Jedro

Po 5. odstavku 200. člena ZDR-1 lahko neizbrani kandidat, ki meni, da je bila pri izbiri kršena zakonska prepoved diskriminacije, v roku 30 dni po prejemu obvestila delodajalca zahteva sodno varstvo pred pristojnim delovnim sodiščem. Tožnik ni ravnal po navedeni zakonski določbi, temveč je vložil pritožbo pri toženi stranki. Zmotno je tožnikovo stališče, da je s tem izbral drugo pot uveljavljanja pravic in da bi sodišče moralo upoštevati roke, določene v 1. in 2. odstavku 200. člena ZDR-1. Ker tožnik sodnega varstva zoper sklep o neizbiri ni uveljavljal v roku iz 5. odstavka 200. člena ZDR, je sodišče prve stopnje tožbo v delu, ki se nanaša na izbiro kanidata, pravilno zavrglo kot prepozno (1. odstavek 274. člena ZPP).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je sklenilo, da se zavrže tožba s primarnim tožbenim zahtevkom, ki se glasi: „1. Ugotovi se, da sta sklep tožene stranke št. ... z dne 7. 1. 2014 in sklep tožene stranke št. ... z dne 30. 12. 2013 nezakonita.

2. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki izplačati odškodnino v znesku 6.406,80 EUR, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dne 7. 1. 2014 dalje do plačila, vse v roku 15 dni pod izvršbo.

3. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti vse njene pravdne stroške, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od poteka 15 dnevnega paricijskega roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje, do plačila, vse v roku 15 dni, pod izvršbo.“(I. točka izreka). Sklenilo je, da bo o podrednem tožbenem zahtevku odločeno po pravnomočnosti tega sklepa (II. točka izreka).

2. Zoper zgoraj navedeni sklep se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da višje delovno in socialno sodišče pritožbi ugodi ter sklep sodišča prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne prvostopnemu sodišču v ponovno obravnavo. Priglaša pritožbene stroške. Navaja, da je sodišče tožbo zaradi neizbire kandidata zavrglo, ker ta ni bila vložena v 30 dnevnem roku iz 5. odstavka 200. člena Zakona o delovnih razmerjih. Poudarja, da mu je bil sklep direktorice tožene stranke z dne 30. 12. 2013, s katerim je bilo odločeno o imenovanju vodje programa specialistične zdravstvene dejavnosti, vročen dne 2. 1. 2014, vendar je zoper navedeni sklep dne 4. 1. 2014 vložil pritožbo, katera je bila s sklepom tožene stranke z dne 7. 1. 2014 zavrnjena kot neutemeljena, v pravnem pouku pa je bilo navedeno, da ima tožnik pravico zahtevati sodno varstvo pred Delovnim sodiščem v Celju v roku 30 dni od prejema sklepa. Tožnik je tožbo na Delovno sodišče v Celju vložil v skladu s pravnim poukom iz sklepa z dne 7. 1. 2014. Odločitev prvostopnega sodišča, da se tožba, vložena dne 5. 2. 2013 zavrže, je tako po prepričanju pritožnika napačna, saj je tožnik z vloženo pritožbo poskušal doseči odpravo nepravilnosti v postopku pri delodajalcu, ko pa je bil pri tem neuspešen pa je v skladu s pravnim poukom ter 200. členom ZDR-1 vložil tožbo na delovno sodišče. Nadalje pritožba še izpostavlja, da tudi v kolikor je prvostopno sodišče mnenja, da je potrebno tožbo s primarnim zahtevkom zavreči, je potrebno že sedaj obravnavati podredni tožbeni zahtevek, ne pa, da je odločilo, da bo o podrednem tožbenem zahtevku odločalo šele po pravnomočnosti izpodbijanega sklepa. Nadalje v pritožbi pojasnjuje svoj podredni tožbeni zahtevek.

3. Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem prereka pritožbene navedbe in predlaga njeno zavrnitev ter priglaša stroške pritožbenega postopka. V celoti sprejema razloge sodišča prve stopnje in meni, da je rok za vložitev zahteve za sodno varstvo zakonskega značaja in zato nepodaljšljiv. Gre za rok prekluzivne narave, kar pomeni, da je tožena stranka s potekom dneva 3. 2. 2014 izgubila pravico vložiti zahtevo za sodno varstvo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba in skladno z 2. odstavkom 350. člena v zvezi s 1. odstavkom 366. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

6. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre za spor zaradi neizbire kandidata, ne glede na dejstva, da je tožena stranka opravljala izbiro med prijavljenimi kandidati, ki so bili vsi že zaposleni pri njej. Noben zakon, ne Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.), ne Zakon o zavodih (Ur. l. RS, št. 12/1991 in nasl.), ne Zakon o zdravstveni dejavnosti (Ur. l. RS, št. 9/1992 in nasl.), ne Zakon o zdravniški službi (Ur. l. RS, št. 98/1999 in nasl.) ne predvideva nobenih posebnih postopkov za take primere, zato je potrebno uporabiti določbe ZDR-1. 7. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, s tem ko je upoštevalo določbo 5. odstavka 200. ZDR-1, saj naj bi tožnik z vloženo pritožbo pri delodajalcu poskušal doseči odpravo nepravilnosti v okviru postopka pri delodajalcu, ko pa je bil pri tem neuspešen je v skladu s pravnim poukom ter 200. členom ZDR-1 vložil tožbo na delovno sodišče. Stališče tožnika, da ima neizbrani kandidat dve možnosti uveljavljanja pravnega varstva in sicer po določbi 1. in 2. odstavka 200. člena ZDR-1, torej naprej pisno zahtevati odpravo sklepa o izbiri kandidata in nato v kolikor ni uspešen uveljavljati sodno varstvo oziroma uveljavljati direktno sodno varstvo po 5. odstavku 200. člena ZDR-1, je pravno zmotno.

8. Iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da je tožnik dne 2. 1. 2014 prejel sklep tožene stranke, s katerim je bilo odločeno, da se za vodjo programa specialistične zdravstvene dejavnosti od 2. 1. 2014 dalje do izteka mandata direktorice ZD oziroma do preklica imenuje drug kandidat. Iz obrazložitve navedenega sklepa je razvidno, da tožnik ni bil izbran kandidat za vodjo programa specialistične zdravstvene dejavnosti. Sklep ni imel nobenega pravnega pouka, kar je tudi skladno z zakonom, saj ZDR-1, ki ga je v tem primeru potrebno uporabiti, tega ne določa. V 30. členu ZDR-1 so določene pravice neizbranega kandidata med katerimi je v 1. odstavku določeno, da mora delodajalec v 8 dneh po zaključenem postopku izbire pisno obvestiti neizbranega kandidata o tem, da ni bil izbran. To dolžnost je delodajalec izpolnil. Po določbi 5. odstavka 200. člena ZDR-1 lahko neizbrani kandidat, ki meni, da je bila pri izbiri kršena zakonska prepoved diskriminacije, v roku 30 dni po prejemu obvestila delodajalca zahteva sodno varstvo pred pristojnim delovnim sodiščem. Tožnik ni ravnal po navedeni zakonski določbi, temveč je vložil pritožbo na toženo stranko. Zmotno je njegovo stališče, da je s tem izbral drugo pot uveljavljanja pravic in da bi sodišče moralo upoštevati roke, določene v 1. in 2. odstavku 200. člena ZDR-1. 9. Neutemeljeno je tudi sklicevanje tožeče stranke na napačen pravni pouk, ki ga je dala tožena stranka v sklepu z dne 7. 1. 2014, s katerim je zavrnila pritožbo tožnika kot neutemeljeno. To dejstvo namreč na pravočasnost vložitve tožbe zaradi diskriminacije zaradi neizbire kandidata ne more imeti nobenega vpliva. Res je, da napačni pravni pouk o pravici do pritožbe ne more biti v škodo stranke, ki se po njem ravna, kar je splošno sprejeto pravilo v slovenski sodni praksi, kot to izhaja npr. iz odločbe Ustavnega sodišča RS Up 148/01 z dne 29. 11. 2001, sklepa Vrhovnega sodišča RS II Ips 488/2002 z dne 25. 9. 2003 in več kasnejših ter tudi iz odločb delovnosocialnega oddelka Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 291/2006 z dne 19. 12. 2006, VIII Ips 208/2010 z dne 22. 11. 2010 in VIII Ips 403/2009 z dne 21. 6. 2011, kjer je vrhovno sodišče izrecno poudarilo, da ima pravilo o tem, da napačni pravni pouk ne sme imeti škodljivih posledic za stranko, funkcijo zagotavljanja pravne pravičnosti, ki mora biti vzpostavljena tudi med delavcem in delodajalcem pri uresničevanju delovnopravnega razmerja. Vendar je potrebno poudariti, da je v vseh zadevah, razen v zadevah VIII Ips 291/2006 in VIII Ips 403/2009, šlo za napačen pravni pouk, ki ga je podalo sodišče. V izpostavljenih zadevah pa je šlo za napačen pravni pouk, ki ga je dal delodajalec na odpovedi pogodbe o zaposlitvi in tak napačen pravni pouk ne sme biti v škodo delavca, kot to izhaja iz navedenih odločb vrhovnega sodišča in sedaj tudi izrecno iz določbe 3. odstavka 87. člena ZDR-1, kjer je navedeno, da napačno obvestilo o pravnem varstvu ne more biti v škodo delavca, ko zakon govori o obliki in vsebini odpovedi pogodbe o zaposlitvi. V konkretnem primeru pa tožena stranka v obvestilu o izbiri kandidata ni ravnala napačno, temveč je izdala pravilno odločbo, za katero zakon ne predpisuje nobenega pravnega pouka oziroma obvestila o pravnem varstvu. Šele na podlagi napačnega ravnanja tožnika je izdala odločbo, s katero je zavrnila njegovo pritožbo in mu dala pravni pouk, da lahko zoper to odločitev zahteva sodno varstvo, za kar pa ni imela podlage v zakonu. Zakon namreč v postopku izbire kandidata ne predvideva dvostopenjskega postopka in tudi ne sodnega varstva zoper drugostopno odločitev in sploh ne zoper odločitev, temveč daje sodno varstvo le zaradi diskriminacije pri izbiri kandidata. Ker tako sodno varstvo v zakonu ni predvideno, ga ne more omogočiti niti delodajalec. Zato po stališču pritožbenega sodišča v tem primeru ne gre za primer, ko bi tožena stranka z napačnim pravnim poukom zavedla tožnika, da ne bi pravočasno uveljavljal sodnega varstva. Zato gre po stališču pritožbenega sodišča za drugačno pravno situacijo, kot je bila obravnavana v zadevah VIII Ips 291/2006 in VIII Ips 403/2009. 10. Glede na vse navedeno je sodišče prve stopnje postopalo pravilno, ko je tožbo v delu, ki se nanaša na neizbiro kandidata, zavrglo, ker je bila vložena po preteku roka 30 dni, kot ga določa 5. odstavek 200. člena ZDR-1. Svojo odločitev je pravilno oprlo na določbo 1. odstavka 274. člena ZPP, po kateri lahko predsednik senata po predhodnem preizkusu tožbe izda sklep, s katerim se tožba zavrže, če ugotovi, da je bila v primeru, ko je s posebnimi predpisi določen rok za vložitev tožbe, vložena prepozno.

11. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da bi sodišče moralo sočasno s primarnim tožbenim zahtevkom obravnavati tudi podredni tožbeni zahteve ne pa, da je odločilo, da bo o podrednem tožbenem zahtevku odločalo šele po pravnomočnosti izpodbijanega sklepa. 314. člena ZPP določa da, če je od več tožbenih zahtevkov samo nekaj od njih oziroma samo del posameznega zahtevka zrel za končno odločbo, lahko sodišče glede zrelih zahtevkov oziroma dela zahtevka konča obravnavo in izda sodbo (delno sodbo). V primeru, da niso izpolnjeni pogoji za odločanje po vsebini, kot je v konkretnem primeru, seveda sodišče lahko izda sklep o zavrženju dela tožbe in tako odloči o delu tožbe, ki je zrel za odločitev. Glede pravnih sredstev je ta delna odločba samostojna odločba. S takim postopanjem sodišče prve stopnje ni kršilo pravil postopka, kot to zmotno meni tožeča stranka. Za svojo odločitev je namreč imelo podlago v določbi 314. člena ZPP v zvezi z 274. členom ZPP.

12. Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje, za kar je imelo podlago v določbi 2. točke 365. člena ZPP.

13. Pritožbeno sodišče je sklenilo, da so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka v skladu z določbo 164. člena ZPP.