izid zdravljenja, ki je bila po izvedenčevem mnenju upravičena 14 dni in znesek 100.000 tolarjev predstavlja pravično odškodnino.

Tudi odločitev sodišča, da je tožnikovo duševno trpljenje toliko intenzivno in da bo tako dolgotrajno, da je mogoče prisoditi denarno odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti in zaradi skaženosti je v skladu z uporabljenim materialnim pravom. Odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti v znesku 100.000 tolarjev je za tožnikove težave zaradi zmanjšanega občutka v prstih pravična, saj ga to sedaj ovira predvsem pri igranju inštrumenta, v bodoče pa se bodo težave vse bolj odražale pri delu, s katerim se preživlja. Revizija pri tem utemeljeno opozarja, da zmanjšanega občutka v prstih ni mogoče upoštevati pri skaženosti, toda ob branju vsega četrtega odstavka na 3. strani drugostopenjske sodbe je mogoče razumeti, da tožnik pri igranju, zaradi zmanjšanega občutka v prstih, ne more skrivati še hibe na prstih, temveč daje prednost funkciji in kaže prste leve roke. Spet je treba upoštevati, da je prisojeni znesek 150.000 tolarjev upravičen glede na specifiko javnega nastopanja in zlasti tožnikovo mladost. Tako se izkaže, da revizija v zvezi z odgovornostjo in priznanjem odškodnine za nepremoženjsko škodo ni utemeljena in jo je bilo treba zavrniti po določilu 393. člena ZPP.

Revizija je utemeljena samo glede dela prisojene odškodnine za premoženjsko škodo. Pri presoji te vrste odškodnine sta sodišči prve in druge stopnje sicer pravilno uporabili materialno pravo, ko sta po določilu 155. in 189. člena ZOR ugotavljali škodo, ki se je odrazila v zmanjšanju tožnikovega premoženja in preprečitvi njegovega povečanja. Pravilno sta ravnali, ko sta po ugotovitvi, da se je tožnik poleg redne zaposlitve, ukvarjal še z igranjem v inštrumentalnem triu, ugotavljali obseg izgubljenih nastopov in s tem izgubljeni zaslužek, ki bi ga pričakovali ob normalnem teku stvari, ne glede na to, če je bil prijavljen upravnemu organu. Toda pri ugotavljanju višine škode je treba upoštevati vse okoliščine, ki vplivajo nanjo, tudi davčne obveznosti, ki jih je treba odšteti od odškodnine. Zato je v tem delu utemeljena revizijska trditev, ki sodiščema očita, da sta zmotno uporabili materialno pravo. Ker sodišči nista ugotovili vseh elementov, ki bi vplivali na višino tožnikovega zaslužka, če bi bil pridobljen na zakonit način, sta zmotno in predvsem nepopolno ugotovili dejansko stanje. Nedvomno pa bi tožniku glede na davčno zakonodajo pripadla vsaj polovica od prisojenega zneska 97.200 tolarjev, zato je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo glede zneska 48.600 tolarjev (393. člen ZPP). Glede druge polovice ji je ugodilo in po določilu drugega odstavka 395. člena ZPP razveljavilo sodbi sodišč druge in prve stopnje ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče bo moralo v novem postopku na podlagi podatkov davčne uprave ugotoviti tožnikove davčne obveznosti in upoštevati le tako očiščeni dohodek tožnika.

Tudi revizijsko trditev o napačnem datumu, od katerega tečejo obresti, je bilo zavrniti. Nobenega indica ni, da bi pozna vročitev pisnega odpravka sodbe kazala na to, da odškodnina ni bila določena v času sklenitve glavne obravnave in pritožbeno ter revizijsko sodišče sta presojali višino glede na datum 21.5.1996. Poleg tega je tožnik po določilu prvega odstavka 278. člena ZOR upravičen do obresti od dneva, ko je sodišče določilo odškodnino.

Ker je sodišče ugodilo reviziji v minimalnem obsegu, razveljavitev za 48.600 tolarjev ni narekovala spremembe odločitve o stroških pred sodiščema prve in druge stopnje. Tudi revizijski uspeh je tako majhen, da toženi stranki po določilu prvega in drugega odstavka 154. člena ZPP ni mogoče priznati stroškov za revizijo. Odtod odločitev po četrtem odstavku 166. člena ZPP, naj tožena stranka trpi svoje stroške revizijskega postopka.