Jedro

Toženec tožnice ni prenehal voditi v evidenci brezposelnih oseb in ji odvzel pravice do denarnega nadomestila med brezposelnostjo zato, ker bi kot brezposelna oseba odklonila ustrezno oziroma primerno zaposlitev, na katero bi jo napotil kot nosilec javne službe, temveč zato, ker kot delavka (toženca) ni podpisala ponujene pogodbe o zaposlitvi, ki ji jo je ponudil kot delodajalec zaradi izvršitve sodbe. Zato je bila tožnica neutemeljeno izbrisana iz evidence brezposelnih oseb, neutemeljeno pa ji je prenehala tudi pravica do denarnega nadomestila med brezposelnostjo.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje (II. in III. točka izreka odločbe) spremeni tako, da se odpravijo odločbi toženca št. ... z dne 17. 3. 2011 in št. ... ter odločbi toženca št. ... z dne 25. 3. 2011 in št. ... z dne 1. 6. 2011 in je toženec dolžan tožnici povrniti stroške postopka v znesku 447,00 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženec je dolžan tožnici povrniti stroške pritožbe v znesku 270,72 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo in sklepom ustavilo postopek zoper prvotoženca (I. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek na odpravo odločb drugotoženca z dne 8. 6. 2011 in z dne 1. 6. 2011 ter odločb prvotoženca z dne 17. 3. 2011 in z dne 25. 3. 2011 (II. točka izreka). Odločilo je, da tožnica krije stroške postopka sama.

Zoper sodbo, to je zoper II. in III. točko izreka odločbe, ki se nanašata na drugotoženca, se pritožuje tožnica zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da jo je toženec izbrisal iz evidence brezposelnih oseb, pri čemer je odločitev oprl na 129. člen Zakona o urejanju trga dela (ZUTD), ker naj bi odklonila ustrezno zaposlitev s tem, ko naj bi dne 11. 2. 2011 pisno odklonila podpis pogodbe o zaposlitvi. Toženec je v obrazložitvi odločbe navedel, da se oseba preneha voditi v evidenci brezposelnih oseb, v kolikor nastopi eden od razlogov, določenih v 3., 4., 5., 8. in 9. alineji 1. odstavka 129. člena ZUTD. Podlaga za odločitev zavoda naj bi bila v 4. alineji 1. odstavka 129. člena ZUTD. Poudarja, da ni bila napotena na ustrezno zaposlitev in ni zavrnila napotnice, zato tudi ni bila napotena k delodajalcu na podlagi napotnice in ni sodelovala na razgovoru kot brezposelna oseba v smislu določil ZUTD, temveč je šlo za izvršitev pravnomočne sodbe. S sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 522/2008 z dne 6. 12. 2010 je bilo namreč odločeno, da je tožnici dne 31. 12. 2006 delovno razmerje pri delodajalcu zavodu za A., torej prvotožencu, nezakonito prenehalo, da je sklenjeno za nedoločen čas in se ji od 1. 1. 2007 dalje priznajo vse pravice iz delovnega razmerja za delo referent republiških štipendij. Razsojeno je bilo, da je toženec dolžan tožnico pozvati nazaj na delo referenta republiških štipendij in ji predložiti v podpis pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Meni, da je imel toženec v delovnem sporu status delodajalca, ki ga ni mogoče enačiti s statusom napotnega zavoda na ustrezno zaposlitev k drugemu delodajalcu. Navaja, da ji je bil vročen v podpis predlog pogodbe o zaposlitvi za delo na delovnem mestu strokovni delavec III z uvrstitvijo delovnega mesta v 16. plačni razred in določitvijo osnovne plače v višini 857,35 EUR. Poudarja, da ni bila napotena na delo po določilih ZUTD, temveč se je postopek vodil v zvezi z izvršitvijo sodbe. Zaposlitve tudi ni odklonila, temveč je vztrajala pri izvršitvi pravnomočne sodbe. Stališče sodišča prve stopnje, da za odločitev ni pomembno, da je bila tožnici zaposlitev ponujena zaradi izvršitve pravnomočne sodbe, je zmotno. Uveljavlja povrnitev stroškov pritožbe.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami), ki se v socialnih sporih uporablja na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004, 10/2004), in na pravilno uporabo materialnega prava.

Po tem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje ob popolno in pravilno ugotovljenem dejanskem stanju zmotno uporabilo materialno pravo. Pri tem ni zagrešilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

V tej zadevi, ko tožnica izpodbija pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca z dne 8. 6. 2011 v zvezi s prvostopenjsko odločbo toženca z dne 17. 3. 2011 in hkrati pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca z dne 1. 6. 2011 v zvezi s prvostopenjsko odločbo toženca z dne 25. 3. 2011, se spor nanaša na utemeljenost prenehanja vodenja v evidenci brezposelnih oseb in posledično o utemeljenosti prenehanja pravice do denarnega nadomestila med brezposelnostjo. Jedro spora je v tem, ali je tožnica s tem, ko ni podpisala s strani (prvo)toženca kot njenega delodajalca ponujene pogodbe o zaposlitvi, ki ji je bila ponujena zaradi izvršitve pravnomočne sodbe, odklonila ustrezno oziroma primerno zaposlitev.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo presodilo, da je bilo prenehanje vodenja v evidenci brezposelnih oseb in prenehanje pravice do denarnega nadomestila med brezposelnostjo pravilno in zakonito. Po stališču pritožbenega sodišča je takšna presoja sodišča prve stopnje zmotna.

Dejansko stanje v obravnavani zadevi ni sporno, izhaja pa tudi iz listin v spisu. Tožnica je bila vpisana v evidenci brezposelnih oseb in je prejemala denarno nadomestilo med brezposelnostjo od dne 26. 10. 2010 dalje. S sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 522/2008 z dne 6. 12. 2010, izdano v delovnem sporu med tožnico kot delavko in prvotožencem kot njenim delodajalcem, je bilo odločeno, da je tožnici dne 31. 12. 2006 delovno razmerje pri delodajalcu zavodu za A, torej prvotožencu, nezakonito prenehalo, da je sklenjeno za nedoločen čas in se ji od 1. 1. 2007 dalje priznajo vse pravice iz delovnega razmerja za delo referent republiških štipendij. Razsojeno je bilo med drugim tudi, da je toženec dolžan tožnico pozvati nazaj na delo referenta republiških štipendij in ji predložiti v podpis pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Prvotoženec je tožnici na podlagi omenjene sodbe in zaradi njene izvršitve, torej kot delodajalec, ponudil v podpis pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto strokovni delavec III zaradi spremenjene sistemizacije delovnih mest. Takšna ponudba je bila za tožnico načeloma sprejemljiva, ni pa se strinjala z višino plače oziroma uvrstitvijo v plačni razred. Med prvotožencem in tožnico je dne 11. 2. 2011 potekal sestanek zaradi izvršitve sodbe z dne 6. 12. 2010, na katerem tožnica ponujene pogodbe o zaposlitvi ni podpisala, nato pa je toženec z odločbo z dne 17. 3. 2011 tožnico najprej z dnem 2. 11. 2011 izbrisal iz evidence brezposelnih oseb, ker je zavrnila podpis pogodbe o zaposlitvi, ki ji je bila ponujena v zvezi z izvršitvijo sodbe z dne 6. 12. 2010, nato pa z odločbo z dne 25. 3. 2011 odločil še, da tožnici od dne 2. 11. 2011 dalje preneha pravica do denarnega nadomestila med brezposelnostjo, zato ker je zavrnila ponujeno ustrezno zaposlitev. Obe prvostopenjski odločbi sta bili potrjeni z dokončnima odločbama drugotoženca z dne 8. 6. 2011 in z dne 1. 6. 2011. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, je bila pogodba o zaposlitvi na delovnem mestu strokovni delavec III tožnici s strani prvotoženca nedvomno ponujena zaradi izvršitve sodbe Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 522/2008 z dne 6. 12. 2010. Prav to pa je po stališču pritožbenega sodišča bistvenega pomena za odločitev v tej zadevi. Prvotoženec namreč pri izvršitvi te sodbe in s tem pri ponujeni zaposlitvi ni nastopal kot javni zavod pri izvrševanju javne službe, temveč kot tožničin delodajalec, na kar utemeljeno opozarja tudi tožnica v pritožbi. Kot delodajalec pa ni imel niti pooblastila, da bi tožnico izbrisal iz evidence brezposelnih oseb, niti pooblastila, da bi odločil, da ji preneha pravica do denarnega nadomestila med brezposelnostjo. Poleg tega pa tudi tožnica pri izvršitvi sodbe ni nastopala kot brezposelna oseba, torej z obveznostmi brezposelnih oseb, ki v primeru neizpolnjevanja teh obveznosti oziroma konkretno zavrnitve ponujene ustrezne oziroma primerne zaposlitve, izgubijo pravice brezposelnih oseb, temveč kot delavka prvotoženca.

Po 1. točki 1. odstavka 5. člena Zakona o urejanju trga dela (ZUTD; Ur. l. RS, št. 80/2010

s spremembami) je brezposelna oseba iskalec zaposlitve, ki izpolnjuje pogoje, določene s tem zakonom. Ob pogojih iz 1. odstavka 8. člena ZUTD se za brezposelno osebo po tem zakonu šteje iskalec zaposlitve, ki je zmožen za delo, prijavljen na zavodu, aktivno išče zaposlitev in je pripravljen sprejeti ustrezno oziroma primerno zaposlitev, ki mu jo ponudi zavod ali drug izvajalec storitve posredovanja zaposlitve iz 38. člena ZUTD.

Pogoji iz 1. odstavka 8. člena ZUTD morajo biti izpolnjeni ves čas vodenja osebe v evidenci brezposelnih oseb (4. odstavek 8. člena ZUTD) . V 11. členu ZUTD je določeno, kdaj se šteje, da brezposelna oseba aktivno išče zaposlitev, med drugim tudi, če se odziva na napotnice zavoda in drugih izvajalcev ukrepov po tem zakonu in se udeležuje zaposlitvenih razgovorov na vabilo delodajalca, zavoda ali drugih izvajalcev ukrepov.

Prenehanje pravice do denarnega nadomestila je urejeno v 65. členu ZUTD. Po 10. alineji 1. odstavka 65. člena ZUTD tako zavarovancu preneha pravica do denarnega nadomestila med drugim tudi z dnem nastanka razloga iz 4. alineje 1. odstavka 129. člena tega zakona, na podlagi katere zavod preneha voditi osebo v evidenci brezposelnih oseb, če odkloni ustrezno ali primerno zaposlitev ali si pri razgovoru za zaposlitev ne prizadeva za pridobitev zaposlitve.

Zavod za A. kot javni zavod izvaja ukrepe države na trgu dela, in sicer med drugim posredovanje zaposlitve, ki po 25. členu ZUTD obsega aktivnosti iskanja primerne ali ustrezne zaposlitve iskalcu zaposlitve in napotitev iskalca zaposlitve k delodajalcu, kot javno službo, in zagotavljanje pravic iz zavarovanja za primer brezposelnosti kot javno pooblastilo (15. člen ZUTD v zvezi s 74. členom ZUTD).

Navedeno pomeni, da je brezposelna oseba dolžna sprejeti ustrezno zaposlitev, kot jo definira 12. člen ZUTD, oziroma primerno zaposlitev, kot jo definira 13. člen ZUTD, ki ji jo ponudi zavod (ali drug izvajalec storitve posredovanja zaposlitve), kot javni zavod v okviru opravljanja javne službe. V primeru, če brezposelna oseba takšno ponujeno zaposlitev odkloni, jo zavod kot nosilec javnih pooblastil preneha voditi v evidenci brezposelnih oseb, posledično pa brezposelni osebi preneha tudi pravica do denarnega nadomestila. V obravnavani zadevi pa ne gre za takšno situacijo. Zavod za A. (katerega drugostopenjski organ je drugotoženec) tožnice ni prenehal voditi v evidenci brezposelnih oseb in ji odvzel pravice do denarnega nadomestila med brezposelnostjo zato, ker je kot brezposelna oseba odklonila ustrezno oziroma primerno zaposlitev, na katero bi jo napotil kot nosilec javne službe, temveč zato, ker kot delavka ni podpisala ponujene pogodbe o zaposlitvi, ki ji jo je ponudil kot delodajalec zaradi izvršitve sodbe Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 522/2008 z dne 6. 12. 2010. Določba 4. alineje 1. odstavka 129. člena ZUTD zato za obravnavani primer ni uporabljiva in je bila tožnica nezakonito in neutemeljeno z dnem 11. 2. 2011 izbrisana iz evidence brezposelnih oseb, nezakonito in neutemeljeno pa ji je prenehala tudi pravica do denarnega nadomestila med brezposelnostjo.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče ugodilo tožničini pritožbi in sodbo sodišča prve stopnje (II. in III. točka izreka odločbe) na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP spremenilo tako, da je odpravilo odločbi toženca z dne 17. 3. 2011 in z dne 8. 6. 2011 v zvezi z izbrisom tožnice iz evidence brezposelnih oseb ter odločbi toženca z dne 25. 3. 2011 in z dne 1. 6. 2011 v zvezi s prenehanjem pravice do denarnega nadomestila, in odločilo, da je toženec dolžan tožnici, ker je v sporu uspela, skladno s 154. in 155. členom ZPP ter 25. členom Zakona o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/08, v nadaljevanju ZOdvT) povrniti stroške postopka na prvi stopnji v znesku 447,00 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Stroški v takšni višini predstavljajo nagrado za postopek v višini 183,30 EUR (tar. št. 3100), nagrado za narok 169,20 EUR (tar. št. 3102), pavšalni znesek poštnih in telekomunikacijskih storitev 20,00 EUR (tar. št. 6002) ter 20 % DDV v znesku 74,50 EUR.

Glede na to, da je tožnica s pritožbo uspela, je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP tožnici priznalo stroške pritožbe v znesku 270,72 EUR (po tar. št. 3210 in 20 % DDV) in jih naložilo v plačilo tožencu.