Jedro

Vložnikove navedbe, s katerimi ponuja drugačno presojo okoliščin, pomembnih pri odmeri kazenske sankcije, od tiste, ki jo je sprejelo sodišče v izpodbijani pravnomočni sodbi, ne pomenijo uveljavljanje kršitve kazenskega zakona po 5. točki 372. člena ZKP, ampak razlog iz 1. odstavka 374. člena ZKP, kar pa ni podlaga za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.

Storilčeva prištevnost se domneva in je zato ni potrebno posebej obrazlagati, razen če ne nastane sum, da je pri obdolžencu zaradi trajne ali začasne duševne bolezni, začasne duševne motnje ali duševne zaostalosti ali zaradi kake druge trajne ali hude duševne motenosti prištevnost izključena ali zmanjšana, kar po 1. odstavku 265. člena ZKP narekuje odreditev psihiatričnega pregleda obdolženca.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega V.L. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Po 98.a členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obsojenec dolžan plačati stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, določene kot povprečnino v znesku 80.000,00 SIT.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Kopru je s sodbo z dne 12.6.2000 obsojenega V.L. spoznalo za krivega kaznivega dejanja požiga po 1. odstavku 226. člena KZ. Na podlagi 50. člena KZ je obsojencu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je po 1. odstavku 226. člena KZ v zvezi z 2. odstavkom (prav bi bilo 2. točko) 43. člena KZ določilo kazen 10 mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če obsojenec v preizkusni dobi 3 let ne bo storil novega kaznivega dejanja. Višje sodišče je z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo deloma ugodilo pritožbi okrožne državne tožilke in izpodbijano sodbo v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je obsojenemu V.L. na podlagi 1. odstavka 226. člena KZ ob uporabi omilitvenih določil po 2. točki 42. člena in 2. točki 43. člena KZ izreklo kazen 10 mesecev zapora. V ostalem pa je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenem, a izpodbijanem delu, potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta obsojenemu V.L. naložili v plačilo stroške kazenskega postopka.

Zoper to pravnomočno sodbo je zaradi kršitve kazenskega zakona in zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 1. in 2. odstavka 371. člena ZKP obsojenčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovnemu sodišču predlaga, da na podlagi 426. člena ZKP razveljavi sodbi sodišč prve in druge stopnje ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Vrhovna državna tožilka B.B. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, navaja, da z odločitvijo sodišča o kazni niso bile prekršene materialne ali procesne določbe, saj je sodišče kazen izreklo v okviru, ki ga določa zakon. Zagovornikovo nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem pa ne more biti predmet obravnave v okviru tega izrednega pravnega sredstva, saj iz tega razloga zahteve ni mogoče vložiti.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Kršitev kazenskega zakona po 5. točki 372. člena ZKP je podana tudi, če je bila z odločbo o kazni ali pogojni obsodbi prekoračena pravica, ki jo ima sodišče po zakonu.

Po 1. odstavku 374. člena ZKP se sme sodba izpodbijati tudi zaradi odločbe o kazni ali pogojni obsodbi, če z njo sicer ni bila prekoračena zakonska pravica (5. točka 372. člena), vendar sodišče ni pravilno odmerilo kazni glede na okoliščine, ki vplivajo na to, ali naj bo kazen večja ali manjša, in zaradi tega, ker je sodišče uporabilo določbe o omilitvi kazni, odpustitvi kazni, o pogojni obsodbi, ali ker teh določb ni uporabilo, čeprav so bili zato podani zakonski pogoji.

Z navedbami v zahtevi, da je napačno stališče pritožbenega sodišča, da niso podane okoliščine, ki bi v skladu s 3. odstavkom 51. člena KZ opravičevale izrek pogojne obsodbe, da sta sodišči prve in druge stopnje premalo upoštevali obsojenčevo duševno stisko, nemoč in obup zaradi ravnanja njegove mladoletne hčerke in njenega mnogo starejšega partnerja (F.G.) ter da so popolnoma odpovedali center za socialno delo, šolski sistem, tudi organi pregona, ki bi lahko še pravočasno preprečili, da bi obsojeni ne storil očitanega kaznivega dejanja, zagovornik pravnomočno sodbo izpodbija zaradi odločbe o kazni. Enako velja tudi za vložnikove navedbe, da ni šlo za nikakršno objestnost obsojenca, temveč za odraz obupne nemoči posameznika, ki je zaradi nedejavnosti pristojnih institucij na koncu ostal popolnoma sam, pa tudi trditve, da je pri obsojencu podana pozitivna prognoza, o čemer da se je prepričalo tudi prvostopenjsko sodišče, ki je z obsojencem imelo neposredni stik, ter da gre za urejenega, zaposlenega človeka, z rednimi mesečnimi prejemki, s katerimi skuša pomagati hčerki in preživljati sebe in da bi 10 mesečna zaporna kazen za obsojenca pomenila izgubo zaposlitve in ponoven padec na družbeno dno, koristila pa ne bi nikomur. Takšne vložnikove navedbe, s katerimi ponuja drugačno presojo okoliščin, pomembnih pri odmeri kazenske sankcije, od tiste, ki jo je sprejelo sodišče v izpodbijani pravnomočni sodbi, ne pomenijo uveljavljanje kršitve kazenskega zakona po 5. točki 372. člena ZKP, ampak razlog iz 1. odstavka 374. člena ZKP, kar pa ni podlaga za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.

Zagovornik obsojenega V.L. v zahtevi navaja, da iz pravnomočne sodbe ni mogoče razbrati, ali je bil obsojenec v času storitve kaznivega dejanja neprišteven ali vsaj bistveno zmanjšano prišteven. Čeprav vložnik ne pove, katera bistvena kršitev kazenskega postopka bi bila zato po njegovem mnenju podana, pa je mogoče razumeti, da meri na tisto iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ker da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih.

Tudi ta očitek v zahtevi ni utemeljen. Storilčeva prištevnost se domneva in je zato, če ne nastane sum, da je pri obdolžencu zaradi trajne ali začasne duševne bolezni, začasne duševne motnje ali duševne zaostalosti ali zaradi kake druge trajne ali hude duševne motenosti prištevnost izključena ali zmanjšana, kar po 1. odstavku 265. člena ZKP narekuje odreditev psihiatričnega pregleda obdolženca, ni potrebno posebej obrazlagati.

Zatrjevanje v zahtevi, da je bilo obsojenčevo dejanje storjeno na mah in ne iz maščevalnosti, je v nasprotju z ugotovitvami v napadeni pravnomočni sodbi. Zato na ta način vložnik glede teh dejanskih ugotovitev podaja lastno dokazno presojo in po vsebini uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Z navedbo, da bi moralo že prvostopenjsko sodišče izvesti dokaz z izvedencem psihiatrom, ki bi edini lahko pojasnil dejansko psihično stanje obsojenega ob storitvi očitanega mu kaznivega dejanja, pa obsojenčev zagovornik zatrjuje razlog nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Kršitev pravice do obrambe v tem delu ni podana, saj obramba v rednem postopku tega dokaza sploh ni predlagala. Zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa po 2. odstavku 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje zagovornik obsojenega V.L. v svoji zahtevi za varstvo zakonitosti, vložil pa jo je tudi zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Glede na tak izid je obsojeni V.L. po 98.a členu v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP dolžan plačati stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, določene kot povprečnino, v znesku 80.000,00 SIT.